Jedro

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča zmotno presodilo listine in je po presoji pritožbenega sodišča na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje s strani tožene stranke, ki ga samo, kljub določbi 3. odstavka 39. člena ZAzil, ni dopolnjevalo, pa bi glede na to določbo, kolikor je menilo, da ga tožena stranka ni ugotovila pravilno in popolno, moralo, zmotno uporabilo materialno pravo - ZAzil, zlasti določbe glede pogojev za priznanje azila oziroma subsidiarne zaščite.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/2006) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 5.10.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila prošnje tožnikov za azil in na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo izpodbijano odločbo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbe 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Po mnenju sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke preuranjena. Iz podatkov in listin v upravnih spisih namreč izhaja, da tožena stranka ni povsem razčistila dejanskega stanja v zvezi z navedbami o subjektivnih in objektivnih okoliščinah, ki so narekovale begunstvo tožnikov iz izvorne države. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da iz upravnih spisov izhaja, da so tožniki kot razlog za azil v Republiki Sloveniji navedli, da jim v izvorni državi grozi preganjanje, ker je prvi tožnik pobegnil iz vojske, ob vrnitvi na Kosovo pa je cela družina doživljala neprijetnosti in maltretiranje s strani albanskih civilistov. Po presoji sodišča prve stopnje je sicer pravilno stališče tožene stranke, da oseba ni begunec, če je njen edini razlog za dezertiranje ali izmikanje vojaški službi ali odpor do vojaške službe ali strah pred bojem, vendar pa je tožena stranka po njegovem mnenju spregledala, da sta prvi tožnik in druga tožnica ob vložitvi prošnje za azil in ob zaslišanju navedla tudi, da so tožniki ob vrnitvi iz Kosova doživeli preganjanje s strani Albancev, ker je bil prvi tožnik zaposlen v JLA. Prvi tožnik je izjavil, da je bil fizično napaden, najstarejšo hči pa so Albanci skušali posiliti, cela družina pa je bila deležna groženj in tudi so jim zasegli stanovanje. Navedeno je potrdila tudi druga tožnica. Po mnenju sodišča prve stopnje se do teh dogodkov tožena stranka ni opredelila in teh dejstev ni razčistila. V tej zvezi je tožena stranka le citirala določbe Direktive Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morejo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito in o vsebini te zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 - Uradni list EU, št. L 304/12 z dne 30.9.2004 (Uradni prevod - posebna izdaja Uradni list EU za leto 2004, v nadaljevanju Direktiva EU) in se sklicevala na stališča v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ni pa presojala konkretne navedbe tožnikov. Po presoji sodišča prve stopnje pa so ta dejstva pomembna za pravilno in zakonito odločbo. Zato je po njegovem mnenju odločitev tožene stranke, da tožniki niso bili preganjani zaradi razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji, preuranjena. Po mnenju sodišča prve stopnje bi morala tožena stranka za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja raziskati vse okoliščine glede fizičnega napada, poskusa posilstva ugotoviti tudi, kakšnih groženj so bili tožniki deležni in na kakšen način so bili pregnani iz svojega stanovanja. Šele, ko bo tožena stranka popolnoma razčistila ta dejstva, bo lahko presodila ali razlogi, ki jih navajajo tožniki, (ne) dosegajo intenzivnost preganjanja v smislu Ženevske konvencije. Glede na navedeno sodišče prve stopnje pritrjuje tožnikom, da je dejansko stanje ostalo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, prav tako pritrjuje tožnikom, da bi morala tožena stranka pojasniti, zakaj meni, da podana mnenja tožnikov glede poročil za odločitev o zadevi niso relevantna.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožena stranka ponavlja svoje navedbe v izpodbijani odločbi in še dodaja: Pojasnjuje, da je v ponovljenem postopku upoštevala navodila Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz njegove sodbe, št. I Up 839/2006 z dne 31.5.2006 in na zaslišanju dne 13.9.2006 prvega tožnika in drugo tožnico soočila z uporabljenimi poročili ter odločila v rednem postopku.

Tožniki so v prošnjah za azil navedli naslednje razloge za zapustitev izvorne države, ki so se zgodili po vrnitvi na Kosovo leta 1999 po koncu vojne, kjer so ostali 7 dni: Albanci so fizično napadli prvega tožnika, ker so albanski civilisti pri njem doma našli uniformo JLA (pred vojno leta 1999 je 12 let delal v JLA); Albanci so hoteli posiliti hčerke prvega tožnika in druge tožnice (druga tožnica je navedla, da so Albanci skušali posiliti zgolj najstarejšo hčer); policija in vojska sta prvega tožnika iskali na Kosovu, ker je leta 1999 (pred vojno) dezertiral iz vojske in odšel v Črno goro. Na zaslišanju dne 13.9.2006 je prvi tožnik priznal, da pri podaji prošnje za azil ni povedal vsega. Na zaslišanju je povedal, da je leta 1995 imel nesrečo z vojaškim motornim vozilom. Po nesreči je zadel moškega po imenu R., ki je na kraju nesreče umrl. Za to dejanje je bil na Okrajnem sodišču v G. obsojen na 2 leti pogojne kazni. Čeprav nesreče ni povzročil nalašč, se mu je želela družina R. maščevati. Prvi tožnik je pojasnil, da tega dejstva ni navedel v prošnji za azil, ker je ob prihodu v Azilni dom videl, da v njem živijo tudi Albanci in ga je bilo strah.

Glede na navedeno je lahko brez dvoma sklepala, da tožniki niso bili preganjani niti zaradi razlogov, navedenih v Ženevski konvenciji, niti ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Po njenem mnenju tožniki namreč niti pri podaji prošenj za azil in niti na zaslišanju dne 13.9.2006 niso navedli, da bi bili preganjani zaradi kakšnega razloga po Ženevski konvenciji (rasa, narodnost, vera, politično prepričanje, pripadnost določeni družbeni skupini), niti niso navedli takšnih razlogov, ki bi se lahko šteli za resno škodo, kot je navedena v 8. alinei 2. člena ZAzil. Zgolj en sam fizični napad in verbalne grožnje (zasedba stanovanja s strani Albancev ni bila zatrjevana s strani tožnikov, saj je prvi tožnik zgolj navedel, da ne ve kaj je z njihovim stanovanjem, da pa so verjetno notri Albanci), ki so se dogodile pred več kot 7 leti, ne morejo pomeniti mučenja ali nehumanega ali poniževalnega ravnanja v smislu b) točke 8. alinee 2. člena ZAzil, ki je edina, ki bi, glede na navedbe tožnikov, sploh lahko bila upoštevana. Poleg tega po njenem mnenju ne gre spregledati tudi dejstva, da navedenih dogodkov tožniki niso prijavili policiji, kar pomeni, da sploh niso poskusili izkoristiti zaščite izvorne države.

Ker tožniki niso dokazali, da jim izvorna država ne more nuditi zaščite, njihove navedbe v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Navedbe tožnikov, da jih je v izvorni državi preganjala policija in vojska zaradi dezerterstva prvega tožnika, pa za konkretni postopek, kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi, niso relevantne, saj dezerterstvo nikakor ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite. Poleg tega tudi ne gre prezreti dejstva, da je bil v Republiki Srbiji in Črni gori februarja leta 2001 sprejet Zakon o amnestiji, ki je zagotovil amnestijo vsem tistim, ki so se izognili vpoklicu v vojski. Zakon je veljal za vse prekrške pred dnem 7.10.2000. Po ocenah je bilo s tem pomiloščenih 24000 ljudi.

Iz navedenega nedvomno izhaja, da navedbe tožnikov nikakor ne morejo pomeniti preganjanja. Navodila sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja raziskati vse okoliščine glede fizičnega napada, poskusa posilstva, ugotoviti tudi, kakšnih groženj so bili tožniki deležni in na kakšen način so bili pregnani iz svojega stanovanja, se ji ne zdijo umestna. Ker je v skladu s 4. odstavkom 29. člena ZAzil dolžnost prosilca, da sam navedene vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije, ali vrnitvi v določeno državo, ni dolžna še nadalje raziskovati dejanskega stanja. Navedbe tožnikov, kot so jih podali pri podaji prošnje za azil in na zaslišanju dne 13.9.2006, namreč po njenem mnenju v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, zato bi bilo po njenem mnenju še nadaljnje raziskovanje dejanskega stanja brezpredmetno.

V nadaljevanju še dodaja, da je navedbe tožnikov štela kot verodostojna, čeprav bi lahko odločila tudi drugače. Pri tem je treba omeniti, da je prvi tožnik pri podaji prošnje za azil omenil, da so mu Albanci skušali posiliti njegove štiri hčerke, medtem ko je druga tožnica navedla, da so mu Albanci skušali posiliti najstarejšo hčerko. Navedena razlika v navedbah je bistvena, saj kaže po njenem mnenju na to, da so si tožniki poskuse posilstva izmislili. Da tožniki niso izkazali splošne verodostojnosti kaže tudi dejstvo, da pri podaji prošnje za azil niso predložili nobenega dokumenta za izkazovanje istovetnosti, na zaslišanju pa je prvi tožnik predložil vozniško dovoljenje, ki je bilo izdano dne 18.3.1992, druga tožnica pa kopijo osebne izkaznice, izdane dne 9.12.1993. Iz zapisnika o zaslišanju z dne 13.9.2006 tudi izhaja, da se je tožnik pri podaji prošnje za azil zlagal glede svoje nekaznovanosti (vprašanje št. 24). Na zaslišanju dne 13.9.2006 je namreč priznal, da je bil zaradi povzročitve nesreče s smrtnim izidom obsojen na dve leti pogojne kazni, pri podaji prošnje za azil pa je navedel, da ni bil nikoli kaznovan. Tudi navedba prvega tožnika, da pri podaji prošnje za azil zaradi strahu, ker v azilnem domu prebivajo Albanci, ni navedel grožnje maščevanja družine R., po njenem mnenju kaže na to, da si je prvi tožnik dogodek izmislil. Še posebej, če se upošteva dejstvo, da njegova žena (druga tožnica) tega dogodka sploh nikoli ni omenila.

Glede zahteve sodišča prve stopnje, da mora v ponovljenem postopku pojasniti, zakaj meni, da podana mnenja tožnikov glede poročil mednarodnih organizacij za odločitev v zadevi niso relevantna, pa odgovarja, da prvi tožnik in druga tožnica pri soočenju s poročili nista podala nobenih relevantnih komentarjev. Navedb, kot so: "To vse drži, vendar se mi ne moremo vrniti na Kosovo" ali "po mojem mnenju situacija na Kosovu še ni stabilna po vsem tistem, kar smo mi doživeli na Kosovu (leta 1999)" ali "ne vem, kaj naj rečem", ne more šteti kot relevantne za postopek, saj so najnovejša poročila mednarodnih organizacij (OSCE, UK Home Office, UNHCR) veliko bolj verodostojna kot pavšalne izjave tožnikov, ki so bili na Kosovu 7 dni v letu 1999. Glede verodostojnosti poročil mednarodnih organizacij se je izjasnilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi, št. 422/2003 z dne 10.7.2003, v kateri je sprejelo stališče, da glede verodostojnosti poročil mednarodnih organizacij nima pomislekov.

Zgolj opozarja na dejstvo, da je Črna gora dne 3.6.2006 razglasila neodvisnost in je bila dne 28.6.2006 sprejeta v Organizacijo združenih narodov. Glede na to, da ZAzil v 7. alinei 1. odstavka 2. člena izvorno državo opredeljuje kot državo, katere državljanstvo ima tujec, ali državo, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje predhodno prebivališče, upravičeno ugotavlja, da je izvorna država tožnikov pravzaprav Črna gora, kjer pa po njihovih izjavah nikoli niso bili preganjani. Pri tem je upoštevala dejstvo, da sta prvi tožnik in druga tožnica rojena na območju Črne gore (kraj B.), da sta oba zatrjevala, da sta črnogorske narodnosti ter da sta oba obiskovala osnovno oziroma srednjo šolo v krajih na območju Črne gore (B., R.). Tudi če bi prvi tožnik in druga tožnica trdila, da sta brez državljanstva, bi bila njuna izvorna država Črna gora, saj je bilo njuno zadnje prebivališče v B., ki se prav tako nahaja v Črni gori.

Ker iz upravnih spisov v zvezi s tožniki jasno izhaja, da se navedbe tožnikov pri podaji prošenj za azil v nobenem primeru ne morejo šteti za preganjanje, predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo tožnikov zavrne in s tem potrdi njeno izpodbijano odločbo.

Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pravilna in ni zakonita.

Ker v ZAzil nekateri ključni pojmi, ki jih vsebuje ta zakon in so pomembni v azilnem postopku, niso pojasnjeni, se za razlago teh pojmov kot razlagalni pripomoček v upravni in upravno-sodni praksi uporablja Direktiva EU.

V upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se je na podlagi določb ZAzil in tudi Direktive EU kot razlagalnega pripomočka uveljavilo stališče, da za zavrnitev prošnje za azil zadošča že, če prosilec ne izkaže (z verodostojnimi izjavami oziroma s potrebnimi izrazi) obstoja subjektivnih okoliščin, to je utemeljenega subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, oziroma če je splošno znano ali pa izhaja iz poročil o stanju v določeni državi, da ta država varuje človekove pravice oziroma je sposobna, tudi v primeru poizkusov ali dejanskih kršitev človekovih pravic, preko svojih organov ali mednarodnih občil zagotoviti ustrezno varnost svojim prebivalcem, in sicer med drugim tudi tako, da vodi učinkovit pravni sistem odkrivanja, pregona in kaznovanja dejanj preganjanja.

Tožena stranka je v postopku že dvakrat odločila. Dne 13.9.2005 je izdala odločbo, s katero je prošnje za azil tožnikov zavrnila kot očitno neutemeljene. Enako pa je odločila tudi z odločbo z dne 16.2.2006. Zoper navedeni odločitvi so tožniki sprožili upravna spora. V obeh primerih je sodišče prve stopnje izdalo sodbi, s katerima je ugodilo tožbam tožnikov in zadevi vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, in sicer je dne 14.12.2005 izdalo sodbo, št. U 2201/2005-6 in dne 5.4.2006 sodbo, št. U 634/2006-9. Tožena stranka je zoper zadnjo sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo na pritožbeno sodišče, ki je dne 31.5.2006 izdalo sodbo, št. I Up 839/2006-3, s katero je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo navedeno sodbo sodišča prve stopnje.

V ponovljenem postopku je tožena stranka sledila napotilom prvostopnega in pritožbenega sodišča ter ponovno presojala razloge, ki so jih tožniki v svoji vlogi za priznanje azila navajali kot vzrok za zapustitev izvorne države.

Pritožbeno sodišče, za razliko od sodišča prve stopnje, meni, da odločitev tožene stranke ni preuranjena in da je tožena stranka za svojo odločitev popolno in pravilno ugotovila dejansko stanje ter nanj, v delu, v katerem kot razlagalni pripomoček uporablja Direktivo EU, pravilno uporabila materialno pravo. Nadaljnje ugotavljanje dejanskega stanja, kot to zahteva sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, po presoji pritožbenega sodišča zato ni potrebno in bi bilo v nasprotju z načelom varstva koristi strank in javne koristi (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), načelom materialne resnice (8. člen ZUP), načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP) in načelom ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP).

Pri ugotavljanju dejanskega stanja je tožena stranka utemeljeno upoštevala navedbe prvega tožnika in druge tožnice na zaslišanju dne 13.9.2006, in sicer kot verodostojne. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je prvi tožnik pri podaji prošnje za azil omenil, da so Albanci skušali posiliti njegove štiri hčerke, medtem, ko je druga tožnica navedla, da so Albanci skušali posiliti zgolj najstarejšo hčerko. Pravilno je razlogovanje tožene stranke, da je navedena razlika v navedbah bistvena, saj kaže na to, da so tožniki poskuse posilstva verjetno neverodostojno opisali. Da tožniki niso izkazali splošne verodostojnosti po mnenju pritožbenega sodišča kaže tudi pravilna ugotovitev tožene stranke, da pri podaji prošenj za azil niso predložili nobenega dokumenta za izkazovanje istovetnosti in da se je tožnik pri podaji prošnje za azil zlagal glede svoje nekaznovanosti (vprašanje, št. 24), saj je na zaslišanju namreč priznal, da je bil zaradi povzročitve nesreče s smrtnim izidom obsojen na 2 leti pogojne kazni, pri podaji prošnje za azil pa je navedel, da ni bil nikoli kaznovan. Tudi navedba tožnika, da pri podaji prošnje za azil zaradi strahu, ker v azilnem domu prebivajo Albanci, ni navedel grožnje maščevanja družine R., kaže tudi po mnenju pritožbenega sodišča na to, da tožnik glede tega dogodka ni bil dovolj verodostojen, še posebej, če se upošteva dejstvo, da njegova žena (druga tožnica) tega dogodka sploh nikoli ni omenila.

Pravilne so tudi ugotovitve tožene stranke, ki izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, da prvi tožnik in druga tožnica pri soočanju z mednarodnimi poročili, nista podala nobenih relevantnih komentarjev in da so najnovejša poročila navedenih mednarodnih organizacij veliko bolj verodostojna kot pavšalne izjave tožnikov, ki so bili na Kosovu zgolj sedem dni v letu 1999 in da se je glede verodostojnosti poročil mednarodnih organizacij izjasnilo tudi Ustavno sodišče RS v navedeni odločbi z dne 10.7.2003, v kateri je sprejelo stališče, da glede verodostojnosti poročil mednarodnih organizacij nima pomislekov.

Po mnenju pritožbenega sodišča je tudi utemeljeno razlogovanje tožene stranke v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da je upoštevala dejstvo, da sta prvi tožnik in druga tožnica rojena na območju Črne gore (kraj B.), da sta oba zatrjevala, da sta črnogorske narodnosti ter da sta oba obiskovala osnovno oziroma srednjo šolo v krajih na območju Črne gore (B., R.) in tudi, da, če bi tožnika trdila, da sta brez državljanstva, bi bila njuna izvorna država Črna gora, saj je bilo njuno zadnje prebivališče v B., ki se prav tako nahaja v Črni gori, ki je bila dne 28.6.2006 kot samostojna država sprejeta v Organizacijo združenih narodov, kjer pa po izjavah tožnikov nikoli niso bili preganjani.

Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da navedbe tožnikov, kot so jih podali pri podaji prošenj za azil in na zaslišanju dne 13.9.2006, namreč v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja kot ga opredeljuje 9. člen Direktive EU.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna in zakonita tudi odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da morajo tožniki po pravnomočnosti odločitve glede azila zapustiti Slovenijo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč v tem primeru tožniki ne izpolnjujejo niti pogojev za subsidiarno odločitev po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Glede na razloge, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in se pritožbeno sodišče nanje v tej sodbi izrecno sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1), tožniki z ničemer niso izkazali, da bi jim ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 8. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo, da navedba tožnikov, da jih je v izvorni državi preganjala policija in vojska zaradi dezerterstva prvega tožnika, za predmetni postopek, kot je to že ugotovilo sodišče prve stopnje, niso relevantne, saj dezerterstvo nikakor ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite. Zato je pravilo stališče tožene stranke v pritožbi, da v zvezi s tem ne gre prezreti dejstva, da je bil v Republiki Srbiji in Črni gori februarja leta 2001 sprejet Zakon o amnestiji, ki je zagotovil amnestijo vsem tistim, ki so se izognili vpoklicu v vojsko in je veljal za vse prekrške pred dnem 7.10.2000. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče meni, da je pritožba tožene stranke zoper izpodbijano sodbo utemeljena in da tožba ni utemeljena iz razlogov, navedenih v tej sodbi. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča zmotno presodilo listine (prošnje tožnikov za azil z dne 21.7.2005 in zapisnik o zaslišanju prvega tožnika in druge tožnice z dne 13.9.2006) in je po presoji pritožbenega sodišča na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje s strani tožene stranke, ki ga samo kljub določbi 3. odstavka 39. člena ZAzil, ni dopolnjevalo, pa bi glede na to določbo, kolikor je menilo, da ga tožena stranka ni ugotovila pravilno in popolno, moralo, zmotno uporabilo materialno pravo - ZAzil, zlasti določbe glede pogojev za priznanje azila oziroma subsidiarne zaščite.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. in 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo tožnikov na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno iz razlogov, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla že tožena stranka in se nanje pritožbeno sodišče izrecno sklicuje.

Pritožbeno sodišče je pri odločanju uporabilo ZUS-1, in sicer pri odločanju o pritožbi, ki je izrecno predvidena v 5. odstavku 39. člena ZAzil, na podlagi 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS, pri odločanju o tožbi pa na podlagi 104. in 105. člena ZUS-1.