Jedro

Zagovornica utemeljeno navaja, da izrek izpodbijane sodbe ni razumljiv, prav tako sodišče razhajanj med obtožbo in izrekom sodbe v razlogih izpodbijane sodbe ni obrazložilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Glede na to, da se je s strani sodišča postavljeni sodni izvedenec V. V. v celoti skliceval na ugotovitve izvedenca R. R. in v bistvu ni podal lastnih ugotovitev niti ni opravil ogleda na kraju samem, je ostalo to odločilno dejstvo, kolikšen je bil obseg manjka lesa, ki ga je mogoče z gotovostjo oceniti, povsem neugotovljeno.

Ne gre prezreti tudi nadaljnjih tehtnih navedb zagovornice, da je sodišče prve stopnje v izvedensko mnenje izvedenca R. R. in pisno izvedensko mnenje izvedenca V. V. na glavni obravnavi zgolj vpogledalo, ne da bi ga prebralo. Res je tudi, da zagovornica na to nedoslednost ob izvajanju dokazov na glavni obravnavi ni imela pripomb, vendar bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku to pomanjkljivost pri izvedbi dokazov na glavni obravnavi odpraviti.

Šele novela KZ-1E (z veljavnostjo od 2. 7. 2017 dalje) je to kaznivo dejanje v temeljni obliki po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 spremenila iz formalnega (nepopolnega dvoaktnega) delikta v kaznivo dejanje s kvalificirano premoženjsko posledico, kar pomeni, da od tedaj za izvršitev kaznivega dejanja (vsaj teoretično) zadošča že eventualni naklep.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika okrožnega sodišča.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po petem v zvezi s tretjim odstavkom 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno desetmesečno zaporno kaznijo in triletno preizkusno dobo. Obdolžencu je bil določen še posebni pogoj, da mora v roku dveh let oškodovankam povrniti protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 66.546,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo obdolžencu naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložena pa mu je bila tudi sodna taksa (kot je sicer iz nerazumljivega stavka razbrati glede na navedeno 6. točko 92. člena ZKP), ki je bila odmerjena v znesku 200,00 EUR, prav tako je bilo odločeno, da je dolžan obdolženec poravnati stroške oškodovank in stroške ter nagrado njihove pooblaščenke. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bilo še odločeno, da je obdolženec dolžan oškodovankam H. H., P. P. in M. M. plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 66.546,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in posebno sodno takso po tar. št. 7301 ZST v višini 483,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, podredno pa iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP in še podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovornica v pritožbi uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP z navedbami, da sodišče prve stopnje prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 13. 2. 2023, na kateri je bila zaslišana priča (pravilno izvedenec) V. V., ni vročilo ne obdolžencu ne njegovi zagovornici, pri čemer niti ni jasno, ali tak prepis sploh obstaja. Zagovornica tako zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s tretjim odstavkom 314. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 84. člena ZKP, s čimer naj bi bila podana kršitev ustavno zagotovljenega jamstva iz 29. člena Ustave Republike Slovenije v smislu kršitve pravice do neposrednega izjavljanja in kršitev jamstev v dokaznem postopku, kot tudi kršitve obveznosti sodišča do seznanitve z navedbami strank, v konkretnem primeru do izpovedbe V. V., na katerega se sodba sicer opira.

5. Po pregledu spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornici v tem pogledu ne gre pritrditi. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 2. 2023, je bil na tem naroku dejansko zaslišan V. V. (sicer napačno v svojstvu priče, saj je bil s strani sodišča v tem postopku postavljen kot izvedenec), katerega izpovedba se je zvočno posnela. Nadalje iz odredbe razpravljajočega sodnika z dne 17. 2. 2023 (list. št. 785) izhaja, da je sodnik odredil, naj se prepis zvočnega posnetka, ki se v spisu nahaja na list. št. 782 do 784, vroči med drugim tudi zagovornici Š. Š.. Kot izhaja iz odhodne štampiljke, je bila pošta zagovornici poslana 21. 2. 2023, vendar se je glede na poštno relacijo v spisu (list. št. 790) sodna pošiljka 13. 3. 2023 vrnila sodišču z oznako, da pisanja naslovnica ni dvignila. Zagovornica torej zaradi lastnega ravnanja, ko sodnega pisanja ni dvignila, ni bila seznanjena s prepisom zvočnega posnetka izpovedbe izvedenca V. V., zato njeni pritožbeni očitki glede zatrjevane relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso utemeljeni.

6. Zagovornica pa utemeljeno opozarja na objektivno identiteto med obtožnico in izrekom sodbe, v zvezi s čimer zatrjuje tudi nerazumljivost izreka izpodbijane sodbe ter s tem smiselno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica poudarja, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe namesto s strani obtožbe zatrjevanega „poseka“ na več mestih uporabilo izraz „poseg“, ob tem pa utemeljeno opozarja še na določene ostale nedoslednosti med obtožnico in izrekom sodbe (uporaba besede „gozd“, namesto pravilno „gozda“, nadalje uporaba besede „sebi“, namesto pravilno po obtožbi „se v nasprotju", pa tudi uporaba besede „lesa“, namesto pravilno po obtožbi „dreves“). Pri tem zagovornica tehtno navaja, da mora biti med obtožbo in sodbo poleg subjektivne identitete podana tudi objektivna identiteta v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZKP, zaradi česar bi morala biti sodba vezana na dejanje, kot je opisano v obtožnici, in ne, kot ga je zapisalo sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe. Zahteva po objektivni identiteti med obtožbo in sodbo omogoča obdolžencu učinkovito obrambo, sodišču pa preprečuje, da bi se spremenilo v organ kazenskega pregona, pri čemer sodišče obtožbo prekorači, če opis dejanja spremeni tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Sodišče sicer lahko samo spremeni opis dejanja, vendar ne sme pri tem prekoračiti ali spremeniti mej opisa dogodka glede pravno relevantnih dejstev, ki obsegajo subjektivne in objektivne znake kaznivega dejanja. Spremenjeni opis zato mora ostati v mejah dejstev in okoliščin, na katere se opira obtožba in iz katerih izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče tem izvajanjem zagovornice pritrjuje, saj je sodišče prve stopnje dejansko samo spremenilo opis dejanja, kot opozarja zagovornica, pri čemer takšne svoje odločitve v razlogih izpodbijane sodbe ni z ničemer pojasnilo. Zaradi navedenega posega sodišča v opis dejanja, zlasti v delu, kjer uporablja namesto izraza „posek“ izraz „poseg“ in v delu, kjer namesto obtožbenega očitka, da se je obdolženec „v nasprotju s tem... dogovoril“, zapiše da se je obdolženec „sebi v nasprotju s tem... dogovoril“. Sodišče v skladu s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP v sodbi med drugim tudi izreče, katerega dejanja obdolženca spozna za krivega, pri čemer mora biti opis dejanja jasen in določen, da ne dopušča dvomljivih razlag, kot je to primer v konkretnem opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe. Zagovornica tako utemeljeno navaja, da izrek izpodbijane sodbe ni razumljiv, prav tako sodišče razhajanj med obtožbo in izrekom sodbe v razlogih izpodbijane sodbe ni obrazložilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Istovrstno procesno kršitev pa je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi v povezavi z odločilnimi dejstvi, kot utemeljeno opozarja zagovornica v pritožbi. Njenim navedbam pritožbeno sodišče pritrjuje, saj se obdolžencu v opisu dejanja očita, da je omogočil in dopustil poseg (po obtožbi posek) neto 2.444 m³ lesne mase in zanjo prejel kupnino najmanj v višini 66.546,00 EUR, o čemer pa izpodbijana sodba nima jasnih razlogov. Sodišče prve stopnje se je namreč v zvezi z obsegom domnevno nedovoljenega poseka dreves v celoti oprlo na izvedenski mnenji, in sicer je najprej, še v fazi preiskave, o tem podal mnenje izvedenec R. R., ki zaradi smrti na glavni obravnavi ni bil zaslišan, zaradi česar je bil v postopek pritegnjen nov izvedenec V. V., ki je sicer tudi bil zaslišan na glavni obravnavi, vendar se je v celoti skliceval na ugotovitve izvedenca R. Pri tem pa zagovornica utemeljeno opozarja, da izvedenec R., kot je izpovedal v fazi preiskave, ni mogel z gotovostjo trditi, koliko je kdorkoli odtujil lesa, prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti glede navedb s strani obrambe pritegnjenega strokovnjaka dr. B. B. niti glede zapisnika v sodnem spisu sodnega izvedenca C. C. (list. št. 326), ki je nadalje predlagal svojo razrešitev ob podanih navedbah, da „je zelo težko določiti starost panjev, še bolj pa znake odkazila, zato je treba izdelati natančno metodologijo, po kateri bi se lahko primerno ugotovilo natančno stanje“. Zagovornica ima prav, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe R. R., ki je bil zaslišan v preiskavi, kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju izvedenca z dne 14. 11. 2019 (prepis zvočnega posnetka na list. št. 389 do 391). Slednji je namreč na izrecno vprašanje višje pravosodne svetovalke, ki je opozorila, da ima v pisnem izvedenskem mnenju naveden „verjeten manjko lesa“, zaradi česar ga je vprašala, ali je to mogoče z gotovostjo ugotoviti, pojasnil, da tega z gotovostjo ni mogoče ugotoviti. Glede na to, da se je s strani sodišča postavljeni sodni izvedenec V. V. v celoti skliceval na ugotovitve izvedenca R. in v bistvu ni podal lastnih ugotovitev niti ni opravil ogleda na kraju samem, je ostalo to odločilno dejstvo, kolikšen je bil obseg manjka lesa, ki ga je mogoče z gotovostjo oceniti, povsem neugotovljeno. Sodišče prve stopnje se je, ob povzemanju izvedenskega mnenja, napačno oprlo zgolj na podatek o verjetnem obsegu poseka, ki ga je ugotovil izvedenec R., kar za izrek obsodilne sodbe, ko morajo biti dejstva, ki jih zajema opis kaznivega dejanja, z gotovostjo ugotovljena, ne zadošča. 8. Ob tem ne gre prezreti tudi nadaljnjih tehtnih navedb zagovornice, da je sodišče prve stopnje v izvedensko mnenje izvedenca R. R. in pisno izvedensko mnenje izvedenca V. V. na glavni obravnavi zgolj vpogledalo, ne da bi ga prebralo. Te listine namreč ne predstavljajo dokazov, ki bi jih bilo mogoče zgolj vpogledati, temveč je potrebno njihovo branje, na kar je sodna praksa že večkrat opozorila (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 63395/2020 z dne 20. 4. 2022 in sodba Vrhovnega sodišča I Ips 26329/2011 z dne 22. 5. 2014). Res je tudi, da zagovornica na to nedoslednost ob izvajanju dokazov na glavni obravnavi ni imela pripomb, vendar bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku to pomanjkljivost pri izvedbi dokazov na glavni obravnavi odpraviti.

9. Glede na to, da torej izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kolikšen je gotov posek drevja na v opisu dejanja navedenih nepremičninah, je podana očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ima v skladu s prvim odstavkom 392. člena ZKP vselej za posledico razveljavitev sodbe. Zagovornica pa poleg navedenih procesnih kršitev utemeljeno opozarja tudi na nadaljnjo pomanjkljivost pri ugotavljanju odločilnih dejstev, ki zadeva pridobljeno premoženjsko korist. Obdolžencu se namreč očita, da si je pridobil protipravno premoženjsko korist najmanj v višini 66.546,00 EUR, kolikor je za lesno maso prejel kupnine, pri čemer sodišče prve stopnje v točki 10 razlogov izpodbijane sodbe pridobljeno protipravno premoženjsko korist utemeljuje z izpovedbami kupcev E., F. in G. Zagovornica v pritožbi opozarja, da obdolženec od teh kupcev, to je sosedov, ni prejel kupnine v višini, kot se zatrjuje v izreku sodbe, temveč skupno največ do 4.000,00 EUR, ki jih je porabil za gramoziranje skladiščnih mest. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz seštevka zneskov, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v točki 10 razlogov izpodbijanega sklepa, izhaja skupna višina kupnine, ki naj bi jo domnevni kupci izročili obdolžencu, manj kot 1.500,00 EUR. Ob tem pa se sodišče prve stopnje, razen povzemanja izvedenskega mnenja, do pridobljene premoženjske koristi v višini, kot izhaja iz opisa dejanja, ni z ničemer opredelilo, zaradi česar izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o odločilnih dejstvih niti glede višine pridobljene premoženjske koristi.

10. Zagovornici pa je pritrditi tudi glede nadaljnjih pritožbenih izvajanj, v katerih izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 8 razlogov izpodbijane sodbe zgolj povzelo dopis I. I. J.J z dne 1. 9. 2016, s katerim je I. J. seznanil, da je po informacijah s terena dne 29. 8. 2016 izvedel, da je obdolženec kot bivši revirni gozdar dne 18. 8. 2016 (kar je izven inkriminiranega obdobja) popoldan prodajal les v gozdu H. za denar na roko, pri čemer je bil obdolženčev odgovor na vprašanje, kaj ve o tem dogajanju, da tega ne počenja že dolgo. Sodišče prve stopnje je naveden dopis zgolj povzelo, ne da bi opravilo njegovo dokazno oceno, kar velja tudi za predhodno naveden dopis Zavoda za gozdove Slovenije z dne 19. 4. 2017, ki ga sodišče prve stopnje v točki 8 razlogov izpodbijane sodbe prav tako povzema, ne da bi ga dokazno ocenilo.

11. Kot ključna pomanjkljivost v zvezi z razlogi o odločilnih dejstvih pa se pokaže tudi ocena sodišča prve stopnje glede dokaznih predlogov obrambe v točki 12 razlogov izpodbijane sodbe, v kateri prvostopenjsko sodišče deset prič, predlaganih s strani obrambe, odpravi s posplošenim stavkom, da „iz njihovih izpovedb ne izhaja ničesar takšnega, kar bi obdolženca razbremenilo predmetnih očitkov oziroma dokazovalo nasprotno“. Zagovornica utemeljeno opozarja, da je takšna ocena pomanjkljiva in vsebinsko prazna. Ob tem izpostavlja na primer izpovedbo Z. Z., ki je povedal, da vse do leta 2013, ko je bil vodja obdolžencu, ni ugotovil nobenih večjih nepravilnosti, prav tako je povedal, da je bil v gozdu H. jeseni 2015 z vodjem območne enote, pri čemer takrat ni bilo ugotovljenega nobenega goloseka, temveč zgolj pomladitvena sečnja. Tudi priča N. N. je, kot poudarja zagovornica, potrdil, da je opravljal nadzore v revirju obdolženca, pri čemer ni ugotovil nobenih nepravilnosti pri njegovem delu. Prav tako je priča M. M. povedal, da je bil aprila 2015 v gozdu oškodovank, v katerem ni opazil nobenih nepravilnosti niti nobenega goloseka. Zagovornica nadalje poudarja pomen letnih ocen obdolženca, ki naj bi kazale na vestno in vzorno delo obdolženca in so bile s strani njegovega vodje I. vseskozi podane z odlično oceno, saj na njegovo delo ni imel pripomb. Še zlasti pa je pritrditi zagovornici, ko izpostavlja zapisnik o opravljenih delnih prevzemih sečišč št. 2581-1/2015 z dne 25. 11. 2015, iz katerega je razvidno stanje gozda v novembru 2015, saj so se dva dni, to je 10. in 11. novembra 2015, šteli panji oziroma se je naredil popolni prevzem, kot sta izpovedali tudi priči O. O. in M. M. O tem dokazu, ki ga je obramba predlagala že na predobravnavnem naroku (list. št. 437-438), izpodbijana sodba nima prav nobenih razlogov, niti ga ne omenja, čeprav iz navedenega zapisnika izhaja stanje gozda oškodovank novembra 2015, ko naj bi bilo v enem odseku (24084A) od 25 hektarjev gozda posekanih 90% označenih dreves, v drugem odseku (24084B) pa od 25 hektarjev gozda zgolj 50% označenih dreves. Zagovornica torej poudarja, da je bilo posekanega celo manj od dovoljenega oziroma manj, kot je bilo predvideno z odločbo o odobritvi poseka št. 3408-12-2581-A151/15 z dne 26. 3. 2015 ter z odločbo o odobritvi poseka št. 3408-12-2581-A152/15 z dne 27. 3. 2015. Ob vsem navedenem tako lahko pritožbeno sodišče le soglaša z zagovornico, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki zadevajo obseg poseka dreves, s čimer utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Pritožnica pa nadalje utemeljeno pogreša tudi dokazno oceno izpovedbe s strani obrambe pritegnjenega strokovnjaka dr. B. B., ki ga je sodišče prve stopnje sicer zaslišalo na glavni obravnavi, vendar je z njegovo izpovedbo v točki 12 razlogov izpodbijane sodbe na kratko opravilo s posplošenim stavkom, da „gre za izvedeniško mnenje, ki je bilo izdelano po naročilu obdolženca in da ta okoliščina sama po sebi predstavlja okoliščino, ki vzbuja dvom v njegovo pristranskost“ (očitno pravilno nepristranskost). Zagovornica opozarja, da je B. B. izpovedal, da v oktobru 2017, ko si je ogledal gozd, ni ugotovil nobenega goloseka, temveč da je šlo na določenih odsekih za pomladitveno sečnjo, v zvezi s čimer je pojasnil, da se odstrani in poseka drevesa, da se lahko sprošča mladje. Temu se reče normalna rastna krivulja, ki je običajna pri gozdarskih zadevah. Prav tako je pojasnil, da je metoda stalnih vzorčnih ploskev primerna le za ugotavljanje lesne zaloge in prirastka za potrebe obnove gozdno gospodarskih načrtov, nikakor pa ne za ugotavljanje poseka, sploh nedovoljenega, saj bi v tem primeru šlo absolutno za najmanj 42% odstopanje oziroma napako. Sodišče prve stopnje je sicer v točki 11 razlogov izpodbijane sodbe navedlo, da je zaradi trditev obrambe, da gozdno gospodarstveni načrt ne more biti podlaga za ugotovitev dejanskega poseka v gozdu, temveč ta na državni ravni služi le za podatek o lesni zalogi v RS, v postopek pritegnilo novega izvedenca V. V., vendar se z njegovim zaslišanjem pomisleki, ki jih je izpostavil B. B. v svoji izpovedbi, niso odpravili. Ob tem pa sodišče prve stopnje izpovedbe B. B. niti ni dokazno ocenilo, kljub temu da ga je na glavni obravnavi zaslišalo. Vse navedeno ob ključni pomanjkljivosti, da sta izvedenca R. in V. ugotavljala zgolj verjeten obseg poseka in posledično verjeten nastanek protipravne premoženjske koristi, pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je v posledici že ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe v skladu s prvim odstavkom 392. člena ZKP.

13. Ugotovljene procesne kršitve imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, pri čemer zaradi narave ugotovljenih kršitev pritožbeno sodišče ni moglo presojati obširnih pritožbenih izvajanj, s katerimi zagovornica uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona v smislu, da opis dejanja, kot je naveden v tenorju obtožbe, ni kaznivo dejanje, do česar se bo sodišče prve stopnje v novem sojenju prav tako moralo opredeliti. V zvezi s tem pritožbeno sodišče upoštevajoč ustaljeno sodno prakso zgolj pripominja, da se v primeru nepravih blanketnih dispozicij, kot je tudi kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1, v samem opisu dejanja ne zahteva navedba pravnega predpisa, ki dispozicijo dopolnjuje, saj to kaznivo dejanje ne vsebuje neposredne blanketne napotitve (torej ne gre za pravo blanketno normo). Prav tako v opis dejanja načeloma ne sodi konkretizacija obdolženčevega naklepa, saj sodišče o subjektivnih elementih kaznivega dejanja sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 24267/2017 z dne 22. 12. 2022). Izjema so tista kazniva dejanja, pri katerih je posebni namen1 kot dodatna vsebina voljne sestavine naklepa del subjektivne biti inkriminacije že na ravni opisa dejanja, kot je to tudi pri konkretnem kaznivem dejanju, kvalificiranem po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 pred novelo KZ-1E (z veljavnostjo od 2. 7. 2017 dalje), na katerega se navezuje tudi kaznivo dejanje po petem odstavku citiranega člena. Šele navedena novela je namreč to kaznivo dejanje v temeljni obliki po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 spremenila iz formalnega (nepopolnega dvoaktnega) delikta v kaznivo dejanje s kvalificirano premoženjsko posledico, kar pomeni, da od tedaj za izvršitev kaznivega dejanja (vsaj teoretično) zadošča že eventualni naklep. Seveda za konkretni primer omenjena novela ne pride v poštev, saj je ravno zaradi posebej kvalificiranega naklepa (dolus coloratus) to kaznivo dejanje, kot je bilo opisano pred navedeno novelo KZ-1, za storilca milejše. Na vsa navedena materialnopravna izhodišča bo prvostopenjsko sodišče pozorno tudi v novem sojenju.

14. V ponovljenem sojenju bo tako sodišče prve stopnje, pred drugim sodnikom posameznikom, ponovno skrbno presodilo in ocenilo vse izvedene dokaze, zlasti bo moralo postopek dopolniti s ponovno pritegnitvijo sodnega izvedenca za gozdarstvo in ugotoviti, če je to sploh mogoče, koliko znaša gotov minimalni obseg poseka, ki predstavlja nedovoljen posek dreves, torej tak nedovoljen posek, ki ga je mogoče z gotovostjo ugotoviti, prav tako pa tudi znesek kupnine, ki naj bi predstavljala protipravno pridobljeno premoženjsko korist, saj mora biti tudi ta okoliščina z gotovostjo ugotovljena. Po odpravi ugotovljenih procesnih kršitev bo ustrezno vsebinsko ovrednotilo vse ključne dokaze, ki so potrebni za razjasnitev dejanskega stanja, nato pa po celoviti oceni izvedenih dokazov ter vsestranski razjasnitvi vseh pravno relevantnih okoliščin v zadevi ponovno odločilo.

1 V konkretnem primeru namen sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist in ne povzročiti škode, kot napačno poudarja zagovornica v pritožbi.