Jedro

Postopek premestitve tožnika je bil zakonit. Premestitev je bila posledica ocene predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Zato tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o premestitvi tožnika, ni utemeljen.

Sodišče ne more presojati smotrnosti ocene predstojnika o tem, da je mogoče z določeno premestitvijo javnega uslužbenca zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na oceni predstojnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na razveljavitev sklepov tožene stranke o njegovi premestitvi, na vrnitev na njegovo prejšnje delovno mesto ter na obračun ter izplačilo razlik v plači in dodatka za pripravljenost, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.038,80 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi glede obstoja drugih (naknadnih) okoliščin, nastalih po izpodbijani premestitvi. Te okoliščine same po sebi ne predstavljajo okoliščin glede racionalnosti premestitve oziroma ocene sodišča, kako je premestitev vpliva na učinkovito delo organa, temveč dokazujejo in pojasnjujejo, da so bili razlogi za premestitev ob premestitvi (ne)resnični. Resničnost teh razlogov oziroma navideznost razlogov za premestitev je mogoče presojati le ob preveritvi drugih naveznih in naknadnih okoliščin, nastalih po premestitvi, ki bodisi potrjujejo bodisi omajujejo navideznost oziroma resničnost obstoja, razlogov za premestitev v času izpodbijane premestitve. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih navedb, ki dokazujejo navideznost razloga ob premestitvi. Tožnik v pritožbi te navedbe podrobno opisuje. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik po premestitvi v A. sploh ni opravljal del, za katera je bil premeščen v A., vendar pa je zmotno ugotovilo, da ta okoliščina ni pomembna, ker se nanaša na tožnikovo opravljanje dela po izpodbijani premestitvi. Tudi to okoliščino bi moralo sodišče prve stopnje presojati z vidika navideznosti razloga za premestitev. Ta okoliščina dokazuje, da je bil razlog za tožnikovo premestitev navidezen. Ker se sodišče prve stopnje do vsega tega ni opredelilo je bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic. Iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 1068/2013 izhaja, da je premestitev dovoljena in zakonita zgolj v primeru, ko so za ta ukrep podane realne in objektivne izkazane delovne potrebe delodajalca. Tožnik pa je hotel nasprotno dokazati z okoliščinami, ki so nastale po njegovi premestitvi, ta pravica pa mu je bila odvzeta s pojasnilom, da sodišče ni pristojno presojati racionalnosti oziroma smotrnosti premestitve. Sodišče prve stopnje se je tudi zmotno opredelilo do zapisnika delovnega sestanka na PPP B. iz katerega izhaja, da je bil razlog premestitve namenjen sankcioniranju in ne delovnim potrebam. To pa pomeni, da so bili razlogi za tožnikovo premestitev ob premestitvi neresnični. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo tudi izpovedbi priče C.C., ki je pojasnil, da naj bi bila njegova izjava vzeta iz konteksta. Za tak zaključek ni nobene opore, saj je zapisnik veljaven, njegova vsebina pa ni bila sporna. Prav tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da izbire tožnika ni opravil C.C., saj je kot direktor PU podal soglasje k tožnikovi premestitvi, ki jo je predlagal D.D., ta premestitev pa se je obravnavala tudi na ožjem kolegiju direktorja PU B.. Sodišče je zagrešilo tudi absolutne bistvene kršitve določb postopka, ker ni upoštevalo listin v prilogah A60 do A65, s katerimi je tožnik hotel dokazati navideznost razlogov za njegovo premestitev. S tem je bila kršena tudi njegova pravica do sodnega varstva. Tožnik je lahko navideznost razloga za premestitev dokazoval le z dogajanji po izpodbijani premestitvi. Sodišče je kršilo določbe postopka tudi s tem, ker ni zaslišalo priče E.E., ki bi vedel izpovedati glede okoliščin ustanovitve delovne skupine za izravnalne ukrepe, na podlagi česar je tožena stranka že ob izdaji izpodbijanega sklepa o premestitvi vedela, da tožnikova premestitev ni bila potrebna. Takrat se je namreč število kaznivih dejanj tatvin in drznih tatvin zmanjševalo, prav zaradi tega pa je bil tožnik premeščen na PP A.. Tudi dejstvo, da tožnik prehodno ni bil nikoli razporejen na delo v mobilno operativno skupino oziroma je po premestitvi le nekajkrat izjemoma opravljal delo na avtocestah oziroma avtocestnih počivališčih, dokazuje, da tožena stranka ni zasledovala ciljev, ki so bili navedeni v izpodbijanih sklepih. To zopet potrjujejo stališče tožnika, da je bil razlog za premestitev le navidezen. Tožnik je na Policijski postaji A. opravljal drugo delo od tistega, zaradi katerega je bil premeščen na to policijsko postajo, zato je bil razlog za njegovo premestitev navidezen. To pa izhaja tudi iz izpovedb C.C. in D.D., saj nista vedela izpovedati, kaj tožnik na PP A. sploh dela. Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do tožnikov navedb o kadrovski nezasedenosti, saj je te okoliščine štelo kot nepotrebne. Tudi dejstvo, da tožnikovega neposredno nadrejenega delavca ni nihče vprašal o tožnikovi premestitvi, nakazuje na to, da je šlo le za navidezen razlog za premestitev. Tudi ta okoliščina potrjuje dejstvo, da je o tožnikovi premestitvi dejansko odločal D.D., ki je imel s tožnikom konflikt. To pa pomeni, da je bil tožnik premeščen zaradi subjektivnih razlogov, ne pa zaradi dejanskih delovnih potreb. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je štelo premestitev za zakonito kljub temu, da tožena stranka ni upoštevala 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih v pritožbi uveljavlja tožnik in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in mu s sodbo opr. št. Pd 373/2013 z dne 8. 6. 2015 praktično v celoti ugodilo (razen glede obračuna in izplačila dodatka za pripravljenost za obdobje od 3. 5. 2013 dalje do izdaje sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečnih zneskov), toženi stranki pa je naložilo tudi, da tožniku povrne njegove pravdne stroške. Zoper navedeno sodbo sta vložili pritožbi obe stranki. Tema pritožbama je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo s sklepom opr. št. Pdp 836/2015 z dne 2. 3. 2016 razveljavilo zato, ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke in stališča, ki jih je v razveljavitvenem sklepu opisalo in opredelilo pritožbeno sodišče. Določbo 3. točke prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) je uporabilo pravilno, glede na to določbo pa je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Ob tem ugotavlja tudi, da je dokazna ocena izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilna in celovita ter v skladu z 8. členom ZPP, zato so drugačne pritožbene navedbe tožnika glede tega neutemeljene.

6. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu izpodbijal sklep tožene stranke z dne 18. 4. 2013, potrjen s sklepom z dne 22. 5. 2013, v posledici katerih je bil na podlagi določb ZJU iz Sektorja F., oddelka G. PU B., premeščen na PP A.. Iz obrazložitve navedenih sklepov izhaja, da je bil tožnik premeščen zato, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. V teh sklepih je navedeno, da je bila zaradi pereče problematike drznih tatvin in tatvin goriv na počivališčih H. oziroma I. na območju PP A. ustanovljena mobilna operativna skupina za odkrivanje storilcev kaznivih dejanj tatvin in velikih tatvin na avtocesti in počivališčih. Na počivališčih v H. oziroma I. so v letu 2012 beležili 160 teh kaznivih dejanj. Iz izpodbijanih sklepov nadalje izhaja, da je to problematiko mogoče obvladovati le s povečano prisotnostjo policistov in z izvajanjem poostrenih nadzorov. Iz tega razloga je prišlo do premestitve tožnika z dodatno obrazložitvijo, da ima tožnik za predmetno delovno področje vse potrebne kvalifikacije, kar potrjujejo njegovo večletno uspešno opravljanje nalog na področju kriminalitete, letne ocene njegove delovne uspešnosti in opravljeno usposabljanje iz tega področja.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bil postopek premestitve tožnika zakonit, da je bila ta premestitev posledica ocene predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa, zato je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo, posledično pa mu je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in da je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na to obrazložitev sodišča prve stopnje le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožnika.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ne more presojati smotrnosti ocene predstojnika o tem, da je mogoče z določeno premestitvijo javnega uslužbenca zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na zgoraj omenjeni oceni predstojnika. V zvezi s tem se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1068/2013, saj niti iz te sodbe ne izhaja, da bi bilo sodišče pristojno presojati smotrnost premestitve javnega uslužbenca. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika o tem, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo njegovo ustavno pravico do enakega varstva pravic, ker se ni opredelilo do okoliščin, s katerimi je tožnik zatrjeval navideznost razloga za njegovo premestitev. Iz podatkov spisa je razvidno, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi opredelilo praktično do vseh tožnikovih navedb o obstoju okoliščin, ki naj bi dokazovali navideznost razloga za njegovo premestitev. Ugotovilo je, da izvedeni dokazi ne nudijo podlage za zaključek, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za navidezen razlog. Iz podatkov spisa je razvidno, da naj bi nekatere od teh okoliščin nastale tudi v letu 2015 (torej dve leti po premestitvi tožnika). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da te okoliščine (iz leta 2015) ne morejo biti relevantne za presojo zakonitosti razloga za tožnikovo premestitev, zato jih sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi utemeljeno ni upoštevalo. S tem torej ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/1, št. 33/1991 in nadalj.), kot to v pritožbi zatrjuje tožnik. Tudi morebitne kasnejše spremembe v delu organa oziroma listinski dokazi, nastali v letu 2015 (A60 - A65), iz katerih izhajajo posamezni ukrepi tožene stranke (npr. začasne napotitve ali začasne premestitve javnih uslužbencev na druga dela, do katerih je prišlo v letu 2015) ne morejo imeti vpliva na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v letu 2013 obstajal zakonsko dopusten razlog za tožnikovo premestitev, ki jo izpodbija v tem individualnem delovnem sporu. Po stališču pritožbenega sodišča za presojo zakonitosti tožnikove premestitve prav tako ni bistveno pritožbeno zatrjevanje tožnika o nalogah, ki jih je opravljal po premestitvi. V pristojnosti delodajalca je, da svoje delo organizira v cilju čim večje uspešnosti oziroma učinkovitosti, v doseganju tega cilja pa lahko javnim uslužbencem naloži opravljanje različnih nalog (ob upoštevanju opisa del in nalog njihovega delovnega mesta).

9. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik s preostalimi obširnimi pritožbenimi navedbami dejansko izpodbija smotrnost odločitve pristojnega delavca o njegovi premestitvi (npr. da je število kaznivih dejanj in tatvin in drznih tatvin upadalo; da tožnik predhodno nikoli ni bil razporejen v mobilno operativno skupino; da je po premestitvi opravljal drugo delo od tistega, zaradi katerega je bil premeščen; da ob premestitvi ni bila upoštevana kadrovska zasedenost pri toženi stranki; …). Glede na to se sodišče prve stopnje utemeljeno ni opredeljevalo do teh zatrjevanih dejstev tožnika, saj za odločitev v tem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do vseh teh navedb tožnika ni opredelilo, saj ne gre za dejstva, ki bi bila v tem individualnem delovnem sporu odločilna. Prav tako za odločitev niso bili bistveni razlogi za ustanovitev delovne skupine za izravnalne ukrepe, zato zaslišanje priče E.E., ki naj bi vedel povedati glede okoliščin v zvezi z ustanovitvijo te skupine, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo potrebno.

10. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da dejstva, da tožniku neposredno nadrejenega javnega uslužbenca ni nihče vprašal glede tožnikove premestitve (njegovo soglasje tudi ni bilo pogoj za zakonitost premestitve), da C.C. in D.D. nista vedela točno povedati, kaj tožnik na novem delovnem mestu dela in da je o tožnikovi premestitvi dejansko odločal D.D., ne pomenijo, da je šlo za nezakonito premestitev, torej za premestitev iz navideznega razloga. Pri tem soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da do tožnikove premestitve ni prišlo iz subjektivnih razlogov (zaradi nesoglasja s D.D.), kar vse je sodišče prve stopnje podrobno in prepričljivo pojasnilo na strani 13, 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da tožnik ni izkazal kakršnekoli vzročne zveze med manjšim besednim konfliktom, do katerega je prišlo med D.D., tožnikovim sodelavcem J.J. in tožnikom (šlo je za enkratni dogodek ob 20. letnici oddelka G. in sicer nekaj mesecev pred tožnikovo premestitvijo) in sporno premestitvijo tožnika. Glede na izpovedbo D.D. je nadalje tudi pravilno zaključilo, da na tožnikovo premestitev ni vplivalo dejstvo njegovega razmerja s partnerico (ki naj bi bilo nekdanje dekle „K.“), saj je prišlo do pogovora med tožnikom in D.D. glede tega dejstva v letu 2000 oziroma 2001, torej več kot deset let pred tožnikovo premestitvijo. Vzročne zveze med tem pogovorom in tožnikovo premestitvijo (kar naj bi po tožnikovih navedbah dokazovalo subjektivne razloge za premestitev) tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo podane. S pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo zapisnik delovnega sestanka na PPP B. (očitno gre za zapisnik z dne 15. 10. 2012 - A9) tožnik sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ta očitek je neutemeljen, saj iz omenjenega zapisnika ne izhaja, da je bil namen premeščanja tožnika v njegovem sankcioniranju in ne zaradi delovnih potreb.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker izpodbijane premestitve ni razveljavilo zaradi tega, ker tožena stranka pred premestitvijo ni upoštevala 5. člena aneksa h Kolektivni pogodbi za policiste (Ur. l. RS, št. 97/2012) in s tem 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadalj; v nadaljevanju KPP). Po presoji pritožbenega sodišča namreč pri razlagi določbe 22.d člena KPP postopka pred novo zaposlitvijo ni mogoče enačiti s postopkom premestitve javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb, ki ga ureja 149. člen ZJU. Ker 22.d člen KPP določa, da se notranja seznanitev o prostem delovnem mestu na oglasni deski enote opravi (le) v primeru zasedbe prostega delovnega mesta, tožena stranka t.i. notranje seznanitve v postopku premestitve tožnika ni bila dolžna opraviti. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi v primeru, če bi tožena stranka bila dolžna izvesti postopek premestitve javnega uslužbenca upoštevaje citirani člen KPP, izpodbijana premestitev iz tega razloga še ne bi bila nezakonita (podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi VDSS opr. št. Pdp 359/2015 z dne 22. 10. 2015).

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.