Jedro

V skladu s 1. odst. 60. člena SPZ se lastninska pravica na premičnini pridobi s sklenitvijo pravnega posla in izročitvijo stvari v posest pridobitelja. Tožeča stranka bi tako morala dokazati, da je bil pokojnik tisti, ki je sporni avtomobil pridobil s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in da je bil avtomobil nato v njegovi posesti.

Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica glede zatrjevane ustne darilne pogodbe morala dokazati, da se ji je pokojni oče zavezal izročiti ves denar od prodaje vrednostnih papirjev in hkrati, da je bil denar iz računa pokojnika prenakazan na tožničin osebni račun. Ustna darilna pogodba namreč velja le, če darovalec podarjeno stvar takoj prenese na obdarjenca, tako da ta lahko z njo prosto razpolaga.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. odstavku izreka (glede odločitve o pravdnih stroških) spremeni tako, da mora tožeča stranka toženi stranki v 15 dneh poleg že prisojenih stroškov plačati še 3.528,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati 168,95 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino F. S. ne spadajo nepremičnine in premičnine (navedene v 1. in 2. točki obeh zahtevkov) ter 257.124,17 EUR in da v zapuščino sodi osebno vozilo Toyota Yaris. Tožnici je naložilo, da toženki povrne 4.419,73 EUR pravdnih stroškov.

(2) Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1), v nadaljevanju ZPP) in v bistvenem navaja, da sodišče ne bi smelo zaslišati toženke in priče T. P., ker na narok nista pristopila, čeprav sta bila pravilno vabljena. Meni, da je z njunim zaslišanjem sodišče kršilo načelo enakosti pred zakonom. Sodišču še očita, da iz zapisnikov o glavnih obravnavah ni jasno razvidno, katere dokaze je izvedlo in ali je upoštevalo dokaze, ki so bili predloženi naknadno.

Graja tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, saj meni, da je bila poslednja volja očeta pravdnih strank nedvomno vse premoženje zapustiti tožnici.

Sodišču očita prehitre zaključke glede lastništva vozila Toyota Yaris ter meni, da je tožnica v zadostni meri izpovedala, da je bil dejanski lastnik avtomobila pokojni F. S., navedeno pa naj bi potrdila tudi toženka. Meni, da sodba o vsem tem nima razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP po 14. točki 2. odstavka 339. člena.

Dodaja, da je sodišče glede denarja, pridobljenega s prodajo vrednostnih papirjev pokojnika, zmotno menilo, da tožnici ni bil podarjen. Darilni namen po njenem mnenju izhaja iz bančnega pooblastila, ki tožnici dovoljuje dvigovanje denarja z bančnega računa zapustnika, navedeno pa je potrdila tudi priča R. S.. Meni, da je sodišče napačno zaključilo, da je tožnica z dvigovanjem denarja očetovo pooblastilo prekoračila ter izpostavlja, da obseg pooblastila med strankama ni bil sporen. Posledično se tožnica o obsegu pooblastila ni mogla izreči. Da je bil namen pooblastila prav izročitev denarja, pa je izpovedala tudi priča U..

Glede izročitve kmetije pritožnica meni, da je sporno listino pomembno presojati po vsebini in ne po obliki. Da je bil namen pokojnika tožnici izročiti celotno kmetijo, so potrdile tudi zaslišane priče, o čimer se sodišče v sodbi ni izreklo. Dodaja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnica prava neuka stranka, zato njenega zaslišanja in zaslišanja ostalih prič ne bi smelo ocenjevati ozko. Graja tudi odločitev o stroških.

Tožena stranka v pritožbi izpodbija odločitev o stroških postopka in meni, da je sodišče napačno ovrednotilo nagrado za sestavo vlog ter zastopanje strank na sodišču, saj je namesto izhodišča 2.000 točk uporabilo le 1.000 odvetniških točk. Dodaja, da sodišče napačno ni priznalo nagrade za posvet s stranko, pregled listin, sestavo obrazloženih dopisov sodišču z dne 28. 8. 2008 in 26. 1. 2010 ter dopisov z dne 31. 8. 2009, 4. 9. 2009 in 29. 1. 2009; upoštevalo pa ni niti sodne takse, ki jo je toženka plačala za odgovor na tožbo (821,00 EUR). Dodaja, da je sodišče toženi stranki priznalo preveč potnih stroškov - 568,32 EUR namesto 142,08 EUR.

3) Pritožbi sta bili vročeni obema strankama, ki odgovora nanju nista podali.

(4) Pritožba tožnice je neutemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

(5) Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj meni, da je sodišče neutemeljeno dopustilo zaslišanje toženke in priče T. P..

Dolžnost prihoda na sodišče je splošna državljanska dolžnost javnopravne narave. To, da priča ni pristopila na narok, ni utemeljen razlog za opustitev njenega zaslišanja, ampak kvečjemu za izrek denarne kazni ali odreditev, da se privede s silo (1. odstavek 229. člena, 241. člen ZPP). Sodišče je torej pravilno zaslišalo T. P..

Drugače kot zaslišanje prič pa ZPP ureja zaslišanje strank. Tu velja načelo prostovoljnosti zaslišanja. Če se stranka ne odzove sodnemu vabilu, sodišče zasliši le drugo stranko (2. odstavek 258. člena ZPP). V tem primeru torej lahko opusti zaslišanje odsotne stranke. Odsotnost stranke na naroku zato tudi ne more biti edini razlog za preložitev naroka. Če pa je narok bil preložen in se je stranka, ki je bila na prejšnjem naroku odsotna, naslednjega naroka udeležila, ni razlogov, da je sodišče tedaj ne bi zaslišalo. Pritožbeno sodišče v tem delu torej sledi oceni sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru načelu iskanja materialne resnice potrebno dati prednost pred načelom ekonomičnosti postopka. Pritožnici torej ni uspelo izkazati, da bi z zaslišanjem toženke sodišče storilo takšno procesno kršitev, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe (1. odstavek 339. člena ZPP).

(6) Nesubstancirane so nadalje pritožbene navedbe, ki sodišču očitajo nepopolno izvedbo dokazov. Pritožnica navaja, da so bili “določeni dokazi dostavljeni naknadno“, vendar takšna posplošena trditev, brez navedbe, za katere dokaze gre, ne omogoča popolnejšega pritožbenega preizkusa. V dokaznem sklepu zadostuje navedba sodišča, da se vpogledajo in preberejo vse listine v spisu (zapisnik o opravljeni glavni obravnavi z dne 26. 10. 2009 – list. št. 85). Če je tožnica menila, da določene listine neutemeljeno niso bile upoštevane (ali nasprotno), bi to morala uveljavljati takoj. Stranka mora namreč kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (1. odstavek 286.b člena ZPP), česar pa pritožnica ni zatrjevala.

(7) Sodišče prve stopnje je materialnopravno presojo glede lastništva avtomobila Toyota Yaris pravilno oprlo na določbe Stvarnopravnega zakonika (2) (v nadaljevanju SPZ). V skladu s 1. odstavkom 60. člena SPZ se lastninska pravica na premičnini pridobi s sklenitvijo pravnega posla in izročitvijo stvari v posest pridobitelja. Tožnica bi tako morala trditi in dokazati, da je bil pokojni F. S. tisti, ki je sporni avtomobil pridobil s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in da je bil avtomobil nato v njegovi posesti. Ker trditvena podlaga tožnice v tem delu ni bila zadostna (trditev o tem, da naj bi prodajno pogodbo sklenil zapustnik, tožnica sploh ni podala), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pokojnik pravice razpolaganja z avtomobilom ni imel. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da zapisa “avto Toyota Yaris bo I. prepisala na B.“ ni mogoče šteti za pravno obvezujoči naslov, s katerim bi se tožena stranka zavezala z avtom razpolagati v korist tožnice (prim. str. 6 sodbe).

(8) Materialnopravno pravilno je nadalje stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica glede zatrjevane ustne darilne pogodbe morala dokazati, da se ji je pokojni oče zavezal izročiti ves denar od prodaje vrednostnih papirjev in hkrati, da je bil denar iz računa pokojnika nakazan na tožničin osebni račun oz. ji na drug način izročen. Ustna darilna pogodba namreč velja le, če darovalec podarjeno stvar takoj prenese na obdarjenca, tako da ta lahko z njo prosto razpolaga (1. odstavek 538. člena Obligacijskega zakonika (3), v nadaljevanju OZ).

Pritožnica sicer pravilno opozarja, da jo je zapustnik z bančnimi pooblastili pooblastil za dvigovanje denarja z njegovega osebnega računa, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da slednje ne pomeni, da je oče imel namen denar tožnici tudi podariti. Pritožbeno sodišče tako v celoti povzema odločitev sodišča prve stopnje, da darilnega namena pokojnika niso uspele izkazati niti zaslišane priče niti predložene listine. Pritožnica nadalje zmotno meni, da obseg danega bančnega pooblastila med pravdnima strankama ni bil sporen. Tožeča stranka je trdila, da pooblastilo predstavlja ustno darilno pogodbo, tožena pa, da gre zgolj za začasno dovolitev razpolaganja s sredstvi na pokojnikovem bančnem računu (prim. odgovor na tožbo z dne 18. 12. 2008 na list. št. 42). Sodišče prve stopnje se je tako povsem utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem obsega pooblastila in pravilno ugotovilo, da dvigi denarnih sredstev z bančnega računa pokojnika po njegovi smrti predstavljajo prekoračitev danega pooblastila, ostali dvigi pa so bili izvedeni v korist pooblastitelja in ne pooblaščenke (tožnice).

(9) Sodba sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede presoje pravne narave listine, s katero naj bi bila na tožnico prenesena kmetija, premično premoženje v objektih in traktor znamke John Deere. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče z vprašanjem vsebine sporne listine ni ukvarjalo. Nasprotno, sodišče prve stopnje je sporno listino skrbno ocenilo z vidika treh pravnih podlag – kot oporoko, kot darilno pogodbo in kot izročilno pogodbo ter pravilno zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo izkazati potrebnih sestavin oz. oblike, ki jih zakon predpisuje za posamezno vrsto pogodbe oziroma za oporoko. Ob tem je sodišče svojo dokazno oceno oprlo tudi na izpovedbe zaslišanih prič (T. P., J. in V. U., A. S., J. B. in T. D.). Tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče trditveno podlago tožeče stranke presojalo preozko. Obrazložitev sodišča je namreč izčrpna in vsestranska in ne terja nikakršne dopolnitve ter upošteva, da tožnica ni pravni strokovnjak. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je tožnica vse čas postopka zastopana po odvetnici, torej pravni strokovnjakinji, zato so pritožbeni očitki v tem delu še toliko bolj neutemeljeni.

Pravilna je presoja sodišča, da sporna listina ne izpolnjuje pogojev za pisno oporoko pred pričami (64. člen Zakona o dedovanju (4)), saj sta kot priči nastopali relativno nesposobni osebi – oporočiteljeva hči in njen soprog (2. odstavek 67. člena ZD).

Materialnopravno pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti izročilna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa (2. odstavek 547. člena OZ). Ker sporna listina ni bila sklenjena v takšni obliki, ne more predstavljati veljavne izročilne pogodbe.

Nazadnje pa je pravilna in izčrpna tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da sporna listina, katere besedilo je močno nejasno (5), tudi ne predstavlja darilne pogodbe. Pri tem je še posebej pomembno to, da je bila listina sprva naslovljena kot “pooblastilo“, nato pa je tožnica listino sama preimenovala v oporoko in jo tudi vsebinsko dopolnila. Listina elementov darilne pogodbe ne vsebuje.

(10) Tožeča stranka v pritožbi graja tudi odločitev o pravdnih stroških, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP ter jih v celoti naložilo v plačilo tožeči stranki. Pri tem pritožnica zgolj posplošeno navede, da stroški za pripravljalne vloge ne bi smeli biti priznani, ne pojasni pa, zakaj in za katere pripravljalne vloge. Njena pritožba je zato neutemeljena tudi v tem delu.

(11) Nasprotno pa tožena stranka v pritožbi pravilno graja napačno ovrednotenje nagrade za sestavo pisnih vlog ter zastopanje strank na sodišču. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da Odvetniška tarifa (6) (v nadaljevanju OT) v tar. št. 18 za vrednost spora, ki presega 120.000 točk namesto vrednosti storitve 1.000 odvetniških točk določa za vsakih nadaljnjih začetih 40.000 točk še 100 točk, vendar največ 2.000 odvetniških točk. Sodišče prve stopnje bi tako moralo za sestavo odgovora na tožbo, prve pripravljalne vloge z dne 23. 9. 2009 ter za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 26. 10. 2009 priznati po 2.000 točk, za pripravljalno vlogo z dne 10. 11. 2009 bi moralo namesto 750 priznati 1.500 točk, za zastopanje na narokih dne 8. 1. 2010, 29. 3. 2010 in 9. 6. 2010 namesto 500 po 1.000 točk, za sestavo tretje pripravljalne vloge z dne 13. 1. 2010 pa 500 namesto 250 točk (tar. št. 19 in 20 OT). Sodišče prve stopnje bi moralo priznati tudi 821,00 EUR sodne takse, ki jo je tožena stranka plačala za odgovor na tožbo. Toženka po drugi strani resnicoljubno in pravilno opozarja, da je sodišče napačno odmerilo stroške prevozov njenega pooblaščenca - kilometrina bi namesto 568,32 EUR morala znašati 142,08 EUR (8 x 48 km po 0,37 EUR/km).

Toženka pa zmotno meni, da bi sodišče moralo priznati tudi 100 točk za posvet s stranko, 100 točk za pregled listin ter za različne dopise po 50 oziroma 20 točk, saj so navedene postavke zajete že v drugih tarifnih številkah (1. odstavek tar. št. 39 OT). Glede na navedeno stroški odvetniškega zastopanja namesto 6.840 točk znašajo 12.420 točk (5.700,78 EUR), povečano za pričnino za pričo A. S. (6,40 EUR), 2% materialne stroške (114,14 EUR), 20% DDV (1.164,26 EUR), kilometrino v višini 142,08 EUR in sodno takso v višini 821,00 EUR, pa 7.948,66 EUR. Pritožbi tožene stranke je bilo zato treba v opisanem obsegu ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno spremeniti (5. alineja 358. člena ZPP).

(12) V preostalem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v celoti, toženkino pa v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(13) Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica tega, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP), tožena stranka pa je uspela le delno (50%), zato se ji prizna 375 točk (172,12 EUR) za pritožbo, 20% ddv (34,42 EUR) in sodno takso za pritožbo (131,36 EUR), kar skupno znaša 337,91 EUR, glede na dosežen 50% uspeh pa 168,95 EUR (2. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008

(2) Ur. l. RS, št. 87/2002

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001

(4) Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem. in dop.

(5) “Podpisani izročam izročilno pogodbo hčerki B. S., celo hišo, stroje, traktor, kmetijo in vse parcele v celoti.“

(6) Ur. l. RS, št. 67/2003 s sprem. in dop.