Jedro

Pravnomočnost oziroma dokončnost odločbe o odmeri davka od dohodka iz premoženja ni pogoj za vštevanje letnega zneska obresti za posojila (dana tretjim) v osnovo za odmero dohodnine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 8. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Hrastnik z dne 20. 1. 2003, s katero je bila revidentu za leto 2001 odmerjena dohodnina v višini 7.832.009,00 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločbi in razlogom upravnih organov. Davčni organ je pri odmeri dohodnine tožniku za leto 2001 pravilno upošteval letni znesek obresti na posojila, kot je bil ugotovljen z odločbo o odmeri davka od dohodkov iz premoženja. Pritožbeni postopek zoper odločbo o odmeri davka od dohodkov iz premoženja ni ovira za njeno upoštevanje pri odmeri dohodnine.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Meni, da bi morala biti inšpekcijska odločba davčnega organa, s katero je bil (nepravilno) odmerjen davek od dohodkov iz premoženja in ki je podlaga za odmero dohodnine za obravnavano leto, pravnomočna. Dohodek iz naslova obresti na posojila ni realen. Izpodbija ugotovitve davčnega organa v postopku ugotavljanja višine davčne osnove za davek od premoženja in se sklicuje na 64. in 66. člen Zakona o dohodnini. Navaja, da je šele z odločbo z dne 14. 1. 2003 (odločba o odmeri davka od dohodkov iz premoženja za leto 1999 do 2002) prejel podatke o posameznih kreditojemalcih in je šele takrat imel možnost argumentirano sodelovati v davčnem postopku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbi obeh davčnih organov odpravi in postopek ustavi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je pravnomočnost oziroma dokončnost odločbe o odmeri davkov od dohodkov iz premoženja pogoj za vštevanje letnega zneska obresti na posojila v osnovo za odmero dohodnine.

9. V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se je ustalilo stališče, da pravnomočnost oziroma dokončnost odločbe o odmeri davka od dohodka iz premoženja ni pogoj za vštevanje letnega zneska obresti na posojila (dana tretjim) v osnovo za odmero dohodnine (npr. sodba X Ips 853/2006 z dne 18. 2. 2010), smiselno enako pa je tudi ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča tudi pri odmeri dohodnine, kadar se v dohodninsko osnovo všteva dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti (npr. X Ips 273/2005 z dne 11. 6. 2009, X Ips 334/2004 z dne 15. 5. 2008, I Up 290/2003 z dne 4. 4. 2006, I Up 534/2000 z dne 8. 6. 2004 in I Up 363/2003 z dne 2. 12. 2005).

10. Zakon o dohodnini – ZDoh, ki je veljal v času izdaje izpodbijane prvostopne upravne odločbe, v 2. členu določa, da so med viri dohodnine tudi dohodki iz premoženja (glej določbe 63. do 76. člena ZDoh); v osnovo za dohodnino se po 7. alineji 6. člena ZDoh všteva tudi letni znesek obresti na posojila (dana tretjim), od katerih je bil odmerjen oziroma obračunan davek od dohodkov iz premoženja, kar je podrobneje določeno v 66. členu ZDoh. Niti ZDoh, niti Zakon o davčnem postopku – ZDavP ne pogojujeta vštevanja letnega zneska obresti na posojila v odmerno osnovo za dohodnino z dokončnostjo oziroma pravnomočnostjo odločbe o odmeri davka od dohodkov iz premoženja. To pa izhaja tudi iz določb 20. člena ZDavP, po kateri pritožba (zoper odločbo o odmeri davka) ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka, razen če ni s tem zakonom drugače določeno.

11. Zato je bil po presoji Vrhovnega sodišča tožniku pravilno v osnovo za dohodnino za leto 2001 vštet tudi znesek 4.504.656 SIT, ki predstavlja davčno osnovo davkov od dohodkov iz premoženja iz naslova prejetih obresti na posojila (dana tretjim) za leto 2001, kar je bilo ugotovljeno z odločbo prvostopnega davčnega organa z dne 14. 1. 2003. 12. Postopek odmere davka od dohodkov iz premoženja je samostojen postopek in zato ugovorov, ki se nanašajo na ta postopek, ni dopustno uveljavljati v postopku odmere dohodnine, kar je revidentu pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno zavrnilo tožbene ugovore, ki se nanašajo na odmero davka od dohodkov iz premoženja.

13. V zvezi z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na postopek pred upravnim organom, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da revident kršitev postopka izdaje upravnega akta v reviziji ne more uveljavljati, kar je že pojasnjeno v točki 7 te sodbe. Ker revident s temi revizijskimi navedbami ne uveljavlja dovoljenih revizijskih razlogov, se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje. Do tožbenih ugovorov v zvezi s pravilnostjo upravnega postopka pa se je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi pravilno in z razumnimi argumenti opredelilo.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 15. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).