Jedro

Ker izdaja regulacijske začasne odredbe, ki jo je mogoče izdati že pred izvedbo kontradiktornega postopka, posega v pravice toženca, mora sodišče pri odločitvi o njeni izdaji upoštevati tudi toženčev položaj. Upoštevanje njegovih pravic zahteva, da takšna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku oziroma prejudiciralo odločitev o njem. To bi se zgodilo, če bi izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, posledic izdane začasne odredbe pa ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče odpraviti. Ureditveno začasno odredbo je zato mogoče izdati le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem bi morala tožena stranka v roku 2 dni odstraniti kovinsko konstrukcijo z ograjo, na kateri je urejen letni vrt, ki stoji na nepremičnini parc. št. 1 k. o. ... med objektoma Š. cesta 1 in 2, ter omogočiti neoviran dostop z vsemi vozili preko dostopne poti, sicer bo to storila tožeča stranka.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija ga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP(1) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ(2). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ter povračilo pritožbenih stroškov. Kot protispisno graja ugotovitev, da ni bila zatrjevana težko nadomestljiva škoda. Tožniki so zatrjevali, da obstaja realna nevarnost nastanka prometne nesreče in da jim zaradi bistveno oteženega dostopa do lastnega doma nenadomestljiva škoda ne le grozi, temveč nastaja. Podana je kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno je uporabljeno materialno pravo 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zadošča izkazanost objektivne nevarnosti težko nadomestljive škode. Zmotna je ugotovitev, da so zatrjevali le hipotetično možnost nastanka škode. Zaradi gostote prometa, zoženosti dostopa, zdaj le enosmernega prometa in položaja obravnavanih nepremičnin je nevarnost nastanka škode realno podana. Če bi se udejanila, bi bile pravice tožnikov še na ta način prizadete. Preprečitvi takega položaja je namenjena ureditvena začasna odredba. V sodni praksi je zavzeto stališče, da je nastanek težko nadomestljive škode izkazan v primeru, če fizična oseba ne more do svojega doma. Prezrto in neocenjeno je ostalo dejstvo, da je zaprt vsakršen dostop tožnikom do svojega doma zaradi parkiranja gostov lokala na dostopni poti. Neizvedeni so ostali dokazi z zaslišanjem tožnikov. Podana je kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neprimerno je izvedeno tehtanje neugodnih posledic. Sodišče je dalo večjo težo premoženjskim interesom tožene stranke, čeprav gre lahko le za izpad dohodka, ki ni neodklonljiva škoda, saj jo je z odškodnino vedno mogoče nadomestiti. To je sodišče prezrlo.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot pravno podlago za predlagano izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve je sodišče pravilno navedlo 272. člen ZIZ. Za njeno izdajo mora biti izkazana verjetnost upnikove terjatve ter ena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: med drugim bodisi, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Po tretjem odstavku 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ pa upniku nevarnosti ni treba dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

6. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je predlagana regulacijska začasna odredba, ker se vsebina predloga za izdajo začasne odredbe prekriva z vsebino samega tožbenega zahtevka. Pri izdaji tovrstne začasne odredbe je treba pogoje za njeno izdajo presojati restriktivno. Izdati jo je mogoče le ob izkazanih izjemnih okoliščinah, zaradi katerih je treba urediti sporno razmerje že do pravnomočnosti sodne odločbe, da bi se preprečilo nasilje ali nenadomestljiva škoda. Njihov namen ni v zavarovanju izvršbe, temveč v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja, da sodno varstvo zaradi nevarnosti uporabe sile ali nastanka nenadomestljive škode ne bi ostalo brez pomena. Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da je ocena, da tožeča stranka ni izkazala potrebnih pogojev za izdajo začasne odredbe, pomanjkljiva, sprejeta odločitev pa zmotna ali vsaj preuranjena.

7. Tožeča stranka s tožbo zahteva posestno varstvo zaradi motenja posesti dovozne poti iz javne ceste na dvorišče tožečih strank oziroma do njihovih stanovanj v objektih Š. cesta 2/a in 2/b. Iz tožbenih navedb izhaja, da je na dovozno pot tožena stranka kot najemnica gostinskega lokala pričvrstila kovinsko konstrukcijo z letnim vrtom in s tem zožila dostopno pot, kar močno ovira in celo onemogoča dostop (zaradi parkiranih vozil gostov tožene stranke) do njihovih stanovanj. Sodišče je ugotovilo, da je s potrebno verjetnostjo izkazan obstoj terjatve kot primarni pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ – posest tožeče stranke ter motilno dejanje tožene stranke.

8. Pritožbi je treba pritrditi, da so protispisne in zmotne ugotovitve, da tožniki niso ustrezno zatrjevali niti dokazali težko nadomestljive škode. Trdili in s priloženim strokovnim mnenjem (A26) ter fotografijami in predlaganim lastnim zaslišanjem so dokazovali, da spremenjeno stanje na dovozni poti predstavlja realno nevarnost nastanka prometnih nesreč, kar ogroža življenje in zdravje ljudi ter še, da je začasna odredba nujna za preprečitev nastanka take – nenadomestljive škode. Trditvena podlaga je bila torej povsem zadostna in skladna z zakonsko normo 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZPP. Ta omogoča izdajo začasne odredbe zaradi preprečitve nasilja ali nenadomestljive škode. Trditve tožeče stranke, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve samovolje toženca, so ostale prezrte in se sodišče do njih ni opredelilo. Ugotovitve, da za preprečitev nastanka zatrjevane škode zadoščajo že previdnostni ukrepi manevriranja v prometu, pa so v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka (strokovno mnenje, fotografije v spisu). Sodišče jih ni ocenilo, drugih ponujenih dokazov (zaslišanje strank) pa ni izvedlo. Zato se nakazuje, da je ostalo dejansko stanje o tem nepopolno in zmotno ugotovljeno, sklep pa pomanjkljiv, ker pravno relevantne okoliščine v zvezi s preprečitvijo nenadomestljive škode niso ugotovljene niti obrazložene.

9. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, češ da tožeča stranka niti ni dokazala nenadomestljive škode, se nakazuje, da je zmotna tudi presoja o izkazanosti pogojev iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zahteva tehtanje interesov (neugodnih posledic) obeh pravdnih strank(3). Ker izdaja regulacijske začasne odredbe, ki jo je mogoče izdati že pred izvedbo kontradiktornega postopka, posega v pravice toženca, mora sodišče pri odločitvi o njeni izdaji upoštevati tudi toženčev položaj. Upoštevanje njegovih pravic zahteva, da takšna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku oziroma prejudiciralo odločitev o njem. To bi se zgodilo, če bi izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, posledic izdane začasne odredbe pa ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče odpraviti. Ureditveno začasno odredbo je zato mogoče izdati le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Kadar pa bi se mu z začasno odredbo nalagala storitev nečesa, česar z njeno razveljavitvijo ne bi bilo mogoče odpraviti, ali opustitev nečesa, česar naknadno ne bi bilo mogoče več storiti, izdaja take začasne odredbe ni mogoča(4).

10. Pritožba upravičeno opozarja, da je sodišče pomanjkljivo opravilo presojo o revirzibilnosti. Tožeča stranka je izrecno in konkretizirano zatrjevala, da bi bila v primeru njenega neuspeha v pravdi vzpostavitev prejšnjega stanja mogoča brez neodklonljivih negativnih posledic za toženo stranko: kovinsko konstrukcijo bi bilo mogoče brez težav ponovno postaviti, izgubljeni dohodek pa nadomestiti z denarno odškodnino, medtem kot posegov v pravni položaj tožnikov ni mogoče denarno sanirati. Ključne navedbe o možni vrnitvi v prejšnje stanje za toženo stranko so ostale prezrte in neocenjene, zato se nakazuje, da je tudi v tem delu odločitev sodišča najmanj preuranjena.

11. Po povedanem je bilo treba pritožbi ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. O izdaji začasne odredbe namreč prvič ne more odločati pritožbeno sodišče niti prvič samo ugotavljati pravno odločilnih dejstev, ker bi bil s tem onemogočen ugovorni postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

12. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotoviti vse pravno odločilne okoliščine ter ponovno presoditi, ali so podane potrebne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Ker mora sodišče tudi pri odločanju zaradi motenja posesti pri določanju rokov in narokov posebno paziti na hitro rešitev spora (425. člen ZPP), bo o predlogu za izdajo začasne odredbe lahko odločalo hkrati z odločanjem o glavni stvari.

13. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami.

Op. št. (3): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97. Op. št. (4): Odločba Ustavnega sodišča Up-275/97, točka 9.