Jedro

Začetek disciplinskega postopka je zastaran, če je tožena stranka izvedela za kršitev delovne obveznosti in za storilca najkasneje do 24.6.1994, (predlog direktorja razvojno proizvodnega področja za začetek disciplinskega postopka zoper tožnika), disciplinska komisija pa je prejela pisno zahtevo, ki je vsebovala vse osnovne podatke glede storilca in kršitve delovnih obveznosti (krajevna in časovna opredeljenost kršitev) šele v mesecu oktobru 1994, tj. po preteku trimesečnega roka, odkar se je izvedelo za kršitev delovnih obveznosti in za storilca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "1. Razveljavita se sklep disciplinske komisije tožene stranke A. d.d., z dne 17.10.1994 in sklep o ugovoru z dne 15.11.1994. 2. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od 23.11.1994 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do plače, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje za pretekli mesec in ga prijaviti v zavarovanje, v 8 dneh pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 84.600,75 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.2.1998 dalje, v 8 dneh pod izvršbo." Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 32.775,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2000 dalje, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, naj se kot nezakonita razveljavita sklep disciplinske komisije tožene stranke A. d.d. z dne 17.10.1994 in sklep o ugovoru z dne 15.11.1994 in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od 23.11.1994 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do osebnega dohodka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje za pretekli mesec in ga prijaviti v zavarovanje, v 8 dneh pod izvršbo.

Poleg tega je odločilo, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da mu povrne vse stroške postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.2.1998 dalje in pritožbene stroške, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo, da je začetek disciplinskega postopka zastaral. Iz zahteve za izvedbo disciplinskega postopka, ki jo je tožena stranka priložila spisu, se vidi, da gre za zahtevo iz oktobra 1994, torej iz 10. meseca 1994. Ta zahteva je bila tudi tista, ki mu je bila dne 8.10.1994 vročena. Predlog pravni službi pa po njegovem mnenju ne zadošča za začetek disciplinskega postopka in ne more nadomestiti zahtevka. Zaradi tega je potrebno upoštevati kot začetek disciplinskega postopka zahtevo disciplinski komisiji iz meseca oktobra 1994. Ker je tožena stranka zvedela za kršitev delovne obveznosti že ob opravljeni kontroli bolniškega staleža dne 20.6.1994, torej več kot 3 mesece od vložitve zahteve za začetek disciplinskega postopka, je začetek tega postopka zastaral. Tudi se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da bi bile izpovedbe delavcev tožene stranke A. G. in I. Č. tako skladne in verodostojne, da bi jima moralo sodišče pokloniti vero. Njuni izpovedi sta bili negotovi in sta se razlikovali v pomembnih podrobnostih med seboj. Nobena od omenjenih prič tudi ni konkretno izjavila, da je videla tožnika kritičnega dne delati. Poleg tega je sodišče prve stopnje upoštevalo izjavo D. U., ki je bila podana dne 11.10.1994, torej skoraj 4 mesece po spornem dogodku. Zmotno je bila ocenjena tudi izpovedba priče D. P., saj je ta jasno izpovedala, da tožnik pri njej ni nikoli delal. Sodišče tudi ni pojasnilo, kakšno materialno in moralno škodo bi povzročil toženi stranki, če bi moral nadaljevati z zdravljenjem. Zaradi tega je po njegovem mnenju dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in navaja, da se je postopek zoper tožnika začel 24.6.1994 in ne 3.10.1994, kot navaja tožnik. Sam naziv vloge z dne 3.10.1994 in ki nosi naziv Zahteva za izvedbo disciplinskega postopka, se samo zaradi uporabe besede "zahteva" ne more šteti kot začetek disciplinskega postopka, pač pa kot dodatna vloga in napotek disciplinski komisiji.

Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) dolžno preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka (2. odst. 354. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je tožniku očitana kršitev delovnih obveznosti (zloraba pravice do bolezenskega dopusta) v celoti dokazana in te zaključke pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Vendar je sodišče prve stopnje pri tem prezrlo, da je začetek disciplinskega postopka zoper tožnika zastaral, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot republiški predpis) v 1. odst. 67. člena določa, da začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovnih obveznosti in za storilca, oz. po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Subjektivni roki za uvedbo disciplinskega postopka pričnejo zato teči, ko se izve za kršitev in storilca, objektivni zastaralni roki pa od takrat, ko je disciplinska kršitev storjena. Za storilca se izve, ko je znan priimek in ime delavca, ki naj bi storil disciplinsko kršitev, za kršitev pa takrat, ko je pristojni organ za uvedbo disciplinskega postopka seznanjen z ravnanjem, ki ima formalne in materialne znake disciplinske kršitve, določene z ustrezno pravno normo. Kot izhaja iz listinskih dokazov, je direktor razvojno proizvodnega področja tožene stranke dne 24.6.1994 naslovil na pravno službo tožene stranke predlog za začetek disciplinskega postopka zoper tožnika, kar pomeni, da je najkasneje tega dne pristojni organ izvedel za kršitev in storilca. Vendar, kot pravilno ugotavlja pritožba, predlog pravni službi ne zadošča za začetek disciplinskega postopka. Za ta čas je namreč potrebno šteti čas, ko pristojni organ delodajalca (disciplinska komisija) na način, ki je predpisan s splošnim aktom ali uveljavljen v praksi, prejme pisno zahtevo, ki vsebuje vse osnovne podatke glede storilca in kršitve delovnih obveznosti (krajevna in časovna opredeljenost kršitve). Takšna zahteva v smislu 1. odst. 61. člena ZTPDR pa je bila poslana disciplinski komisiji tožene stranke šele v oktobru 1994 (priloga B 9), torej po več kot treh mesecih, odkar se je izvedelo za kršitev in storilca. Pritožbeni ugovor zastaranja začetka disciplinskega postopka je zato utemeljen. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka ni upoštevalo, da je začetek disciplinskega postopka zoper tožnika zastaran.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijane sklepe disciplinskih organov tožene stranke razveljavilo ter ugodilo tudi tožnikovemu zahtevku po reintegraciji.

Tožnik je v sporu uspel, zato mu je tožena stranka v skladu z določbo 1. odst. 154. člena ZPP dolžna povrniti njegove stroške postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo vse stroške, ki mu jih je sodišče prve stopnje odmerilo že v sodbi opr.št. Pd 1394/94, z dne 23.10.1995 (73.125,75 SIT - list.št. 25). Poleg tega mu je priznalo še 150 točk za udeležbo na obravnavi dne 3.2.1998, kar glede na vrednost točke ob odmeri (76,50 SIT) znaša 11.475,00 SIT. Skupni stroški tožeče stranke znašajo tako 84.600,75 SIT in stroške v tej višini je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 166. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka in tožeči stranki ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife (Ur.l. RS št. 7/95) priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 375 točk, kar ob odmeri vrednosti točke (87,40 SIT) znaša 32.775,00 SIT. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji mora te stroške pritožbenega postopka povrniti tožena stranka.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).