Jedro

V teku postopka zaradi motnja posesti je tožnica razširila zahtevek zaradi dodatnega motilnega ravnanja. Ker je to storila po izteku prekluzivnega tridesetdnevnega roka, je ta del njenega zahtevka zavržen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se: a) Točka I./3 izreka razveljavi ter zaradi odločitve o pravdnih stroških tožene stranke, ki jih je dolžna povrniti prvo tožeča stranka, zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

b) Točki II./1 in II.2 izreka spremenita tako, da se glasita: „1. Ugotovi se, da je toženec M.V. motil tožnico P.K. v posesti stanovanja v stanovanjski hiši in prizidku na naslovu N.T. 16, L., ki stoji na parc. št. X, vpisana pri vl. št. Y, k.o. H. s tem, da je dne 20.4.2008 tožnici P.K. odvzel ključ vhodnih vrat hiše N.T. 16, L., ki stoji na parc. št. X, vpisana pri vl. št. Y, k.o. H., ter na ta način onemogočil tožnici P.K. vstop v polkletno stanovanje in prizidek ter uporabo tega stanovanja, s tem pa tudi posest na navedenem stanovanju.

2. Toženec M.V. je dolžan tožnici P.K. izročiti ključ vhodnih vrat hiše N.T. 16, L., ki stoji na parc. št. X vpisana pri vl. št. Y k.o. H., v 8. dneh pod izvršbo.“ Zahtevek za ugotovitev motenja z odvzemom ključev ostalih vrat, ki vodijo do polkletnega stanovanja in prizidka ter za izročitev teh ključev se zavrže. V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, pa nerazveljavljenem in nespremenjenem delu, sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: S I. točko izpodbijanega sklepa je ustavljen postopek, ki se je vodil na podlagi tožbe prve tožeče stranke. Z II. točko izpodbijanega sklepa je na osnovi tožbe drugo tožeče stranke ugotovljeno dne 20.4.2008 storjeno motilno dejanje in tožencu naložena obveznost, da tožeči stranki izroči ključe vhodnih in vseh ostalih vrat, ki vodijo do polkletnega stanovanja v hiši in prizidku hiše N.T. 16 ter prepovedani bodoči tovrstni posegi v posest tožeče stranke na spornem stanovanju. Toženi stranki je naložena obveznost, da tožeči stranki plača 2.296,31 € stroškov pravdnega postopka.

Iz vseh treh, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov se pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nasprotuje stroškovnemu delu odločitve iz I. točke izreka. Meni, da je zaradi umika tožbe prvo tožeče stranke upravičena do povrnitve svojih stroškov. Opozarja, da iz II. točke izreka ni razvidno, katera oseba je mišljena kot tožeča stranka, ki naj bi bila z odvzemom ključa motena v posesti. Vztraja, da je tožeča stranka v teku postopka spremenila zahtevek, saj ga je razširila, ker je prvotno zahtevala izročitev enega ključa, po spremembi pa več ključev. Nekatera od vrat v stanovanju sploh nimajo ključev. Vztraja, da se je tožnica izselila in ključe vhodnih vrat že januarja 2008 izročila v prisotnosti odvetnika Z.R., pri zaslišanju katerega vztraja. Vložitev tožbe je očitno posledica dejstva, da se je tožnica premislila, očitno zato, da bi toženca izsiljevala zaradi plačila njenega deleža. Opozarja, da niso bile opravljene poizvedbe pri policijski postaji. Trdi, da ni ugotovljeno kdaj, kje in na kakšen način naj bi toženec tožnici odvzel ključe. Kot nerazumno označuje tožbeno navedbo, da je tožnica dne 20.4.2008 ključe pozabila doma, ker ni pojasnjeno, kje je tožničin dom. Sklepa, da ima tožnica še vedno ključ. Opozarja, da je pri presoji izpovedi priče V. treba upoštevati njeno starost. Zatrjuje pristransko obravnavo zadeve. Kot pomembno označuje tudi dejstvo, da toženec v spornem stanovanju sedaj živi z drugo žensko, stanovanja pa ni mogoče deliti, kot to predvideva sodišče. Trdi, da ključev ne more izročiti, ker jih nima. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Drugo tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Odločitev o stroških ocenjuje za pravilno, ker zaradi tožbe prve tožnice niso nastali posebni stroški, druga tožnica pa je z zahtevkom uspela in ji je tožena stranka zato dolžna povrniti pravdne stroške. Odločitev sodišča ocenjuje za jasno in pravilno. Zaradi ustavitve iz I. točke se II. točka nanaša na drugo tožnico. Trdi, da je tožeča stranka v teku postopka le specificirala pravno varstvo, da bi onemogočila izigravanje in ni spreminjala zahtevka. Zaradi toženčevega protipravnega posega je druga tožnica prisiljena živeti drugje, v spornem stanovanju, ki je njen dom, pa ima še večino stvari. Opozarja, da sme odvetnik R. pričanje odreči. Pritrjuje oceni verodostojnosti priče V.V.. Pritožbene navedbe o menjavi ključavnic označuje za pritožbeno novoto. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Prvo tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritrdila stališču, da tožena stranka zaradi tožbe prvo tožeče stranke ni imela posebnih stroškov. Meni, da so stroški postopka nastali pred stečajnim postopkom, zato bi jih tožena stranka morala uveljaviti v stečajnem postopku. Ker tega ni storila, je njena terjatev prenehala. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Odločitev iz I./1 in I./2 točke izreka pritožba ne izpodbija, zato je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje že pravnomočna. Pritožnik izpodbija zgolj odločitev o pravdnih stroških, povrnitev katerih zaradi umika tožbe toženec zahteva od prvo tožeče stranke (točka I.3 izreka). Prvostopenjsko sodišče je v tej točki izreka podalo ugotovitev, da zaradi pravdnih dejanj prvo tožeče stranke niso nastali posebni stroški, odločitev o teh stroških, pa si je pridržalo za končno odločbo. Ta točka izreka je nejasna, saj napoveduje zavrnitev stroškov, katerih povrnitev od prvo tožeče stranke zahteva toženec, odločitve o teh stroških pa ne sprejme, ampak si jo pridrži. Ker o stroških tožene stranke na prvi stopnji še ni bilo odločeno in ker v postopku lahko nastanejo še novi stroški (o dveh ugovorih zoper izdani začasni odredbi še ni odločeno), je I.3 točka izreka razveljavljena (3. točka 365. č. ZPP). O teh stroških bo odločalo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne soglaša, da v zvezi z nastopanjem prvo tožeče stranke tožencu niso nastali stroški; toženec se je upiral tudi zahtevkom in predlogom prvo tožeče stranke. Na odločitev o tem, koliko pravdnih stroškov je toženi stranki dolžna povrniti prvo tožeča stranka, nedvomno vpliva dejstvo, da toženčevi pravdni stroški niso bili povzročeni samo s pravdnimi dejanji prvo tožeče stranke, ampak tudi s pravdnimi dejanji drugo tožeče stranke. Da do povrnitve pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi pravdnih dejanj drugo tožeče stranke, toženec ni upravičen, je s točko II./4 izreka že odločeno.

Med strankama je nesporno, da je P.K. (v nadaljevanju tožnica) skupaj s tožencem bivala v stanovanju v polkletnem delu stanovanjske hiše in prizidku N.T. 16 v L. in torej imela posest tega stanovanja. Sporno je, ali je tožnica posest stanovanja opustila, kar naj bi bilo nedoločenega dne v januarju 2008 (trditev toženca), ali ji je toženec posest odvzel dne 20.4.2008 s tem, da ji ni izročil ključa, ki ga je pustila v stanovanju (trditev tožnice).

Pritožnikova trditev, da je tožnica v teku postopka spremenila, razširila tožbeni zahtevek, je točna. Z v tožbi postavljenim zahtevkom je tožnica res zahtevala vrnitev več ključev vrat stanovanja, vendar je iz tožbenih in nadaljnjih navedb in trditev ter tudi iz tožničine izpovedbe razvidno, da ji je bil odvzet zgolj ključ vhodnih vrat in odvzem tega ključa ji je onemogočil dostop do stanovanjskih prostorov, ki jih ima v posesti. Preoblikovanje tožbenega zahtevka zato lahko le deloma opredelimo kot specifikacijo postavljenega zahtevka. S tem, ko je tožnica na ugovore toženca in vlogo V.V. v zahtevku z dne 6.6.2008 opredelila, da se motilo dejanje in vzpostavitev prejšnjega stanja nanaša na ključ vhodnih vrat, njeno dopolnitev zahtevka lahko opredelimo kot specifikacijo že prej postavljenega zahtevka. V zahtevku z dne 6.6.2008 vsebovana ugotovitev, da so bili dne 20.4.2008 tožnici odvzeti tudi ključi ostalih vrat, ki vodijo do polkletnega stanovanja in prizidka, pa pomeni razširitev zahtevka oz. zatrjevanje motilnega dejanja v drugačnem obsegu. To motilno ravnanje je tožnica uveljavljala po izteku prekluzivnega tridesetdnevnega roka. Zaradi zamude roka je razširjeni del zahtevka treba zavreči. Sicer pa tudi tudi v primeru pravočasne postavitve ne bi bil uspešen. Iz tožničine izpovedi namreč izhaja, da so vhodna vrata hiše edina vrata, ki so se v hiši zaklepala. Ostala vrata v hiši se niso zaklepala in tudi kritičnega dne tožnica ni mogla zaznati, da bi bila zaklenjena, saj so ji vstop preprečila že zaklenjena vhodna vrata. Kolikor je v vlogi z dne 6.6.2008 zahtevek razširjen, ga je treba zavreči, ker je vložen po izteku tridesetdnevnega prekluzivnega roka. Pritožba je v tem obsegu utemeljena in odločitev v 1. in 2. točki II. dela izreka spremenjena (3. točka 358. čl. ZPP).

Ugovoru, da motilno dejanje ni ugotovljeno in obrazloženo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnici. S tem ko toženec, ki je bil v hiši, dne 20.4.2008 tožnici, ki je stala pred zaklenjenimi vrati hiše, ni izročil njenega ključa vhodnih vrat, je tožnici onemogočil vstop v stanovanje in dostop do ključa. To njegovo ravnaje je utemeljeno opredeljeno kot motenje posesti stanovanja in odvzem ključa. Pritožnikovo razglabljanje o nerazumljivosti tožničine navedbe, da je ključe pustila doma, ni sprejemljivo. Tožnica je kot svoj „dom“ označila sporno stanovanje, pritožnik pa nejasnost njene izpovedi želi ustvariti na osnovi svoje trditve, ki je sodišče ni sprejelo – da sporno stanovanje dne 20.4.2008 ni bilo več tožničin „dom“, ker se je stanovanju že v januarju odpovedala.

Tudi pritožbenim razlogom, ki se nanašajo na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ni mogoče slediti. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, ki je ugotovilo, da je tožnica posest stanovanja imela do 20.4.2008 in da ji je bil tega dne s strani toženca onemogočen vstop v stanovanje in dostop do ključa. Toženec v svoji trditvi, da se je tožnica januarja odpovedala posesti ključa in s tem stanovanja, ni bil prepričljiv, saj je v stanovanju tudi poslovni prostor družbe, katere družbenica in direktorica je bila tožnica in za katero je opravljala administrativne posle. Nerazumljivo bi bilo, če bi se tožnica odrekla dostopu do dokumentacije družbe, za katero je vodila upravni del poslovanja. Nerazumno bi bilo tudi, da bi se toženka odrekla posesti stanovanja, v katerem so ostale njene stvari. V.V. je izpovedala: „Vzela je obleko in čevlje, garderobo, ostalo je pustila. Samo osebne stvari je pobrala. Potem sta se zmenila in sta hodila k odvetniku R..“ Drugače kot toženec, ki tožničino opustitev posesti povezuje z dogovorom pri odvetniku R.. Priča V.V. se je trudila verno izpovedati o dogodkih, ki jih je zaznala in njena izpoved je pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Tudi pritožbeno sodišče pa soglaša, da je določene toženčeve trditve priča nekritično opredelila kot točne, čeprav jih sama ni zaznala, ker nanje ni bila pozorna (npr. kdaj je tožnica nazadnje prespala v stanovanju) ali jih sploh ni zaznala (dogajanje pri odv. R.). Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je pri vrednotenju izpovedi priče V.V. treba upoštevati njeno čustveno povezanost s sinom – tožencem.

Zaslišanje odvetnika R. ni potrebno, kajti če bi stranki v njegovi pisarni karkoli bistvenega dorekli, bi to zapisali. Opustitev posesti je pomembna odločitev, za katero bi tožnica v pogajanjih, na katerih sta bila, od toženca nedvomno zahtevala protidajatev oz. vsaj delen napredek v pogajanjih. Sicer pa toženec kakšnega posebnega dogovora niti ne opisuje, ampak poudarja zgolj izročitev ključev v odvetnikovi prisotnosti in iz tega izvaja sklep o tožničini odpovedi stanovanju. Tožnica sama pove, da je odvetnik izročitev ključa lahko videl. Tudi če bi odvetnik izpovedal, kako si je to izročitev ključev razlagal oz. v kakšnem kontekstu so bili ključi izročeni, to ne bi spremenilo rezultata dokazovanja. Posest je dejstvo in ne pravica, zato je bistveno, kako je tožnica po tem sestanku ravnala in ne v kakšnem kontekstu je ključe izročala. Posest se izgubi, če posestnik preneha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo (30. čl. Stvarnopravnega zakonika). Pomembno torej je, ali je tožnica po sestanku pri odvetniku posest opustila – prenehala prihajati v stanovanje. Glede tega so določne, natančne in zato prepričljive izpovedi prič T.R., M.B., G.B., T.K. in Ž.T., tožničina izpoved pa v celoti skladna z njimi. Vsi potrjujejo tožničino posest stanovanja tudi po tem sestanku, ki je bil januarja 2008. Tudi dopis družbe VI. D. d.o.o. z dne 28.4.2008 in toženčev odgovor nanj (dokaza B7 in A51) izpovedim navedenih prič in tožnice ne nasprotujeta. Dopisa, ki se tičeta onemogočenega vstopa v stanovanje, sta nastala neposredno po 20.4.2008, ki ga tožnica zatrjuje kot dan motilnega ravnanja.

Poizvedbe pri Policijski postaji R. so bile predlagane zaradi osvetlitve dogodka, ki se je pripetil po motilnem dejanju. Ker okoliščine tega dogodka na odločitev nimajo vpliva, je bil dokazni predlog utemeljeno zavrnjen.

Posplošeno zatrjevanje nejasnega povzetka izpovedi neke priče ne more prepričati v pristranost sodišča. Nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in vsebino zapisnikov, je absolutna bistvena kršitev, vendar je pritožnik ne konkretizira in ne uveljavlja. Pritožbeno sodišče pri obravnavi zadeve ni zaznalo pristranosti prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitev o ekonomskem interesu tožnice za to pravdo. Toženec v svojih trditvah, da ga tožnica, ki trenutno živi v najetem stanovanju in ima v spornem stanovanju še svoje stvari, nima, ni bil prepričljiv. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z možnostjo delitve stanovanja na dve stanovanjski enoti. Ta ugotovitev je v prvostopenjski sodbi odveč, ni pa vplivala na odločitev, ker ne gre za pravno pomembno dejstvo.

Argument, da toženec naložene mu obveznosti ne more izpolniti, ker ključa nima, ni prepričljiv. Priča V.V. je izpovedala, da je po menjavi ključavnice nov ključ izročila tudi tožencu. Ta ključ oz. njegov dvojnik je toženec dolžan izročiti tožnici, kajti le na ta način bo vzpostavljeno prejšnje stanje: tožnica bo razpolagala s ključem, ki odklepa vhodna vrata hiše N.T. 16 in imela nemoten dostop do stanovanja v polkletnem delu in prizidku hiše. Jasno je, da je toženec obveznost dolžan izpolniti tožnici P.K. kajti družba VI. D. d.o.o. - v stečaju je tožbo umaknila in v tem delu (točki I./1 in I./2) je bil postopek pravnomočno končan že z iztekom pritožbenega roka, saj tega dela odločitve prvostopenjskega sodišča ni izpodbijala nobena od strank.

Kljub spremembi odločitve iz 1. in 2. točke II. dela izreka, odločitve o stroških iz točke II./3 izreka ni potrebno spreminjati. Tožnica je z zahtevkom, ki ga je z navedbami utemeljevala, uspela v celoti. Z obravnavo zavrnjenega dela zahtevka, ki ga tožnica niti ni utemeljevala, posebni stroški niso nastali (3. odstavek 154. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odstavku 165. čl. ZPP. Pritožnik je uspel s pritožbo zoper stransko dajatev (stroške), v glavni stvari pa v manjšem delu, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (3. odstavek 154. čl. ZPP). Odgovora prvo tožeče in drugo tožeče stranke na pritožbo nista pripomogla k razjasnitvi zadeve, zato tožnika sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. čl. ZPP).