Jedro

Tudi v disciplinskem postopku se smiselno uporablja institut, uveljavljen v kazenskem postopku kot nadaljevano kaznivo dejanje.

Pri kršitvah delovne dolžnosti, storjenih z nadaljevanim dejanjem, je sicer potrebno šteti kot čas storitve kršitve tisti trenutek, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, vendar je pri tem šteti za zastarana vsa tista dejanja iz sestava nadaljevane disciplinske kršitve, glede katerih je potekel za zastaranje v zakonu predpisani subjektivni oz. objektivni rok. Čeprav se nadaljevano dejanje šteje za eno samo hujšo disciplinsko kršitev, se v tem primeru institut zastaranja disciplinskega postopka uporablja drugače - v prid storilca disciplinske kršitve.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana delna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in delno spremenilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 13.11.1998, potrjene z odločbo komisije za pritožbe z dne 6.1.1999 v delu, ki se nanaša na ugotovitev odgovornosti tožnika za kršitve delovnih obveznosti. Tožnika je spoznalo za krivega hujših kršitev delovnih obveznosti iz 3. in 16. točke 16. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti (nezakonito razpolaganje s sredstvi družbe, zloraba položaja vodje finančne službe), storjenih s tem, da je v letu 1997 in do 18.9.1998 kot vodja finančne službe tožene stranke podjetju T. d.o.o. Ljubljana kot podizvajalcu neopravičeno odobraval nakazila brezobrestnih avansov, kljub temu da predhodnih avansov podizvajalec še ni zaprl oz. izkoristil, pri tem pa je bil določen čas žiro račun podjetja T. d.o.o. Ljubljana blokiran, s čimer je bi P. seznanjen. Za navedene kršitve mu je izreklo disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja (1. točka izreka). V preostalem delu je odločitev disciplinskih organov, ki se nanaša na druge ugotovljene kršitve določb pravilnika, razveljavilo in ustavilo postopek v zvezi z ugotavljanjem kršitve konkurenčne klavzule (2. točka izreka). Zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja ter zahtevek za plačilo plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (3. točka izreka), odločitev o predlogu za ugotovitev nezakonitosti disciplinskih odločitev tožene stranke in od razveljavitve te odločitve v delu, ki se nanaša na pridobitev premoženjske koristi firmi T. do 3.8.1998 v višini 32.928.639,09 SIT zaradi ravnanja tožnika in glede stroškov postopka pa je pridržalo za končno sodbo (4. točka izreka).

Zoper navedeno delno sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev oz. spremembo izpodbijane sodbe, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožena pa predlaga zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik disciplinsko odgovoren po Pravilniku o disciplinski in odškodninski odgovornosti, čeprav ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki predstavlja individualno pogodbo. Tak zaključek sodišča je v direktnem nasprotju s pogodbo, ki v 2. členu izrecno določa, da uresničevanje obveznosti tožnika spremlja direktor. Če direktor ugotovi, da je prišlo do nedoseganja zastavljenih ciljev po krivdi tožnika, se pogodba razveljavi. V konkretnem primeru je potrebno ugotavljati kršitev pogodbenih obveznosti po pogodbi in zahtevati poplačilo morebitne škode, ki bi nastala zaradi neizpolnjevanja obveznosti. Pristojnost disciplinske komisije ni podana, saj ne gre za disciplinsko odgovornost. Bistvena kršitev je podana tudi zato, ker prvostopenjsko sodišče ni prečitalo vse listinske dokumentacije na naroku, ki se je začel ob 8.30 in končal ob 8.55. V sodbi ni zavzelo stališča do ugovorov, ki se nanašajo na ugotovitve v izvedenskem mnenju izvedenca A. F., katerega zaključki so nestrokovni. Izvedenec ni upošteval, da je šlo za plačila avansov po vnaprej sklenjenih pogodbah, da so se avansi nakazovali ob začetku dela družbe T. d.o.o., da je bila zato dogovorjena fiksna cena, avansi pa so se zapirali po izstavljenih fakturah. Družba T. d.o.o. je dejansko za toženo stranko opravljala dela, kadarkoli je bilo to nujno potrebno. Tak način poslovanja je tekel že pred letom 1995. Tožnik je ugotovitvam izvedenca izrecno ugovarjal, sodišče pa do njegovih ugovorov ni zavzelo stališča, ampak se je oprlo prav na ugotovitve v izvedenskem mnenju F. A., ki ga je v disciplinskem postopku angažirala tožena stranka. Nesprejemljiv je tudi zaključek sodišča, da tožnik ni ravnal kot dober gospodar in dober gospodarstvenik, kar tudi ni hujša kršitev delovnih obveznosti, pa tudi sicer v postopku to ni dokazano. Nepravilen je zaključek, da je nakazovanje preko avansov in asignacijska pogodba v nasprotju z računovodskimi standardi. Tega sodišče ni pojasnilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni zavzelo stališča glede bistveno različnih izpovedb tožnika, direktorja družbe T. d.o.o. in direktorja družbe B. d.o.o.. Zlasti direktor družbe B. d.o.o., ki je v zadevi neprizadeta stranka, je pojasnil, da so vsa plačila preko te družbe tekla z izrecnim dovoljenjem direktorja tožene stranke, h kateremu ga je zaradi ureditve zadeve skupaj z direktorjem družbe T. d.o.o. poslal tožnik. Asignacijska pogodba in poslovanje družbe T. d.o.o. je dejansko teklo preko družbe B. d.o.o. po nalogu direktorja tožene stranke in ne tožnika. Tožnik je v pritožbi v disciplinskem postopku, pa tudi v nadaljevanju na sodišču pojasnil, da ne more podati konkretnega odgovora, ker tožena stranka ni pojasnila, kdaj, s podpisom katerega virmana in v kakšni višini so bila nakazana sredstva po posameznem virmanu. V sklepu disciplinske komisije je pavšalna ugotovitev, da gre za obdobje od leta 1997 do 18.9.1998, sodišče pa bi moralo ugotoviti, kateri virmani, kdaj in za kakšen znesek so bili podpisani, v nadaljevanju pa tudi, kdo je drugi podpisnik na teh virmanih, še zlasti glede na ugovor tožnika, da ni podpisal vseh virmanov. Predmet odgovornosti tožnika so vsi avansi, nakazani na družbo Tabakovič d.o.o., čeprav je v letu 1998 le na 13 virmanih podpisan tožnik, na 10 virmanih je sopodpisan direktor tožene stranke, 5 virmanov pa sta v odsotnosti tožnika podpisali V. in G.. G. je nasledila tožnika na njegovem delovnem mestu in gotovo ne želi, da se tožnik vrne na delo k toženi stranki. Njena izpovedba je ob upoštevanju navedenega dvomljiva, zlasti v delu, ko je zatrjevala, da je tožnika opozarjala na nepravilno poslovanje, ne pa tudi direktorja. Ker je vedela, da ne gre za nepravilno poslovanje, tega ni storila. Tožeča stranka meni, da je izrek sodbe nerazumljiv, enako kot je nerazumljiv izrek sklepa disciplinske komisije, ki ga je v nekoliko skrčenem obsegu povzelo sodišče. Ker sodišče ni časovno opredelilo kršitev, niti ni navedlo, za katere konkretne kršitve je tožnik odgovoren in v katerem obdobju v letu 1997 do septembra 1998 jih je storil. Zato je tudi napačno ugotovilo, da kršitve, v kolikor bi bile podane, niso zastarane. Podpis vsakega virmana pomeni samostojno dejanje in samostojno kršitev. od storitve vsakega dejanja dalje teče zastaralni rok. Stališče sodišča, da gre za nadaljevano dejanje, ki ni časovno opredeljeno, in ki ni specificirano po posameznih nakazilih, je napačno. Poleg kršitve določb ZPP je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja je na strani sodišča nastala zato, ker sodišče izvedenih dokazov, zlasti izpovedi direktorja družbe T. d.o.o. in direktorja družbe B. d.o.o., ni ocenilo. Ravnanje tožene stranke je dejansko šikanozno. Naprtila mu je odgovornost tudi po pogodbah, ki jih je podpisoval direktor tožene stranke in s katerimi tožnik ni imel nič skupnega. Glede načina poslovanja in avansov je bil direktor tožene stranke ves čas seznanjen. Tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil disciplinski postopek zoper tožnika ustavljen. Z delno sodbo je delno spremenilo odločbo disciplinske komisije tako, da se tožeči stranki ne očita več, da je tožnik sklenil z družbo T. d.o.o. kreditno pogodbo z neustreznim zavarovanjem ter avanse nakazoval na to firmo, kljub temu da je bila prav s to pogodbo dogovorjena 100% kompenzacija. Odločbo disciplinske komisije je razveljavilo tudi v delu, kjer se ugotavlja, da je bil tožnik prokurist firme Tabakovič d.o.o. in da to predstavlja kršitev konkurenčne klavzule (2. točka izreka sodbe). V zvezi z očitkom, da je tožnik sklenil neustrezno pogodbo ter na podlagi le-te nakazoval avanse T. d.o.o. kljub dogovorjeni 100% kompenzaciji, sodišče ugotavlja, da naj bi ta kršitev ne bila opisana v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. V tem delu je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. V zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka z dne 18.9.1998 je precizno navedeno, da je bila sklenjena pogodba z nekvalitetno garancijo in da se je nakazal avans v višini 500.000,00 SIT kljub dogovorjeni 100% kompenzaciji, pogodba št. 041/03-ŠM/Ž z dne 20.8.1998 pa je bila priložena disciplinskemu spisu. Iz nje je razvidno, da je bil predviden način plačila s 100% kompenzacijo. Tožnik je, zaslišan kot stranka, izpovedal, da je odobril nakazilo avansa v višini 500.000,00 SIT na osnovi te pogodbe za gradbena dela na objektu Srednje zdravstvene šole v Ljubljani, kar je potrdila tudi priča I. T.. Ta avans je bil docela neupravičen, ker je bilo pogodbeno dogovorjeno plačilo s kompenzacijo, torej ne na gotovinski način, s plačilom avansa, kar je v škodo tožene stranke omogočila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek v delu, kjer ugotavlja, da ni objektivne identitete med zahtevo za uvedbo disciplisnkega postopka in disciplinsko odločbo. Takšne kršitve tožeča stranka ni nikoli zatrjevala. Sodišče je v tem delu odločalo mimo zahtevka. Ne drži, da tožeča stranka ne bi vedela, kakšne kršitve se ji očitajo. Kršitve so bile opredeljene, vse listine, vključno z izvedenskim mnenjem, pa so bile priloga disciplinskega spisa in na razpolago tožeči stranki, ki jih je vpogledala. Glede kršitve konkurenčne klavzule je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Disciplinski postopek za to kršitev ni zastaran. Kršitev je trajala vse do sklepa registrskega sodišča o izbrisu prokure dne 3.12.1998. Za toženo stranko so merodajni le podatki v sodnem registru. Tudi iz BON obrazca za družbo T. d.o.o. z dne 10.9.1998 izhaja, da je bil v spornem času tožnik prokurist konkurenčne družbe, kar predstavlja kršitev konkurenčne klavzule. Sklep o razrešitvi prokurista, datiran z dnem 13.11.1996, je bil očitno sprejet kasneje za potrebe obrambe v tem disciplinskem postopku.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002 - prečiščeno besedilo Ur.l. RS št. 12/2003) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339.člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri preizkusu sodbe je ugotovilo, da je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje tudi pritožba tožeče stranke. Izrek izpodbijane sodbe je pomanjkljiv oz. nerazumljiv. V obravnavanem primeru je sodišče za končno sodbo pridržalo odločitev o predlogu za ugotovitev nezakonitosti disciplinskih odločitev tožene stranke in o razveljavitvi te odločitve v delu, ki se nanaša na pridobitev premoženjske koristi družbe T. d.o.o. do 3.8.1998 v višini 32.928.639,09 SIT zaradi ravnanja tožnika in glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je odločilo z delno sodbo, čeprav za to - v takšnem smislu, kot je bila sprejeta izpodbijana delna sodba - niso bili izpolnjeni pogoji v smislu 314. člena ZPP. Pri presoji zakonitosti odločitve disciplinskih organov o disciplinski odgovornosti in izreku disciplinskega ukrepa ni mogoče ločeno presojati oz. pridržati za končno sodbo le dela odločitve disciplinskih organov, ki se nanaša na višino pridobljene premoženjske koristi tretji osebi v posledici hujših kršitev delovnih obveznosti, zlasti ne v primeru, kadar je večja škoda ali pridobitev večje koristi kvalifikatorni znak hujše kršitve delovnih obveznosti.

V obravnavanem primeru gre prav za tak primer. Tožniku se očitajo hujše kršitve delovnih obveznosti nezakonitega razpolaganja s sredstvi družbe in zlorabe položaja vodje finančne službe (3. in 16. točka 16. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti družbe) ter kršitev konkurenčne klavzule (19. točka 16. člena Pravilnika). Očitane kršitve naj bi storil s tem, da je v letu 1997 in v letu 1998 do 18.9.1998 kot vodja finančne službe tožene stranke podjetju T. d.o.o. Ljubljana kot podizvajalcu neupravičeno odobraval nakazila brezobrestnih avansov, s takšnim ravnanjem pa naj bi družba T. d.o.o. do 30.9.1998 pridobil za 32.928.639,09 SIT premoženjske koristi. Disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja je bil tožniku izrečen na podlagi 38. člena pravilnika tožene stranke, ker je bilo ugotovljeno, da gre za nezakonito razpolaganje s sredstvi, ki ima znake kaznivega dejanja (3. točka 38. člena). Tožnikov zahtevek se nanaša na razveljavitev odločb disciplinskih organov, na podlagi katerih je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, tak zahtevek pa predstavlja nedeljivo celoto, in je o njem potrebno odločiti z eno sodbo. Izrek izpodbijane sodbe je v 2. točki deloma nejasen, saj je šele iz obrazložitve mogoče povzeti, v katerem delu naj bi bili odločbi disciplinskih organov razveljavljeni (zaradi tega, ker ni podana identiteta zahteve in odločbe disciplinske komisije v opisu). Že iz navedenih razlogov je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti.

Čeprav je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, pritožbeno sodišče opozarja na nekatera bistvena vprašanja v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je imel tožnik, čeprav je bil delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Delavec, ki po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti ali ki ne upošteva sklepov, sprejetih v organizaciji, oz. tistega, kar je odločil delodajalec, krši delovno obveznost, za kršitve delovnih obveznosti pa se vsem delavcem, tudi delavcem s posebnimi pooblastili in direktorju, lahko izrekajo disciplinski ukrepi (54., 55., 59. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90 - ZTPDR, ki se uporablja kot predpis RS). Pritožbene navedbe tožnika s tem v zvezi so torej povsem neutemeljene.

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča glede identitete med zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka ter odločbo o disciplinski odgovornosti. V tem delu se pritožba tožene stranke neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek v delu, kjer ugotavlja, da ni objektivne identitete med zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka in disciplinsko odločbo, oz. da gre za odločanje mimo zahtevka, ker tožeča stranka takšne kršitve ni zatrjevala. V okviru preizkusa zakonitosti odločb disciplinskih organov je sodišče dolžno preveriti tudi, ali je objektivna identiteta med zahtevo in odločbo podana, zato ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. Pritrditi je potrebno tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da je pomanjkanje identitete med zahtevo in disciplisnko odločbo poseg v pravico do obrambe in kršitev določb disciplinskega postopka, ki je v sodnem postopku ni mogoče sanirati. Tudi zaključki prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem vprašanjem so pravilni. Tožniku se v zahtevi ni očitalo, da bi s podizvajalcem sklenil kreditno pogodbo z neustreznim zavarovanjem, ki ni dosegalo vrednosti danega kredita, disciplinski organi pa novih dodatnih kršitev mimo zahteve ne smejo ugotavljati.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede presoje prvostopenjskega sodišča v zvezi z očitano hujšo kršitvijo konkurenčne klavzule in se z razlogi sodbe v tem delu povsem strinja.

Pritožba tožeče stranke pa utemeljeno opozarja na pomanjkljivo časovno opredelitev očitanih kršitev, ki se nanašajo na neupravičeno odobravanje nakazil brezobrestnih avansov firmi T. d.o.o., ki niso konkretno opredeljene niti v zahtevi niti v odločbi disciplinske komisije niti v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da gre za nadaljevano dejanje. Pritožba tožeče stranke, ki zatrjuje, da ne gre za takšno dejanje, ker naj bi bil podpis vsakega virmana samostojno dejanje in samostojna kršitev, nima prav. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so v obravnavanem primeru podani elementi nadaljevanega dejanja (tudi v disciplinskem postopku se smiselno uporablja institut, uveljavljen v kazenskem postopku kot nadaljevano kaznivo dejanje). Štelo je, da je potrebno odobravanje spornih nakazil obravnavati kot celoto, ker je šlo za istovrstna dejanja, ki so bila med seboj časovno povezana in storjena v korist istega uporabnika nakazil (družbe T. d.o.o.). Zavzelo pa je napačno stališče, da je potrebno zastaranje disciplinskega postopka presojati glede na zadnje sporno nakazilo podjetju T. d.o.o., oz. da začne zastaralni rok teči od zadnjega spornega nakazila podjetju T. d.o.o. in je na podlagi takšnega zmotnega stališča napačno zaključilo, da za nobeno od očitanih dejanj od l.1997 dalje disciplinski postopek ni zastaral. V zvezi s tem vprašanjem je bilo v sodni praksi že zavzeto drugačno stališče in sicer, da je pri kršitvah delovne dolžnosti, storjenih z nadaljevanim dejanjem, sicer potrebno šteti kot čas storitve kršitve tisti trenutek, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, vendar je pri tem šteti za zastarana vsa tista dejanja iz sestava nadaljevane disciplinske kršitve, glede katerih je potekel za zastaranje v zakonu predpisani subjektivni oz. objektivni rok. Čeprav se nadaljevano dejanje šteje za eno samo hujšo disciplinsko kršitev, se v tem primeru institut zastaranja disciplinskega postopka uporablja drugače - v prid storilca disciplinske kršitve (sodbe VS RS, objavljene v bazi sodnih odločb, npr. VIII Ips 45/94, VIII Ips 168/95).

Glede na to, da je bila v obravnavanem primeru dokončna odločba v disciplinskem postopku sprejeta 6.1.1999, je vsaj za del dejanj iz sestave nadaljevane disciplinske kršitve nezakonitega razpolaganja s sredstvi družbe oz. zlorabe položaja (neupravičeno odobravanje brezobrestnih avansov podjetju T. d.o.o. v letu 1997 do 18.9.1998) uvedba oz. vodenje disciplinskega postopka zastaralo ob upoštavanju zastaralnih rokov iz 67. člena ZTPDR, kar bo moralo prvostopenjsko sodišče v ponovnem postopku razčistiti.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi zato, ker je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi disciplinske komisije z dne 13.11.1998 uporabila pravno kvalifikacijo očitanih kršitev iz Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, ki je bil sprejet 2.9.1998 in je začel veljati osmi dan po objavi na oglasni deski (85. člen Pravilnika - iz pravilnika ni razvidno, kdaj je začel veljati), čeprav se tožniku očitajo kršitve, storjene v letu 1997 do 18.9.1998. Tudi za nadaljevano hujšo kršitev delovnih obveznosti ni mogoče uporabiti pravilnika, ki ni veljal v času storitve posameznih dejanj, ki skupaj predstavljajo nadaljevano hujšo kršitev delovnih obveznosti, saj bi to predstavljalo kršitev načela zakonitosti. Ker je sodišče pri presoji zakonitosti odločitev disciplinskih organov vezano le na opis dejanja, ne pa tudi na pravno kvalifikacijo, je potrebno v nadaljnjem postopku preveriti, ali so v ravnavnju tožnika podani znaki kršitev po pravilniku, ki je veljal v času kršitev (tistih, ki niso zastarale). V spisu je Pravilnik o delovnih razmerjih iz leta 1990, ki je bil verjetno v veljavi do sprejema novega pravilnika v letu 1998 in ki tudi vsebuje podobne kršitve delovnih obveznosti (64. člen - kot kvalifikatorni elementi so med drugim navedeni nastanek večje škode pri opredelitvi hujše kršitve v 11. točki oz. pridobitev večje premoženjske koristi sebi ali drugemu pri kršitvi zlorabe položaja v 15. točki), pa tudi pogoje, pod katerimi se izrekajo disciplinski ukrepi (59. člen).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, podani, je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo (354., 355. člen ZPP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava vsa sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v tem sklepu ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.