Jedro

Državljani Republike Hrvaške v RS ne morejo pridobiti lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, saj tega ne omogočajo kogentni predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je prvotožnica lastnica toženčevega solastnega deleža do ¼ na napremičninah s parc. št. 993, 1152, 1153/2, 1155 ter 1156/2, vse vpisane v vložni št. 849 k.o. S. v., zavrnilo pa tožbeni zahtevek drugotožeče stranke na ugotovitev, da je tudi ona solastnica do ¼ že navedenih nepremičnih.

Pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) vlaga drugotožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je sodišče po nepotrebnem in iz neznanega razloga zadevo zapletlo, sklicujoč se pri tem na Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (v nadaljevanju: ZUVza) in Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS). Obe tožnici kot sestri uživata in imata v dejanski lasti ter posesti nerazdeljeno ½ spornih nepremičnin, zato je nekorektno, neumestno in napačno delati med njima razliko. Poleg tega sodišče zmotno navaja določbo 218. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki za samo zadevo ni relevantna. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Zaključek sodišča prve stopnje, da drugotožnica, kot državljanka Republike Hrvaške, s priposestvovanjem ne more pridobiti lastninske pravice na nepremičnini v Republiki Sloveniji, je pravilen. Določba 68. člena URS v svojem prvotnem besedilu (Ur. l., št. 33/1991) ni omogočala pridobivanja lastninske pravice tujcev na zemljiščih v Republiki Sloveniji, razen z dedovanjem, ob pogoju vzajemnosti. Novelirana določba iz leta 1997 (Ur. l., št. 42/1997) je omogočala pridobitev lastninske pravice tujcem na podlagi zakona ali mednarodne pogodbe pod pogojem vzajemnosti, z zadnjo spremembo (Ur. l., št. 24/2003) pa 68. člen omogoča pridobivanje lastninske pravice tujcem, v kolikor tako določa zakon ali mednarodna pogodba. Ker slednja z Republiko Hrvaško ni bila sklenjena, je lahko edina podlaga zakon. Zakon o vzajemnosti (Ur. l., št. 9/1999) se sicer nanaša na obravnavano vprašanje, vendar že v 1. členu določa, da ureja le način in postopek ugotavljanja vzajemnosti, kot pogoja za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v Republiki Sloveniji, iz prvega odstavka 3. člena ZUVza pa izhaja, da se pogoj vzajemnosti ugotavlja neodvisno od ostalih pogojev pridobivanja lastninske pravice, določenih z zakonom ali mednarodno pogodbo. Vsaj enega izmed teh pa mora predlagatelj izpolnjevati, da sploh lahko sproži postopek za ugotavljanje vzajemnosti (drugi odstavek 8. člena ZUVza). Že iz citiranih določb ZUVza torej izhaja, da je za pridobitev lastninske pravice tujcev potrebno ločiti pridobitni način od dodatnih (drugih) pogojev, ki morajo biti tako izpolnjeni, da tujci lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah v RS. Pridobitni način je za državljane Republike Hrvaške določil šele Zakon o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah (Ur. l., št. 61/2006, v nadaljevanju: ZPPLPKEU) (1), ki izrecno ločuje pridobitne načine od pogojev za pridobitev lastninske pravice (po 4. členu je to vzajemnost, ki se ugotavlja na podlagi ZUVza). V 3. členu pa ZPPLPKEU določa, da je dopustno lastninsko pravico pridobiti s pravnim poslom, dedovanjem ali odločbo državnega organa. Med pridobitnimi načini tako ni najti zakona (prim. 39. člen Stvarnopravnega zakonika), priposestvovanje pa je zakonski pridobitni način.

Glede na navedeno gre tako zaključiti, da državljani Republike Hrvaške v RS ne morejo pridobiti lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, saj tega ne omogočajo kogentni predpisi. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek drugotožnice utemeljeno zavrnilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Sodišču se je sicer zapisalo, da gre za določbo 218. člena, vendar je iz razlogov izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče tožbeni zahtevek drugotožeče stranke obravnavalo kot nedovoljeno razpolaganje strank. Ker drugotožnica po materialnem pravu ne more doseči posledice, ki jo terja s postavljenim tožbenim zahtevkom, ji ni mogoče dopustiti, da bi tak učinek dosegla s procesnimi sredstvi, v obravnavani zadevi tako preko instituta zamudne sodbe (prim A. Galič. ZPP s komentarjem, 1. knjiga, str. 44-45).

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena ZPP.

(1) Republika Hrvaške je postala država kandidatka za članstvo v Evropski uniji leta 2004 (Odločitev Sveta EU 2004/648/EC).