Jedro

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena ZDDV-1 in pravo Evropske unije. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt više v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo Mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) za davčno obdobje junij 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in pripadajoče obresti v skupnem znesku 10.520,00 EUR z rokom plačila 30 dni od vročitve odločbe, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (točki I in II izreka). Tožnik sam trpi stroške zaradi davčnega postopka; davčnemu organu posebni stroški niso nastali; pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točki III in IV izreka). Iz davčnega inšpekcijskega nazora (v nadaljevanju DIN) izhaja, da je tožnik za junij 2007 uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računa, ki ga je 19. 6. 2007 izdala družba A. d.o.o. za rabljeno vlečno vozilo znamke MAN 18.463 v skupnem znesku 52.200,00 EUR. Za navedeno družbo je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da gre za družbo tipa „missing trader“ oz. „neplačujoči gospodarski subjekt“ v smislu Uredbe ES 1925/2004, ki ni imela materialnih in kadrovskih pogojev za izvedbo predmetnega posla in ki je davčnemu organu v spornem obdobju sicer oddala obračun DDV, ni ga pa plačala.

Tožnik je najprej posloval z B.B. s.p. Iz objektivnih okoliščin, načina sklepanja poslov, načina poslovanja z B.B. s.p. in nato z družbo A. d.o.o., kar prvostopenjski organ obsežno navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki predstavljajo utajo davka. Dejanska dobava predmetnega vozila je po mnenju prvostopenjskega organa potekala neposredno med tožnikom in B.B. s.p. Prvostopenjski organ iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe meni, da gre za navidezni posel in navidezni račun, ki na podlagi tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) nima vpliva na obdavčenje. Družba A. d.o.o. v resnici dejansko ni opravila prodaje predmetnega vlečnega vozila tožniku, temveč je zgolj izdala sporni račun z namenom izogibanja plačilu davkov (gre le za prefakturiranje). Na strani tožnika pa so bile ugotovljene takšne objektivne okoliščine, da je prvostopenjski organ zaključil, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji in je tako na strani tožnika podan subjektivni element, zato na podlagi 62. člena, 63. člena ter četrtega odstavka 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po spornem računu.

Ministrstvo za finance (v nadaljevanju pritožbeni organ) je pritožbo zavrnilo.

Tožnik v tožbi ugovarja, da so bile storjeni bistvene kršitve določb postopka, ker ni bil zaslišan B.B. glede okoliščin predmetnega posla. Davčni organ pa bi moral pridobiti tudi obračun DDV od družbe A. d.o.o. za junij 2007, saj je navedena družba predmetni DDV obračunala in ga je tožnik na podlagi spornega računa tudi plačal. Prav tako je B.B. s.p. za izdan račun družbi A. d.o.o. prejel plačilo ter DDV. Tako ostane neplačana kvečjemu razlika DDV. Družba A. d.o.o. je v mesecih od maja do decembra 2007 izkazovala presežek DDV. Tako ni jasno, v čem je bila v danem primeru davčna ugodnost. Tožnik ni sodeloval pri davčni goljufiji. Prav tako tudi ne gre za navidezni pravni posel. Tožnik je preko oglasa na Avto-net kupil predmetno rabljeno vlečno vozilo, si ga ogledal in ga tudi plačal. Posel je potekal tako, kot je bilo dogovorjeno in sicer, da bo lastništvo predmetnega vozila prešlo iz B.B. s.p. na družbo A. d.o.o. in nato na tožnika. Za dejansko ceno predmetnega vozila pa je tožnik izvedel šele po sklenjenem poslu. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku tudi prisodi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz Predmetni posel tožnika odstopa od običajnega posla. Tožnik ni vedel s kom in na kakšen način posluje. Že same listine izkazujejo navideznost posla. Iz izjave tožnika, dane v DIN izhaja, da je tožnik vedel, da mu je predmetno vozilo dejansko prodal B.B. s.p., pa se je brez posebne razlage strinjal, da mu račun za nakup tega vozila izda družba A. d.o.o., s katero pa nikoli ni sodeloval. Tako gre v predmetni zadevi zgolj za prefakturiranje. Tožnik ni ravnal kot dober gospodarstvenik in je nedvomno vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki pomenijo utajo davka.

Tožnik v pripravljalni vlogi ugovarja, da bi morala tožena stranka najprej ugotoviti, ali DDV dejansko ni bil plačan in pridobiti obračune DDV od družbe A. d.o.o. za obravnavano obdobje. Lahko do prikrajšanja sploh ni prišlo. Vztraja pa tudi pri zaslišanju B.B. glede okoliščin posla.

Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika navaja, da ima davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV le pod pogoji iz zakona. Gre za navidezen posel. Sporno vozilo je tožniku prodal B.B. s.p., ki je bil pred tem lastnik tega vozila in ne družba A. d.o.o., ki je tožniku zgolj izdala navidezni račun, s katerim je predmetno vozilo le prefakturirala. V zvezi z predložitvijo obračunov DDV za sporno obdobje pa tožena stranka navaja, da je na podlagi 8. točke 76. člena ZDDV-1 dolžan plačati DDV vsak zavezanec za davek, ki ga na računu izkaže. Glede zaslišanja B.B. pa tožena stranka meni, da njegova izpovedba ne more vplivati na drugačno odločitev. Izjava nikakor ne more nadomestiti manjkajočih listin. Iz objektivnih okoliščin na strani tožnika pa izhaja tožnikov subjektivni element, kar ima za posledico, da ni upravičen odbiti DDV na podlagi spornega računa. Že v postopku DIN je tožnik povedal, da ga je B.B. obvestil, da bo prodaja potekala preko družbe A. d.o.o. S to družbo pa tožnik ni nikoli posloval, se o njeni boniteti ni pozanimal, ni poznal odgovornih oseb in bi lahko nakup predmetnega vozila opravil neposredno od B.B. s.p. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bilo z izpodbijano odločbo tožniku pravilno in zakonito naloženo dodatno plačilo DDV, kar je odvisno od tega, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka DDV na podlagi računa 04-2007-1, ki ga je 19. 6. 2007 izdala družba A. d.o.o. za dobavo (izvedeno 19. 6. 2007) rabljenega vlečnega vozila znamke MAN 18.463 FLS, letnik 2003, št. šasije WMAH05ZZZ3M368326 v višini 52.000,00 EUR (skupni znesek z DDV) z rokom plačila 27. 6. 2007 (sporni račun). Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena ZDDV-11 in pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU). Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt više v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od predhodno navedenih pogojev ni izpolnjen.

V danem primeru med strankama ni sporno, da so izpolnjeni prvi trije pogoji navedeni v predhodni točki obrazložitve te sodbe. Tožnik razpolaga z ustreznim računom z zakonsko predpisanimi elementi, gre za dobavo blaga oz. storitev za namene tožnikovih obdavčenih transakcij, opravljena pa je bila tudi dejanska dobava blaga oz. storitve. Davčni organ v predmetni zadevi ne zatrjuje, da dobava predmetnega rabljenega vlečnega vozila znamke MAN tožniku ni bila opravljena. Zatrjuje pa, da ni bila opravljena s strani družbe A. d.o.o., ki je tožniku izdala sporni račun in da ta v času izstavitve računa navedena družba ni bila lastnica predmetnega vozila. Oba davčna organa zatrjujeta, da na strani tožnika obstajajo takšne objektivne okoliščine, da iz njih izhaja tožnikov subjektivni element. To pa je, da je tožnik vedel oz. bi vsaj moral vedeti glede na okoliščine posla, da sodeluje pri poslu, ki predstavlja neupravičeno pridobitev davčne ugodnosti. Tožnik ni podal nobenih prepričljivih razlogov, zakaj naj bi predmetno vozilo bistveno dražje kupil od vmesne družbe A. d.o.o. za 52.000,00 EUR in ne direktno od B.B. s.p., s katerim je ves čas posla kontaktiral, si predmetno vozilo pri njemu ogledal in ga od njega tudi prevzel. Tožnik ne razpolaga z dokumentacijo, iz katere bi bila razvidna potrditev prodajne cene za predmetno vozilo (prodajna pogodba, primopredajni zapisnik). Ves čas je posloval le B.B. s.p. in ne z družbo A. d.o.o., kar med strankama tudi ni sporno. Tožnik je plačal predmetno vozilo družbi A. 20. 6. 2007, naslednji dan po izdaji spornega računa (ki je bil izdan 19. 6. 2007), čeprav je bil rok plačila 27. 6. 2007. Iz poslovnih listin je tako razvidno, da je tožnik dejansko sam financiral nakup predmetnega vozila družbi A. d.o.o. od prodajalca B.B. s.p. po računu 593/2007 z dne 20. 6. 2007. Dejanska pot nabave predmetnega vozila je tudi po presoji sodišča potekala neposredno med B.B. s.p. in tožnikom, kot to pravilno navajata oba davčna organa in ni bilo nobene potrebe za posredovanje družbe A. d.o.o. V predmetni zadevi gre tudi po mnenju sodišča za izdajo fiktivnih knjigovodskih listin (navideznih računov) z namenom izogibanja plačilu davkov. Ni upravičen ugovor tožnika, da ne gre za navidezen posel in da gre za nakup tovornjaka, ki po cestah še danes vozi in si ga davčni organ tudi lahko ogleda. Med strankama namreč ni sporno, da je dobava blaga (predmetnega rabljenega vlečnega vozila) bila opravljena, vendar pa posli niso potekali tako, kot jih izkazujejo računi, marveč je predmetno tovorno vozilo tožniku dejansko prodal in dobavil B.B. s.p. Ker gre v predmetni zadevi za davčno zadevo, je davčni organ obravnavana poslovna razmerja pravilno presojal s stališča davčne zakonodaje. Naloga davčnega organa je presoditi poslovne dogodke po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer davčni organ ni vezan na formalno opredelitev poslovnega dogodka. V konkretnem primeru pa je davčni organ pravilno ugotavljal, ali ravnanje tožnika oziroma način sklenitve obravnavanega posla kaže na verjetnost nedopustnega uveljavljanja davčnih ugodnosti (pravica do odbitka vstopnega DDV) oz. na utajo davkov. Na podlagi pridobljenih podatkov in okoliščin posla je bilo potrebno v danem primeru ugotoviti ali gre za dovoljeno davčno optimizacijo, kar je legitimen cilj vsakega gospodarskega subjekta ali pa gre za sklepanje poslov z namenom davčne zlorabe. Kar izhaja iz podatkov v spisu in okoliščin, ki sta jih obširno navedla oba davčna organa, gre v predmetni zadevi za pravne posle z namenom neupravičene pridobitve davčne ugodnosti.

Sporni račun, ki ga je izdajala družba A. d.o.o., glede na ugotovljeno dejansko stanje, ne izkazuje resnično opravljenih poslovnih dogodkov in tudi po presoji sodišča ni verodostojna listina. Navideznost posla izhaja tudi iz samega poteka predmetnega posla. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bil 6. 6. 2003 izdan račun DE 11612191 nemškega dobavitelja kupcu C. d.o.o. za predmetno vozilo za 67.500,00 EUR. Dobavitelj B.B. s.p. je 20. 6. 2007 izdal račun za predmetno vozilo družbi A. d.o.o. za 23.500,00 EUR (z DDV v skupnem znesku 28.200,00 EUR) z datumom odpošiljanja blaga 20. 6. 2007. Družba A. d.o.o. pa je tožniku že 19. 6. 2007 izdala račun za predmetno vozilo v znesku 43.500,00 EUR (z DDV v skupnem znesku 52.200,00 EUR) z datumom dobave blaga 19. 6. 2007 in rokom plačila 27. 6. 2007. Iz navedenih listin izhaja, da je družba A. d.o.o. prodala tožniku predmetno vozilo še preden je bil izstavljen račun zanj od dobavitelja in še ni bila lastnica predmetnega vozila ter ga tudi ni mogla dobaviti tožniku. Dne 19. 6. 2007, ko naj bi bila izvršena dobava predmetnega tovornega vozila tožniku, je bil lastnik tega vozila še vedno B.B. s.p. Tudi niso jasni razlogi, in jih tudi ni znal pojasniti tožnik, zakaj je vrednost predmetnega vozila, ki je bilo na dan 19. 6. 2007 vredno 52.200,00 EUR, čez en dan, to je 20. 6. 2007 toliko padla, da je vrednost znašala 28.200,00 EUR. Tudi po presoji sodišča je dejanska pot nabave vozila potekala neposredno med dobaviteljem B.B. s.p. in tožnikom, pot predhodno navedenih računov pa je bila drugačna. Tudi po mnenju sodišča je tožnik predmetno vozilo dejansko nabavil od B.B. s.p., si ga pri njemu ogledal in prevzel, račun zanj pa je prejel od družbe A. d.o.o., ki pa ni bila dejanski prodajalec predmetnega vozila in gre tudi po presoji sodišča za navidezni račun.

Sam tožnik je v postopku DIN izpovedal, je predmetno vozilo zasledil na oglasu Avto-net, si ga pri B.B. s.p. ogledal in dogovoril za potek posla. B.B. s.p. ga je obvestil, da bo šla prodaja predmetnega vozila preko družbe A. d.o.o. Kljub temu, da je bila kupnina za predmetno vozilo precej visoka, pa tožnik ni pridobil bonitete družbe A. d.o.o., ni se poznal o odgovornih osebah te družbe in s to družbo tudi nikoli ni kontaktiral. Prav tako se ni pozanimal za ceno predmetnega vozila in ga je kupil pa znatno višji ceni, kar odstopa od običajnega posla in tudi ni v skladu z ravnanjem dobrega gospodarstvenika. Tudi po presoji sodišča so na strani tožnika podane takšne objektivne okoliščine, ki izhajajo tudi iz obrazložitev obeh upravnih odločb, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri poslu, ki predstavlja neupravičeno pridobitev davčne ugodnosti (kar odbitek vstopnega DDV nedvomno je). Objektivne okoliščine je prvostopenjski organ povezal v smiselno celoto, ki po mnenju sodišča s potrebno stopnjo prepričanja kaže na to, da je tožnik vedel oziroma, da bi vsaj moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo izdajatelja računov ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Sodišče ugotavlja, da niso izkazane okoliščine, da je tožnik deloval v dobri veri, kar skuša tožnik dokazati. Po mnenju sodišča je tako pravilna odločitev davčnega organa in v skladu s prakso SEU, da se v primeru, kot je obravnavani, tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornega računa (enako stališče tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 229/2012 z dne 11. 10. 2012). Ugovor tožnika, da ne gre za navidezni pravni posel, pa je neutemeljen.

Davčna organa sta v predmetni zadevi tudi pravilno ugotavljala ali gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz., ali je tožnik ni vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo. Davčna organa sta obširno navedla objektivne okoliščine poslov in razloge zaradi katerih sta zaključila, da je na strani tožnika podan subjektivni element. Iz načina sklepanja predmetnega posla ter pogojev tega posla in iz samega poslovanjem tožnika z B.B. s.p. in družbo A. d.o.o. tudi po mnenju sodišča izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki predstavlja utajo davkov. Po presoji sodišča tako poslovanje tožnika ne more biti razumno (niti ni takšna poslovna praksa v gospodarskih poslih). Poslovanje brez sestavljanja poslovnih listin in brez preverjanja domnevnih ponudnikov blaga, še zlasti, če gre za sklepanje poslov visokih vrednosti, ni v skladu z običajno poslovno prakso in odstopa od potrebne skrbnosti, s katero morajo poslovati gospodarski subjekti. Iz prakse SEU izhaja, da je v primerih, kot je obravnavani mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti le, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gosposkega subjekta v dobavni verigi (sodba SEU v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04, Axel Kittel). Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo bo opravil, ni del davčne utaje (sodba SEU C-409/04, Teleos in drugi). Iz sodbe SEU v združeni zadevi C-80/11 in C-142/11 Mahagében in Dávid pa izhaja, da bi se moral preudaren trgovec, kadar obstajajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo, ob upoštevanju okoliščin primera pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (točka 60). Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri njihovem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravico do odbitka DDV. Le z razumnim ravnanjem (v smislu dobrega gospodarstvenika) lahko davčni zavezanci zagotavljajo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije. Tako ravnanje je tudi nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj.

Sodišče ni našlo očitanih kršitev davčnega postopka, ki jih zatrjuje tožnik v pritožbi in tožbi. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik v postopku tudi ves čas sodeloval. Prejel je zapisnik o DIN in nanj podajal pripombe, na katere je prvostopenjski organ tudi v celoti odgovoril. Pozvan je bil tudi, da dostavi vso dokumentacijo in je tudi imel vse možnost predložiti verodostojne listine v okviru predmetnega DIN. Prvostopenjski organ je glede vseh predloženih listin opravil pravilno dokazno oceno. Kot to pravilno navaja že pritožbeni organ zaslišanje B.B., ki ga je v postopku predlagal tožnik, ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Davčni zavezanec v davčnem postopku glede na specifično naravo tega postopka svoje trditve prvenstveno dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s zakonom (77. člen ZDavP-2). Izpodbijana odločba ima po presoji sodišča vse sestavine, kot jih določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in jo je tudi možno preizkusiti. Oba upravna organa sta svojo odločitev obsežno obrazložila, za odločitev navedla tudi prave razloge in pravilno pravno podlago. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da v danem primeru ni bilo zlorabe, kakor tudi ugovor glede višine naloženega DDV. Davčni organ je namreč naložil tožniku plačilo celotnega DDV, ki ga je tožnik uveljavljal na podlagi spornega računa, saj pogoji za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV (navedeni v točki 9 obrazložitve te sodbe) zaradi izkazanega tožnikovega subjektivnega elementa tudi po presoji sodišča niso bili izpolnjeni. Sodišče se z dokazno oceno obeh davčnih organov v celoti strinja.

Glede na predhodno navedeno tudi po mnenju sodišča davčna organa na podlagi 62. člena ter 63. člena ter četrtega odstavka 67. člena ZDDV-1 povsem pravilno in zakonito nista priznala pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi spornega računa, ki ga je za predmetno vozilo izdala družba A. d.o.o. Navedene okoliščine na strani tožnika tudi po presoji sodišča utemeljujejo očitek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, povezani z goljufijo ter mu zato ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.