Jedro

Na odmero odškodnine ne vpliva poklic oškodovanca kot tak, temveč v povezavi s posledicami in prikrajšanji, ki jih oškodovanec zaradi škodnega dogodka trpi v poklicnem življenju.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se zaradi le delne ugoditve pritožbi tožene stranke, sodbi sodišča druge in prve stopnje delno spremenita tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1,428.575 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,400.000 SIT od 25.4.2000 do plačila in od zneska 28.575 SIT od 1.3.1997 do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 303.742 SIT pravdnih stroškov prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2000 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V ostalem se revizija zavrne.

Odločitev o stroških pritožbe v odločbi sodišča druge stopnje se spremeni tako, da mora tožnik toženi stranki povrniti 15.120 SIT, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 12.265 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2003 dalje do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,678.575 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, od tega 1,650.000 SIT za nepremoženjsko škodo. Višji tožbeni zahtevek do zneska 2,500.000 SIT je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo, ugodilo pa pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dosojeno odškodnino znižalo na znesek 1,278.575 SIT, in sicer iz naslova odškodnine za telesne bolečine iz 900.000 SIT na 750.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti iz prisojenega zneska 500.000 SIT na 350.000 SIT ter za strah iz prisojenih 250.000 SIT na 150.000 SIT.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija zavrnilni del sodbe za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1,250.000 SIT in za zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od 22.1.1998 do 25.4.2000, ter predlaga ugoditev reviziji.

Tožnik je utrpel hujši zvin vratne hrbtenice. Sodišči sta prenizko vrednotili ugotovljena dejstva glede prestanih telesnih bolečin, ki so še danes prisotne v obliki cervikocefalnega sindroma. Pri tožniku gre za bolečinski sindrom vratu, ki se pojavlja vsakodnevno in bo trajal tudi v bodoče. Zelo neugodni sta bili imobilizacija vratu in roke, ko je bil tožnik v veliki meri odvisen od pomoči drugih.

Bistveno premalo vrednotena so tudi ugotovljena dejstva glede strahu, saj je tožnik zaznal primarni strah zaradi neposredne življenske ogroženosti, kot tudi sekundarni strah. Dejansko stanje glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti izhaja iz izvedenskih mnenj izvedenca ortopeda in izvedenca nevrologa, ki sta vsak s svojega vidika ocenila zmanjšanje življenjskih aktivnosti, in sicer vsak za 2%, torej skupaj s 4%. Omejitve, o katerih je izpovedal tožnik, so bile v celoti objektivizirane s podanim izvedenskim mnenjem, zato je treba v enaki meri vrednotiti subjektivne težave in objektivno ugotovljene posledice. Tožnik je moral spremeniti delovno mesto. Pred tem je delal v gorski policijski enoti, sedaj pa dela v splošni policijski enoti, kar mu povzroča hude duševne bolečine. Moral je tudi opustiti izboljševanje znanj iz borilnih veščin in večanja kondicije. Ker ne bo več mogel delati kot policist, je pričel s študijem. Težave pa ima tudi v zasebnem življenju, saj živi z babico in nanj odpadejo vsakodnevna opravila, ki jih sedaj opravlja mnogo težje. Težave ima pri vožnji, športnih aktivnostih. Ker je bil ob dogodku star šele 23 let, bodo te omejitve trajale tudi v bodoče. V dveh pravdnih zadevah je bila prisojena bistevno višja odškodnina, s čimer je kršena tožnikova pravica do enakega varstva pred zakonom. To sta primera II Ips 100/97, kjer je tudi šlo za poškodbo policista, kar je bilo posebej upoštevano pri odmeri, in II Ips 571/2000, kjer je oškodovanec, 33 letni fizični delavec, prav tako utrpel zvin vratne hrbtenice, zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je bilo pri njem opredeljeno kot 4%. Iz tabele zbrane sodne prakse je razvidno, da je veliko podobnih primerov, pri katerih pa je bila oškodovancem, ki so starejši od tožnika in z manj intenzivnimi vsakodnevnimi aktivnostmi, prisojena višja odškodnina. Pritožuje se glede zakonskih zamudnih obresti. Zavarovalnica mora po 919. členu ZOR izplačati odškodnino v roku 14 dni od obvestila, v primeru zamude pa so sankcija zamudne obresti. Pri tem je potrebno v izogib dvojni valorizaciji napraviti pravilen izračun obresti. Nasprotna stališča slonijo na zastareli sodni praksi, za katero je čas, da se spremeni.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija tožnika je delno utemeljena glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v ostalem pa ni utemeljena.

Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči kot sopotnik v osebnem avtomobilu, pri čemer je prišlo do zvina in udarnine vratu, udarnine glave v desnem temenskem področju in udarnine desnega ramenskega sklepa ter desnega komolca. Glede višine odškodnine za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem ni mogoče pritrditi trditvam v reviziji. Sodišči sta ugotovili, da je v relativno kratkem bolečinskem obdobju tožnik trpel le zmerno hude bolečine in bolečine lažje intenzitete. Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine za to obliko škode v višini 750.000 SIT ustrezno upoštevalo tudi v reviziji poudarjeno nevšečnost, to je krajšo imobilizacijo vratu in roke v času bolniškega staleža, kot tudi okoliščino, da so pri tožniku še vedno prisotne telesne bolečine v obliki cervikocefalnega sindroma in da bodo te trajale tudi v bodoče. Nesprejemljiva je zato trditev tožnika, da je bila kršena njegova pravica do enakega varstva pred zakonom, saj primerjava z odškodninami drugih oškodovancev pokaže, da mu je bilo prisojeno primerno denarno zadoščenje.

Odškodnina za strah v znesku 150.000 SIT je v skladu z ugotovitvami o obsegu in intenzivnosti strahu ob nesreči in kasnejšega strahu pred hujšimi posledicami poškodbe in pred izidom zdravljenja. Primaren strah je bil kratkotrajen, sekundaren strah pa je bil v lažji obliki prisoten le nekaj dni po poškodbi. Za zvišanje te odškodnine torej ni podlage, saj ugotovljena dejstva niso bila prenizko vrednotena.

Posledice se pri tožniku kažejo predvsem na poklicnem področju, saj je bil primoran zamenjati delovno mesto. Pred škodnim dogodkom je bil zaposlen pri gorski policijski enoti, sedaj pa dela pri splošni policijski enoti. Prikrajšan je pri ukvarjanju s športnimi dejavnostmi, ki jih mora sedaj zmanjšati oziroma celo opustiti (karate), težave pa ima tudi pri vožnji. To je izvedenec ocenil z 2-odstotnim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti. Revizijskih izvajanj, da je moral pričeti s študijem, da ima težave tudi pri domačem delu, da znaša njegovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti 4 odstotke ter da je utrpel hujši zvin vratne hrbtenice, pa vrhovno sodišče ni upoštevalo, saj sodijo na področje dejanskega stanja, ki ga na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vsekakor so posledice nesreče vplivale na tožnikovo poklicno delo, prav tako na njegovo sposobnost za šport, s katerim se je pred nesrečo aktivno ukvarjal. Ob upoštevanju starosti tožnika primerjava s podobnimi primeri pokaže, da je odškodnina, ki mu jo je za to vrsto škode odmerilo sodišče prve stopnje v višini 500.000 SIT primerna in da znižanje na 350.000 SIT ni utemeljeno. V tem obsegu je bilo ugodeno reviziji tožnika, ni pa utemeljen njegov predlog za nadaljnje zvišanje prisojene odškodnine.

Tožnik se sklicuje na sodbe v posameznih primerih in s tem utemeljuje svoj revizijski predlog za zvišanje odškodnine. Potrebno je upoštevati sodno prakso kot celoto. Sodišče je obravnavani primer primerjalo z izbranimi ter še z drugimi primeri in na podlagi objektivne pogojenosti tožnikove škode in konkretno ugotovljenih okoliščin pri tožniku ugotovilo, da je revizija utemeljena le v omejenem obsegu. Tožnik pri izbranih primerih navaja le posamezne okoliščine, ne pa tudi tistih, glede katerih se njegov primerov od primerjanih razlikuje. To je mogoče ugotoviti tudi glede primerov, ki ju izpostavlja v reviziji. Potrebno je namreč upoštevati, da je bilo ugotovljeno, da pri tožniku hujše posledice niso podane. Zato tudi ne drži, da bi bil obseg nepremoženjske škode v primeru močnejšega zvina vratne hrbtenice enak tožnikovemu. Na odmero odškodnine tudi ne vpliva poklic oškodovanca kot tak, temveč v povezavi s posledicami in prikrajšanji, ki jih oškodovanec zaradi škodnega dogodka trpi v poklicnem življenju. V reviziji navedena primera se zato od tožnikovega razlikujeta. Pri odločitvi o višini odškodnine je potrebno upoštevati, v kakšnem obsegu objektivno ugotovljene posledice omejujejo posameznika v njegovem poklicnem kot tudi v siceršnjem življenju. Šele pravilna umestitev oškodovanca s konkretno ugotovljenimi škodnimi posledicami, v paleto bogate sodne prakse na področju odškodninskega prava pa nam pokaže, da je sedaj prisojena odškodnina primerna težavam, s katerimi se sooča tožnik v poklicnem in vsakdanjem življenju.

Materialnopravno je pravilna odločitev sodišča druge stopnje glede zamudnih obresti, ki tečejo šele od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje. Po 189. členu ZOR se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, ko sodišče določi odškodnino v skladu z vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Med nastankom škode in trenutkom odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo pa pride do časovnega zamika. Obrestno mero zamudnih obresti je v času nastanka škode določal Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Ur.l.RS, št. 45/95). V njem določena obrestna mera zamudnih obresti je vsebovala valorizacijo glavnice kot posledico inflacijskih gibanj. S prisojo zakonskih zamudnih obresti za čas pred sodbo sodišča prve stopnje bi bila valorizirana odškodnina, prisojena po razmerah v času sojenja. Zato dvakratna valorizacija ne bi bila posledica napačnega izračuna obresti, kot naj bi sledilo iz revizijskih navedb.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002, kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, URS, št. 33/91-I) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.06.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (OZ, Ur.l. RS, št. 83/2001) in novela Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A, Ur. L. RS, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR ni utemeljeno.

Uporaba te določbe v dejanskem in pravnem položaju, kot je obravnavani, ne pride v poštev, kakor je bilo odvetnikom, ki so vložili revizijo, v drugih zadevah že večkrat podrobneje pojasnjeno.

Opisani razlogi so torej narekovali delno spremembo izpodbijane sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP) z delno ugoditvijo reviziji in zvišanjem odškodnine na 1,428.575 SIT, v ostalem pa je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Zaradi delno spremenjenih sodb nižjih sodišč in posledično spremenjenega uspeha strank v sporu, je revizijsko sodišče spremenilo tudi stroškovni odločbi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pravdne stroške tožnika je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 554.688 SIT, pravdne stroške tožene stranke pa na 15.643 SIT. Glede na 56-odstotni uspeh tožnika v pravdi in 44-odstotni uspeh tožene stranke, mora po delnem pobotu medsebojnih stroškov prve stopnje, tožena stranka tožniku povrniti 303.742 SIT. Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku terjala znižanje prisojene odškodnine za 400.000 SIT, je uspela s 63 odstotki predloga. Glede na njene na drugi stopnji priznane pravdne stroške v znesku 24.000 SIT, ji je tožnik torej dolžan povrniti znesek 15.120 SIT pritožbenih stroškov. Tožnik je v reviziji uspel z 12 odstotki svojega predloga. Revizijsko sodišče je odmerilo revizijske stroške na podlagi priloženega stroškovnika po odvetniški in taksni tarifi na znesek 102.212 SIT, 12 odstokov od navedenega pa znaša 12.265 SIT, kar mora tožena stranka povrniti tožniku, skupaj z obrestmi od izdaje te sodbe dalje.