Jedro

Tožena stranka tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku ni vročil pisne obdolžitve in omogočila zagovora, v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je tudi navedla, da učinkuje za nazaj. Ker je že iz teh razlogov izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, sodišču ni potrebno ugotavljati utemeljenosti odpovednega razloga.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 5. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: „5. Toženec je tožniku dolžan plačati odškodnino v višini 1.000,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka do plačila.

Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.000,00 EUR za čas od 14. 1. 2008 do poteka paricijskega roka se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (točke 1., 2., 3., 4. in 7. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je toženec tožniku dne 31. 7. 2007 nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar je ta odpoved brez pravnega učinka in jo je razveljavilo (1. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je tožnika dolžan pozvati nazaj na delovno mesto voznik kamiona in z njim vzpostaviti delovno razmerje za obdobje od dneva nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od dne 31. 7. 2007, do vključno 23. 9. 2007 (2. točka izreka), mu obračunati in izplačati plače v mesečnem bruto znesku 538,53 EUR s pripadajočimi dodatki od dneva odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 31. 7. 2007 do vključno 23. 9. 2007, od pripadajočih bruto mesečnih zneskov plač obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, preostali neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neizplačanih plač od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec (3. točka izreka) ter tožnika za čas od 31. 7. 2007 do vključno 23. 9. 2007 prijaviti v socialna zavarovanja, plačati pripadajoče davke in prispevke in tožniku v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 31. 7. 2007 do vključno 23. 9. 2007 (4. točka izreka). Tožencu je zaradi nezakonite odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi naložilo plačilo odškodnine v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2008 do plačila (5. točka izreka), zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževane odškodnine za čas od 1. 8. 2007 do 13. 1. 2008 (6. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.022,32 EUR, v primeru zamude 15 dnevnega paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku tega roka dalje (7. točka izreka).

Zoper 1., 2., 3., 4., 5. in 7. točko te sodbe se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje toženec in predlaga spremembo sodbe oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ter priglaša stroške pritožbe. Meni, da ni utemeljen očitek tožencu, da tožniku ni vročil pisne obdolžitve, sodišču prve stopnje pa očita, da se ni ukvarjalo z ugotovitvijo dejanskega stanja glede utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je do spora med strankama prišlo, ko je tožnik pričel koristiti letni dopust pri tožencu, čeprav tega ni imel odobrenega, niti predhodno planiranega. Od 1. 8. 2007 do 15. 8. 2007 tožnik sploh ni delal, ko pa je prišel nazaj, je v evidenco prisotnosti vpisal, kot da je koristil letni dopust. Dokaznega postopka v zvezi s temi dejstvi sodišče sploh ni izvajalo in je dejansko stanje ostalo neugotovljeno. Sodišče prve stopnje naj bi spregledalo, da je toženec tožniku ves čas očital neodgovorno dejanje, to je 8 dnevni izostanek z dela, zato naj bi bil neutemeljen očitek, da obdolžitev delavcu ni bila podana. Že takoj po 1. 8. 2007 je toženec tožnika obvestil o odpovednem razlogu, tožnik pa je bil nedosegljiv. Ker je bil očitno na dopustu, zagovora ni bilo mogoče opraviti, zato gre za situacijo, ki jo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) predvideva v 2. odstavku 83. člena. Opozarja na spremembo ZDR, po kateri je sedaj takšno ravnanje delavca v 111. členu izrecno določeno kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi z učinkom odpovedi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, kot je v obravnavani zadevi ravnal toženec. Navaja, da tožnik tudi od 16. 8. 2007 dalje ni več želel delati pri tožencu, saj ga je prijavil inšpektorju za delo. Na podlagi nasveta inšpektorja za delo je toženec tožnika s telegramom pozval na delo, tožnik pa telegrama ni prevzel. Toženec v zvezi s tem prilaga sporočilo pošte. Navaja še, da je bil tožnik že od 10. 9. 2008 (pravilno 2007) viden na vožnjah tovornega vozila z registrsko oznako CE XX-XXX in da sodišče predlaganih dokazov s tem v zvezi ni izvedlo. Tožnik je tako pri avtoprevozniku J.Č. s.p. že cel september delal na črno vse do sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2007, ki je pomenila legaliziranje njegovega dela zaradi intervencije inšpektorja za delo. Sodišču prve stopnje očita tudi, da je tožniku dosodilo previsoko mesečno plačo, saj bi moralo upoštevati pogodbo o zaposlitvi. Ker je v času od 1. 8. 2007 do 16. 8. 2007 neupravičeno izostal z dela, tudi ni upravičen do plačila plače za to obdobje. Tožnik je v spornem času delal na črno pri drugem delodajalcu, zato mu je neutemeljeno priznana tako plača kot tudi odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s to odškodnino opozarja, da ni odmerjena po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004 in 28/2006), da tožnik tega dela zahtevka ni utemeljil in da tudi sodišče tega dela sodbe ni obrazložilo, kar pa je navedlo, je v nasprotju z listinami v spisu, zaradi česar je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Tožnik ni ničesar navajal o nepremoženjski škodi, temveč le o stroških, ki naj bi jih imel z iskanjem nove službe. Sodišče prve stopnje pri odmeri te odškodnine ni upoštevalo, da je bil tožnik pri tožencu zaposlen le krajši čas. Glede na vse okoliščine meni, da je odmerjena odškodnina v višini več kot dveh tožnikovih plač po pogodbi o zaposlitvi povsem neprimerna in nepravična. Izpodbija tudi obrestni del zahtevka, saj gre za nematerialno škodo, zato od nje tečejo zamudne obresti šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe . To bistveno kršitev toženec uveljavlja v zvezi z razlogi sodbe za prisojeno odškodnino po 118. členu ZDR, ki so ustrezno utemeljeni, zato ta bistvena kršitev postopka ni podana. Toženec v zvezi s tem v bistvu uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tudi pritožbeni očitek, da so navedbe v izpodbijani sodbi o vsebini listin v nasprotju s tem, kar je dejansko vsebina listin, je zgolj pavšalen, pri čemer pritožbeno sodišče takega nasprotja ni ugotovilo.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo (razen glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine), zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik pri tožencu zaposlen za nedoločen čas. Disciplinska komisija toženca je odločila, da zaradi neopravičene odsotnosti z dela tožniku delovno razmerje preneha z dnem 31. 7. 2007. O odločitvi disciplinske komisije je toženec tožnika obvestil po navadni pošti z dokumentom „sklic disciplinske komisije“ z dne 10. 8. 2007 (priloga A4). Sodišče prve stopnje je to odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno ocenilo kot izredno odpoved, saj gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka (celo za nazaj), ki pa je nezakonita. Toženec pred njeno podajo tožniku ni vročil pisne obdolžitve in mu omogočil zagovora, kot to zahtevajo določbe ZDR (2. odstavek 83. člena in 177. člen ZDR), odpoved ni vsebovala vseh potrebnih sestavin (2. odstavek 86. člena ZDR), dana je bila za nazaj, kršene so bile tudi določbe ZDR o vročanju odpovedi (87. člen). Ker je odpoved nezakonita že iz teh razlogov, prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno ugotavljati utemeljenosti odpovednega razloga (dejstev v zvezi s tožnikovo neopravičeno odsotnostjo), saj to ne bi vplivalo na drugačno odločitev v zadevi. Toženec ni spoštoval predpisanega postopka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, zato je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.

V zvezi s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pomembna predvsem določba 2. odstavka 83. člena ZDR, po kateri mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor ob smiselnem upoštevanju 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če to delavec zavestno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Dolžnost omogočiti zagovor delavcu se nanaša na postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pri čemer z namenom vsebinske in ne le formalne zagotovitve pravice do zagovora ZDR v 177. členu zahteva pisno obdolžitev z določitvijo časa in kraja, kjer bo delavec lahko podal svoj zagovor. To pisno obdolžitev mora delodajalec delavcu vročiti na način, kot ga določa 180. člen ZDR.

Ko je bil zaslišan pred sodiščem prve stopnje, je toženec sam priznal, da tožniku pisnega vabila ni poslal in da razen dokumenta „sklic disciplinske komisije“ ni speljal nobenega postopka za odpoved pogodbe o zaposlitvi (zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 21. 1. 2008, list. št. 50). Glede na to so neutemeljene njegove pritožbene navedbe, da je postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpeljal zakonito. Ker toženec tožnika ni niti poskusil pisno obvestiti o tem, kaj se mu očita, se ne more sklicevati na to, da je bil tožnik nedosegljiv, ker je bil na dopustu in da zato zagovora ni bilo mogoče opraviti. Poleg tega gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj toženec dejstva v zvezi z nemožnostjo omogočitve zagovora in okoliščine v zvezi z 2. odstavkom 83. člena ZDR navaja šele v pritožbi, kar je v nasprotju z določbami 286. in 337. člena ZPP.

V nasprotju s temi določbami ZPP pa so tudi pritožbene navedbe, da je po 16. 8. 2007 toženec tožnika s telegramom pozval nazaj na delo, ter novi dokazi, ki jih toženec v zvezi s tem prilaga pritožbi (priloga B4). Toženec niti ne navaja niti ne dokazuje, da tega ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP (člen 337 ZPP). Ker gre za nedovoljene pritožbene novote, pritožbeno sodišče teh dejstev ni upoštevalo.

Pritožba se tudi zmotno sklicuje na uporabo novele ZDR-A (Ur. l. RS, št. 103/2007), saj slednja v času podaje sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 8. 2007 še ni veljala, temveč je začela veljati 28. 11. 2007, zato je v tem sporu ni mogoče upoštevati. Toženec bi se moral ravnati po predpisih, ki so veljali v času, ko je sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da je toženec tožniku dolžan obračunati plačo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 31. 7. 2007 do vključno 23. 9. 2007, saj se je tožnik šele s 24. 9. 2007 zaposlil pri drugemu delodajalcu (J.Č. s.p.) za določen čas 3 mesecev, kar izhaja iz njegove delovne knjižice (priloga A13) in pogodbe o zaposlitvi z novim delodajalcem (priloga A14). Trditve, da je pri temu delodajalcu tožnik že pred tem delal na črno, toženec ni dokazal, saj v zvezi s tem ni predlagal ustreznih dokazov. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo z dne 21. 1. 2008 (list. št. 51) s sklepom utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da sodišče opravi poizvedbe pri I.G.. Z razlogi prvostopnega sodišče s tem v zvezi se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki je tožnikovemu zahtevku ugodilo tudi po višini in mu prisodilo minimalno plačo, kot jo določa zakonodaja, ker je pogodbeno dogovorjena plača med strankama nižja od te. Teh razlogov zato sodišče druge stopnje ne ponavlja. Tožniku je dne 31. 7. 2007 delovno razmerje pri tožencu prenehalo na podlagi toženčeve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Gre torej za odsotnost z dela, ko tožnik ni delal iz razlogov na strani delodajalca, zato ima na podlagi 1. odstavka 137. člena ZDR pravico do polnega nadomestila plače za čas odsotnosti.

Prvi odstavek 118. člena ZDR določa, da če sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi delodajalca, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, potem na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Delavec lahko tako zahtevo uveljavlja do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (3. odstavek 118. člena ZDR). Tožnik je pravočasno (s pripravljalnima vlogama z dne 29. 11. 2007 in z dne 13. 1. 2008) postavil zahtevek v tej smeri in ga tudi ustrezno utemeljil z naslednjimi razlogi: da se je dne 24. 9. 2007 zaposlil pri drugemu delodajalcu, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženca z odpovedjo nastala škoda, ker je bil skoraj dva meseca brez zaposlitve in brez dohodka, denar za preživljanje sebe in svoje družine si je moral izposojati, urejati si je moral dokumentacijo za prijavo na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, poleg plače je izgubil tudi vse dodatke, ki gredo k plači, saj mu je bila osnovna plača izplačana v zelo nizkem znesku, prejemal pa je velik del plačila v obliki visokih materialnih stroškov, brez katerih ne bi mogel živeti. Glede na povedano pritožba neutemeljeno očita tožniku, da tega dela zahtevka ni utemeljil. Pravila civilnega prava določajo 4 pogoje za priznanje odškodnine: protipravnost, vzročna zveza, škoda in odgovornost, pri slednji velja načelo obrnjenega dokaznega bremena. Glede na povedano je tožnik utemeljil in izkazal vse tri elemente odškodninske odgovornosti, pri čemer toženec četrtega elementa, to je odgovornosti za škodo, ni izpodbijal, čeprav je dokazno breme v zvezi s tem na njegovi strani. Tudi višina odškodnine iz tega naslova je glede na sodno prakso v podobnih primerih ustrezna. Tožnik je sicer res bil pri tožencu zaposlen zgolj 6 mesecev, vendar bi mu za to obdobje pripadal 30 dnevni odpovedni rok (92. člen ZDR), poleg tega se je pri novem delodajalcu zaposlil le za določen čas 3 mesecev, pri tožencu pa je bil v delovnem razmerju za nedoločen čas. Glede na vse okoliščine pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina v višini 1.000,00 EUR primerna in pravična odškodnina v smislu 118. člena ZDR.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje od te odškodnine tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti, kot mu ne pripadajo. Odločilo je namreč, da te tečejo od postavitve zahtevka, čeprav gre za odškodnino iz naslova t. i. sodne razveze, kar pomeni, da pred samo sodno razvezo po naravi stvari odškodnina ne more zapasti v plačilo. Do sodne razveze bo tako prišlo na podlagi pravnomočne sodbe sodišča, ravno tako sodišče s pravnomočno sodbo šele določi odškodnino iz tega naslova. Odškodnina torej zapade v plačilo šele po poteku 15 dnevnega paricijskega roka, ki je s sodbo določen za prostovoljno izpolnitev. Sodišče prve stopnje je torej v zvezi s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od odškodnine po 118. členu ZDR na podlagi sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP v obrestnem delu 5. točke izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka, in višji obrestni zahtevek tožnika zavrnilo. Pri tem je pritožbeno sodišče iz izreka sodbe sodišča prve stopnje tudi izločilo pravno podlago za priznanje te odškodnine, saj slednja v sam izrek ne sodi, ampak je to stvar obrazložitve. To ne pomeni vsebinske spremembe, temveč gre zgolj za oblikovni popravek.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

V preostalem delu je tako drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo, ker ni utemeljena, in v nespremenjenem izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tako spremenjena odločitev nima bistvenega vpliva na višino prisojenih stroškov postopka na prvi stopnji (v 7. točki izreka), zato pritožbeno sodišče v njih ni poseglo.

Ker je toženec na ta način uspel le v sorazmerno majhnem delu pritožbe (le glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki so stranska terjatev), bistveni del njegove pritožbe pa je zavrnjen, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške.