Jedro

Ukradenim otrokom pripada doživljenjska mesečna renta v višini kot taboriščnikom po 1. alinei 16. člena ZZVN.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 2797/97 z dne 19.10.1999

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 8.10.1997, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote M. z dne 23.9.1996. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ tožnici za čas od 4.8.1942 do 15.5.1945 priznal status žrtve vojnega nasilja - interniranke, s pravico do doživljenjske mesečne rente od 1.2.1996 do 9.8.1996 v znesku 6.600,00 SIT ter od 10.8.1996 dalje v znesku 7.667,28 SIT. Priznana ji je bila tudi pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, čas izgona (od 4.8.1942 do 15.5.1945) ter čas povratka v domovino (od 16.5.1945 do 30.7.1945) je upoštevan kot podlaga za priznanje pokojninske dobe.

Po presoji sodišča prve stopnje ni nikakršnega razloga, da bi tožnico, ki je bila nasilno odvzeta staršem in nato poslana v posebna taborišča, glede na vrsto nasilnega dejanja šteli za interniranko in ne za ukradenega otroka. Po presoji sodišča prve stopnje je pri presoji statusa žrtve vojnega nasilja potrebno izhajati iz namena zakona in v zakonu opredeljenih kategorij, ne pa iz obsega in vrste pravic, kot jih določata 13. in 16. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN). Izrek prvostopne upravne odločbe, s katero je bil tožnici priznan status interniranke, je tudi pomanjkljiv in v nasprotju z določbo 208. člena ZUP/86, saj se tožena stranka ni opredelila do tožničinega zahtevka - priznanja statusa taboriščnika. V ponovnem postopku bo potrebno tožnici, glede na vrsto nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa, priznati status, do katerega je po zakonu upravičena in pravice, ki ji iz ugotovljenega statusa gredo.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zakonodajalec v 2. členu zakona ločil med istopomenskima pojmoma "taboriščnik" in "interniranec" z namenom, da na en oziroma drugi status veže različen obseg pravic. S pojmom "interniranec" glede na obseg pravic zakonodajalec pokriva tudi pojem ukradenega otroka. Slednji je po 2. členu samostojna kategorija, ki pa jo kot take zakonodajalec pri posameznih pravicah več ne upošteva, temveč jo pri teh pojmovno upošteva kot "interniranca". Sicer ukradeni otroci pravice do doživljenjske mesečne rente ne bi imeli, kar pa gotovo ni bil namen zakonodajalca. Šele novela ZZVN - D (Uradni list RS, št. 43/99) je odpravila to pomanjkljivost in izrecno določila to pravico tudi ukradenim otrokom. Meni, da je ob striktnem upoštevanju strankinega zahtevka, v ponovnem postopku sicer tožnici priznati status ukradenega otroka, vendar s pravicami interniranca, kar pomeni po vsebini enako odločitev. Zahtevo za priznanje statusa taboriščnika pa je mogoče le zavrniti. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 72. členu ZUS. Med drugim navaja, da je bila kot ukradeni otrok poslana v posebna taborišča, ki jih je šteti za koncentracijska. Zato ji pripada status ukradenega otroka - taboriščnika in med drugim tudi pravica do doživljenjske mesečne rente v višini, kot gre taboriščnikom. Navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nejasna in nerazumljiva, saj dopušča tudi razlago, da se ukradenim otrokom, ki so bili poslani v posebna taborišča, priznajo pravice v enakem obsegu kot internirancem. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ji prizna uveljavljani status in pravice.

Pritožbi nista utemeljeni.

V zadevi gre za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Po določbi 2. odstavka 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi oseba, ki so jo nemške okupacijske sile v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov nasilno odvzele staršem (ukradeni otrok). Da je bila tožnica 4.8.1942 nasilno odvzeta staršem in odpeljana v posebna taborišča, od koder se je vrnila šele 30.7.1945, izhaja iz listin in drugih podatkov upravnih spisov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ji glede na vrsto nasilnega dejanja gre status ukradenega otroka, in ne interniranke. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je izrek prvostopne odločbe pomanjkljiv, saj se navedeni upravni organ ni opredelil do tožničinega zahtevka - priznanja statusa taboriščnika. Vsebina odločitve o pravici oziroma obveznosti stranke mora biti v izreku opredeljena tako, da je neposredno in nedvoumno izražena. V konkretnem primeru pa je upravni organ v izreku priznal tožnici status interniranke (na katerega se njen zahtevek ni glasil), ni pa se izrecno opredelil do njenega zahtevka - statusa taboriščnika.

Vrsta statusa (taboriščnik, zapornik, izgnanec, interniranec, delovni deportiranec, begunec oziroma ukradeni otrok) neposredno vpliva na priznanje posameznih pravic oziroma na njihov obseg. Pravica do doživljenske mesečne rente, kot oblike delnega materialnega zadoščenja žrtvi vojnega nasilja iz 2. člena ZZVN, je urejena v 16. členu istega zakona. Vendar pa ta zakonska določba, ki sicer opredeljuje višino rente za posamezne kategorije žrtev, v času odločanja v upravnem postopku še ni določala rente za ukradene otroke. Zato jo je, po presoji pritožbenega sodišča, potrebno razlagati le v povezavi s celotnim besedilom zakona. V skladu s celotno vsebino zakona in še posebej s sklicevanjem določbe 16. člena na žrtve vojnega nasilja iz 2. člena zakona, v katerem so opredeljeni posamezni pojmi žrtev vojnega nasilja, je v skladu z namenom te pravice in tudi v skladu z namenom zakona, da se ukradene otroke, ki so bili poslani v taborišča, pri določanju pravice do rente šteje za ukradene otroke - taboriščnike v smislu 1. odstavka 2. člena zakona, kar pomeni, da jim gre pravica po 1. alinei 1. odstavka 16. člena zakona (mesečna renta za taboriščnika). Po mnenju sodišča te določbe ni mogoče povezovati z določbo 13. člena (stališče tožene stranke), saj poleg že navedenega izrecnega sklicevanja te določbe na 2. člen zakona, govori proti taki razlagi tudi 3. alinea te določbe, ki posebej določa višino rente za delovnega deportiranca, čeprav se ta po 2. odstavku 13. člena šteje med internirance. Ob taki pravno-tehnični zasnovi zakona, bi ukradene otroke pri določitvi višine rente lahko šteli za internirance samo, če bi zakon to izrecno navajal. Pravilnost navedenega stališča potrjuje tudi poznejša novela ZZVN - D, ki je ukradenega otroka glede obravnavane pravice povsem izenačila s taboriščnikom.

Sodišče zavrača pritožbeni ugovor o bistveni kršitvi določbe postopka v upravnem sporu, ker sodišče ni opravilo glavne obravnave. Čeprav je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, ki ni bila zahtevana, po presoji pritožbenega sodišča to ni vplivalo oziroma moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Glede na navedeno je sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS.