Jedro

Tožnik v pravdi, v kateri želi doseči obnovo pravnomočno končanega postopka, ni navedel zneska denarne terjatve, niti ga v razlogih svojih vlog ni opisal ali opredelil tako, da bi bila terjatev določljiva. Ob takem stanju ugotavlja revizijsko sodišče, da (vrednostne) predpostavke za dopustnost revizije iz drugega in tretjega odstavka 382. člena v zvezi z drugim odstavkom 400. člena ZPP, niso bile v tem primeru podane. Tožnikova revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je to zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrženju obnovitvenega predloga, ni bila dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Po pravnomočno končani pravdi (v kateri je bila dosojena tožnikova odškodnina za nepremoženjsko škodo), je tožnik 31.8.1995 vložil tožbo zaradi dodelitve trajne rente v posledici prometne nezgode. Ker tožnik na poziv sodišča ni dopolnil vloge, v kateri sploh ni navedel denarne terjatve, je sodišče prve stopnje 21.3.1997 tožbo zavrglo. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, vrhovno sodišče pa je zavrglo tožnikovo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, ker niso bile podane predpostavke iz drugega odstavka 400. člena v zvezi s 382. členom ZPP. Tožnik je nato 28.12.1998 vložil predlog za obnovo navedenega postopka. Sodišče prve stopnje je tožnika kot predlagatelja obnove pozvalo, da obnovitveni predlog dopolni. Ker predloga ni dopolnil, ga je 26.3.1999 zavrglo. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo.

Tožnik je zatem vložil revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, ki jo je sodišče prve stopnje 18.11.1999 zavrglo. Ugotovilo je, da revizija ni dovoljena, ker niso podane zahtevane procesne predpostavke (v tem primeru vrednost spornega predmeta). Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo (2.2.2000). Zoper sklep sodišča druge stopnje pa je tožnik vložil revizijo. V njej izraža prepričanje, da izpodbijani sklep ni pravilen. Sodišče bi namreč moralo samo določiti znesek enoletne trajne rente, ki da mu pripada po zakonu. Sodišče je namreč imelo na razpolago zdravstveno in drugo potrebno dokumentacijo. Po njegovem mnenju se sodišča sprenevedajo ter se bo moral zato obrniti na Mednarodno sodišče za človekove pravice. Predlaga, da vrhovno sodišče zadevo preuči in po potrebi odstopi revizijo v preučitev tudi "vrhovnemu tožilstvu".

Sodišče prve stopnje je vročilo revizijo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki je 6.10.2000 sporočilo, da ne bo vložilo zahteve za varstvo zakonitosti zoper izpodbijani sklep.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je moralo odločati o tožnikovi reviziji po določbah Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (naprej ZPP), ker je sodišče prve stopnje odločalo o obnovitvenem predlogu s sklepom 28.12.1998, torej pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99), ki določa v prvem odstavku 498. člena, da se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerim se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. Uvodoma je potrebno opozoriti, da je revizija izredno pravno sredstvo, s katero je mogoče uveljavljati le z zakonom dovoljene razloge (385. člen ZPP). Kadar je odločba zgolj procesne narave, je možno v reviziji zoper njo uveljavljati le kršitev procesnega zakona, to je uveljavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ki so bile zagrešene v postopku pred sodiščem druge stopnje (1. in 2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). Izpodbijani sklep kot nanj navezujoči se, so procesnopravne narave. Revident v reviziji ni formalno opredelil nobene procesne kršitve. Revizijski razlogi napotujejo le na sklepanje, da se ne strinja s stališčem, da bi bila revizija nedovoljena zaradi odsotnosti vrednostne opredelitve spora, pri čemer izraža mnenje, da bi moralo sodišče uradoma določiti znesek enoletne trajne rente, ker da je vse razvidno iz dokazov. Ravnanje sodišč naj bi kazalo njihovo sprenevedanje, torej hoteno nerazumevanje jasnih vsebin njegovih vlog.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to njegovo revizijo zavrglo kot nedovoljeno (v pravdi tožnik namreč ni navedel vrednosti spora oziroma zneska denarne terjatve). Revizija je po določilu 382. člena ZPP pravno sredstvo, katerega dovoljenost je pri premoženjskopravnih sporih kot je predmeten, odvisna od višine terjatve oziroma vrednosti zahtevka (ki je morala po določbah drugega in tretjega odstavka 382. člena ZPP presegati 80.000,00 SIT). Zato mora tožnik navesti že v tožbi vrednost spornega predmeta oziroma znesek denarne terjatve, če si hoče zagotoviti pravico do revizije (drugi odstavek 186. člena ZPP). Tožnik v pravdi, v kateri želi doseči obnovo pravnomočno končanega postopka, ni navedel zneska denarne terjatve, niti ga v razlogih svojih vlog ni opisal ali opredelil tako, da bi bila terjatev določljiva. Ob takem stanju ugotavlja revizijsko sodišče, da (vrednostne) predpostavke za dopustnost revizije iz drugega in tretjega odstavka 382. člena v zvezi z drugim odstavkom 400. člena ZPP, niso bile v tem primeru podane. Tožnikova revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je to zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrženju obnovitvenega predloga, ni bila dovoljena. Tako revizijo je smelo sodišče prve stopnje zavreči po določilu 389. člena ZPP. Sodišče druge stopnje pa je v skladu s procesnimi določbami pravilno zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrženju revizije ter pri tem ni zagrešilo kakšnih procesnih kršitev. V skladu s takim stanjem je revizijsko sodišče ocenilo, da tožnikova revizija zoper izpodbijani sklep sodišča druge stopnje ni utemeljena. Zato jo je moralo zavrniti (četrti odstavek 400. člena v zvezi s 382. do 399. členom ZPP).

Zaradi podatkov spisa, iz katerih je razbrati, da tožnik ni vešč prava in da je tudi v socialni stiski, dodaja vrhovno sodišče z namenom poučitve tožnika, da je v Republiki Sloveniji sedaj uveljavljen Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001), ki ureja brezplačno pravno pomoč osebam, ki izpolnjujejo pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Prošnje za dodelitev take pomoči pa rešuje okrožno sodišče z območja stalnega ali začasnega prebivališča prosilca (31. člen ZBPP).