Jedro

Za preračun netto zneskov dohodka družinskih članov v brutto znesek mora biti pravna podlaga v predpisih, ki urejajo denarno pomoč za primer brezposelnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 31.1.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 25.1.1993, s katero je bil zavrnjen tožničin zahtevek za priznanje pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da po 23. členu zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti štejejo za družinske člane tudi starši, ki jih zavarovanec preživlja, če nimajo lastnih sredstev za preživljanje. Ker je ugotovila, da ima mati (pri čemer ni jasno ali tožnice ali njenega moža) minimalna lastna sredstva za preživljanje, je po navedeni zakonski določbi ni mogoče šteti za družinskega člana. V obračunu povprečja prejemkov na družinskega člana je upoštevala le tožnico in soproga in kot osnovo upoštevala le prejemke soproga, glede na to, da je tožnica prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo. Po preračunu netto zneska pokojnine s količnikom 1,6234 je ugotovila, da je prejemek na družinskega člana mesečno 21.993,00 SIT, kar presega cenzus, ki je bil ob vložitvi zahtevka 17.064,00 SIT (80 % zajamčenega osebnega dohodka po zakonu). Ugotovila je, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za priznanje pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Tožničina tašča živi v skupnem gospodinjstvu s tožnico in soprogom in tako šteje za družinskega člana na podlagi 23. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Res je tašča prejemala mesečne prejemke po 10.105,66 SIT, ki pa niso zadoščali za njeno preživljanje. Preživljala sta jo tožnica in mož, zato pogoj, da bi ta oseba imela lastna sredstva za preživljanje, ni izpolnjen. Izračun pokaže, da cenzus 17.064,00 SIT ni bil presežen. Tudi v primeru, če bi šlo le za dva družinska člana in z upoštevanjem neto pokojnine, tožeča stranka cenzusa ne dosega.

Tožba je utemeljena.

Po 2. odstavku 35. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91, 17/91, 12/92) pridobi pravico do denarne pomoči zavarovanec, če njegovi dohodki skupaj z dohodki družinskih članov na osebo, v zadnjih treh mesecih pred uveljavitvijo denarne pomoči, v povprečju ne presegajo 80 % zajamčenega osebnega dohodka po zakonu.

V obravnavanem primeru je tožena stranka ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za pridobitev pravice do denarne pomoči, ker prejemek na družinskega člana 21.993,00 SIT presega cenzus 17.064,00 SIT (80 % zajamčenega osebnega dohodka po zakonu). Tožena stranka je kot dohodek družinskih članov upoštevala povprečni znesek pokojnine tožničinega moža, ki ga je iz netto zneska prevedla na brutto znesek. Po presoji sodišča tožena stranka za to prevedbo pokojnine iz netto v brutto znesek ni imela podlage v zakonu. Da bi tožena stranka lahko preračunala pokojnino iz netto v brutto znesek, bi za to morala imeti pravno podlago v predpisih, ki urejajo denarno pomoč, za primer brezposelnosti. V času odločanja na prvi stopnji pa tožena stranka za preračun pokojnine na brutto znesek ni imela pravne podlage v teh predpisih. Po ustavi namreč upravni organi odločajo na podlagi zakona (120. člena), njihovi posamični akti pa morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (4. odstavek 153. člena).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.