Jedro

Toženec (zavarovalni zastopnik) je odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri tožeči stranki in se naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici za opravljanje dela zavarovalnega zastopnika, ne da bi od tožeče stranke stranke dobil soglasje za opravljanje dela, pri katerem bi lahko izkoriščal pri njej pridobljene poslovne zveze in znanja. Toženec je kršil konkurenčno klavzulo že s tem, da je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, saj to za tožečo stranko pomeni konkurenco, zato je tožeči stranki dolžan plačati dogovorjeno pogodbeno kazen.

Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v višini 20.085,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka), ter da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.063,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče dopustilo zaslišanje kar treh tožnikovih prič, ki so bile predlagane za potrditev praktično istih stvari, na drugi strani pa kljub večkratnemu predlogu s strani toženca ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu, da se zasliši izvedenca, ki bi lahko objektivno presodil, ali so znanja in zveze, ki jih je toženec pridobival pri delu pri tožniku, res ekskluzivni v smislu specifičnega „...“, ki ni dostopen drugim subjektom na trgu. Navaja, da je bil v času zaposlitve dejansko sproti seznanjen s seznamom strank in s podatki o njihovih zavarovanjih, vendar pa meni, da zgolj seznanjenost s temi informacijami ne opravičuje delodajalca, da poseže v toženčevo pravico do svobode zaposlitve in mu prepove zaposlitev pri drugi zavarovalnici. Meni, da bi tožniku škoda nastala, torej, da bi ga določen krog strank zapustil tudi v primeru, če bi se toženec zaposlil izven zavarovalništva in, da ni podane vzročne zveze, saj niso vse stranke sklenile zavarovanja pri A., temveč tudi pri drugih zavarovalnicah. Konkurenčna klavzula, ki tako močno posega v pravice posameznika, je po mnenju toženca lahko dopustna zgolj v primerih, ko obstaja bojazen, da bo delavec pred zaposlitvijo h konkurenčnemu subjektu odnesel nekaj, kar je predmet izključnega delodajalčevega razvoja, torej ekskluzivna znanja in zveze. Meni, da zgolj dejstvo, da je tožnik veliko vlagal v izobraževanja svojih zaposlenih (zastopnikov) še ne pomeni, da lahko zdaj ta vložek zaščiti s konkurenčno klavzulo, saj bi morala biti ta pridržana izjemnim primerom, ko gre za specifične in ekskluzivne poslovne informacije in zgolj abstraktna možnost konkuriranja ne more zadoščati pri tako hudi omejitvi posameznikov pravic, kot je omejitev zaposlovanja. Meni, da bi samo izvedenec lahko potrdil, ali dejansko v zunanjem svetu vzdrži zaverovanost tožnika v superiornost in ekskluzivnost svojih produktov, prodajnih tehnik, protokolov itd. ter nujna potreba po njihovi zaščiti. Glede seznanjenosti toženca s skandencarjem navaja, da so bili z njim seznanjeni še najmanj referenti v oddelku tarifacije, ki so te sezname pripravljali, pa ti referenti v svojih pogodbah nimajo dogovorjene konkurenčne klavzule. Dodatno navaja, da podatki iz skandencarja za konkurenčne zavarovalnice niti niso neposredno uporabljivi, prav tako pa tožnik ni izkazal, v čem je tista vrednost skandencarja, kateri so tisti podatki, ki se ne smejo razkriti oziroma kaj lahko konkurenčna zavarovalnica sploh pridobi z razkritjem navedenih podatkov. Navaja, da je edino, kar je konkurenčna družba/zavarovalnica pridobila z zaposlitvijo toženca, izdelan kader, izkušen zavarovalničar, za usposobitev katerega bi sama potrebovala več let, pridobila pa ga je na prostem trgu, z boljšo ponudbo, povsem lojalno torej, česar pa po mnenju toženca tožnik ne more preprečiti s sklicevanjem na konkurenčno klavzulo in pogodbeno kazen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki pa med seboj niso v medsebojnem nasprotju, niti v nasprotju z izrekom.

6. V predmetni zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo, in sicer je sodbo sodišča prve stopnje z dne 21. 8. 2015, s katero je to zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep opr. št. Pdp 1074/2015 z dne 24. 3. 2016). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v predmetnem individualnem delovnem sporu. Ta so zlasti naslednja: - da je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki od 1. 3. 2011 dalje za opravljanje dela zavarovalnega zastopnika; - da je toženec odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri tožeči stranki in se že naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici (A.) za opravljanje dela zavarovalnega zastopnika, ne da bi od tožeče stranke stranke dobil soglasje za opravljanje dela, pri katerem bi lahko izkoriščal pri njej pridobljene poslovne zveze in znanja; - da je toženec pri svojem delu pri tožeči stranki pridobil pomembne podatke iz skandencarja in portfelja, ter bil po specifičnih izobraževanjih usposobljen za uspešno prodajo zavarovalnih produktov; - da so podatki o strankah, njihovih policah in pogojih zavarovanja za posamezno stranko poslovne zveze tožeče stranke iz 13. člena pogodbe o zaposlitvi, zato jih je utemeljeno zaščitila s konkurenčno klavzulo in določila pogodbeno kazen za njeno kršitev; - da je toženec z zaposlitvijo pri novem delodajalcu kršil konkurenčno klavzulo in je zato toženi stranki dolžan plačati pogodbeno kazen.

7. Pritožba nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec pri tožeči stranki pridobil poslovne zveze, ki upravičujejo dogovor o prepovedi opravljanja konkurenčnih dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula) po prvem odstavku 38. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR).

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec pri svojem delu pri tožeči stranki pridobil številne poslovne zveze, to so stranke, ki so prek toženca kot zavarovalnega zastopnika sklenile zavarovanja pri tožeči stranki. Stranke zavarovalnice vsekakor pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja tožeče stranke, saj je vsebina njenega poslovanja prav sklepanje zavarovalnih poslov z njimi, življenjsko logično pa je, da želi gospodarska družba pridobljene stranke ohraniti (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 233/1999 z dne 7. 3. 2000). Toženčevo delo je skladno z opisom delovnega mesta zavarovalnega zastopnika (ki je priloga njegove pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki - A5) med drugim: - sklepanje in obnavljanje (trženje) zavarovalnih pogodb v imenu in za račun zavarovalnice; - izvajanje aktivnosti, ki so povezane s pripravo na sklenitev zavarovalne pogodbe ter pomoč pri izvrševanju pravic iz pogodbe; - širjenje portfelja - iskanje novih strank ali širitev zavarovanj pri obstoječih strankah; - inkasiranje in spremljanje plačevanja zavarovalnih premij; - pripravljanje podatkov za potrebe trženjskih raziskav; - vodenje kartotek zavarovancev in drugo.

Tako iz navedenega opisa izhaja, da je bistvo dela toženca kot zavarovalnega zastopnika stik z obstoječimi strankami in pridobivanje novih strank za tožečo stranko, ki to delo po naravi stvari lahko opravlja le prek zavarovalnih zastopnikov. Toženec se zmotno zavzema za to, da bi moralo za veljavno sklenitev konkurenčne klavzule biti znanje, ki ga je pridobil pri delodajalcu, specifično oziroma ekskluzivno in vezano zgolj na tega delodajalca v smislu, da istovrstnih izobraževanj sploh ne bi mogel biti deležen na prostem trgu. V kolikor bi sledili takemu stališču, bi bilo s konkurenčno klavzulo mogoče zaščititi le pravno zaščitena (patentirana ipd.) znanja, kar pa ne izhaja iz zakona in iz sodne prakse. Ker je baza strank za zavarovalnico bistvenega pomena in ker ima stik z njimi prek zavarovalnih zastopnikov, ima zavarovalnica vsekakor pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi poslovne zveze, saj bi nepooblaščeno prenašanje teh poslovnih zvez (strank) na drugega delodajalca (drugo zavarovalnico) temu omogočilo nelojalno konkurenco (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 245/2007 z dne 28. 5. 2008). Skladno s sodno prakso je konkurenčna klavzula med drugim namenjena tudi zaščiti poslovnih zvez, ki pomenijo za delodajalca poslovno tajnost in vplivajo na njegov položaj na trgu, njihovo nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca pa omogoča nelojalno konkurenco (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 319/2005 z dne 26. 9. 2006).

9. Pritožbene navedbe, da lahko druge zavarovalnice pridobivajo stranke iz javno dostopnih virov, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vplivajo. Toženec je imel v času zaposlitve pri tožeči stranki določen krog „svojih“ strank. Splošno znano dejstvo je, da so stranke bolj navajene na osebo zavarovalnega zastopnika kot na samo zavarovalnico. Glede na to je pravilen sklep, da gre že pri samih podatkih o strankah za podatke, ki pomenijo za tožečo stranko posebno vrednost v okviru njenega poslovanja kot zavarovalnice. Obenem je zaradi navezanosti strank na zavarovalnega zastopnika bolj kot na samo zavarovalnico, ki je njegov delodajalec, dopustno, da delodajalec zavaruje pridobljene poslovne zveze s konkurenčno klavzulo, kakršna je bila dogovorjena med tožečo stranko in tožencem. Konkurenčna zavarovalnica seveda lahko pridobiva stranke tudi iz javno dostopnih virov, ne drži pa pritožbena navedba, da poslovne zveze, ki jih je pridobil toženec pri tožeči stranki, zanjo niso uporabljive. S prehodom toženca kot zavarovalnega zastopnika h konkurenčni zavarovalnici bi si ta lahko izboljšala svoj konkurenčni položaj, saj bi lahko zaradi vezanosti na toženca prešli k njej tudi zavarovanci tožeče stranke. Pri tem niti ni bistveno, da je imel toženec podatke o strankah in z njimi sklenjenih zavarovalnih pogodbah (zlasti o izteku njihove veljavnosti) v t. i. „skadencarjih“ oziroma, ali je „skadencarje“ shranil ali podatke iz njih celo uporabil pri novem delodajalcu za aktivno vabljenje strank k njemu. Bistveno je, da je toženec pridobil poslovne zveze, ki so del pojma „...“, obenem pa poslovna tajnost tožeče stranke, zaradi česar bi tožeči stranki z njegovim prehodom h konkurenci lahko nastala večja škoda, kot v primeru, da bi konkurenčne zavarovalnice iskale nove stranke zgolj iz javno dostopnih virov.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je toženec kršil sklenjeno konkurenčno klavzulo že s tem, da je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, saj to za tožečo stranko pomeni konkurenco, zato je tožeči stranki dolžan plačati dogovorjeno pogodbeno kazen. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice (prim. s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 374/2006 z dne 25. 3. 2008), kar neutemeljeno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje v to smer pravilno ni izvajalo dokazov, tudi ne z izvedencem, saj ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje ali poslovne zveze dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delodajalca toženca. Glede na to za ugotovitev o kršitvi konkurenčne klavzule zadošča, da je toženec pridobival pri tožeči stranki take poslovne zveze, ki jih je dopustno zaščititi s konkurenčno klavzulo, kar so potrdili vsi izvedeni dokazi. Ker za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženec s poslovnimi zvezami pri zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki (prim. s sklepoma Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 147/2012 z dne 23. 3. 2012 in Pdp 1724/2004 z dne 8. 12. 2005), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je konkurenčno klavzulo toženec kršil, zaradi česar je dolžan plačati pogodbeno kazen.

11. Toženec v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri tožeči stranki, z navedbami o lojalnosti in eksistenčni odvisnosti od tožeče stranke. Res je sicer, da so zaslišane priče pri tožeči stranki še vedno zaposlene, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Njihove izpovedi so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Glede na to, da je toženec pridobival poslovne zveze pri tožeči stranki, je logično, da so o tem lahko izpovedovali njegovi sodelavci oziroma nadrejeni, sicer zaposleni pri tožeči stranki. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi so glede vsebine in narave pridobljenih znanj med seboj enake in skladne z listinskimi dokazi.

12. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožencu dogovor o konkurenčni klavzuli preprečuje zamenjavo delodajalca in zaposlitev v isti panogi oziroma njegovo poklicno pot. Temu nasprotuje že samo dejstvo, da se je toženec takoj po izteku odpovednega roka zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici.

13. Zgolj splošne so pritožbene navedbe v zvezi z ničnostjo konkurenčne klavzule in neprimernostjo pogodbene kazni kot inštrumenta delovnega prava, zato se pritožbeno sodišče v zvezi s tem v celoti sklicuje na razloge v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter na stališča iz sklepa pritožbenega sodišča, s katerim je razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje v predmetni zadevi. Na pritožbeno navedbo, da so bile s portfeljem zavarovancev pri tožniku seznanjene tudi druge osebe, ki v pogodbi o zaposlitvi nimajo konkurenčne klavzule, sodišče druge stopnje ne sme odgovarjati, saj je bila ta podana šele v pritožbi in zato prepozno (337. člen ZPP).

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Toženec odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na višino pogodbene kazni, v pritožbi izrecno ne izpodbija in v zvezi s tem ne podaja nobenih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženec s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.