Jedro

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču pritožnikov v pritožbi, da iz njune trditvene podlage sledi, da štejeta, da je njuna posest na garažah lastniška na podlagi zgoraj naštetih opisanih pisnih soglasij in odločb, ker skladno s takrat veljavnimi predpisi za prenos pravice uporabe ni bilo nujno potrebno skleniti dvostranske pogodbe. Mnenja sta, da sta ex lege pridobila lastninsko pravico na svojih garažah in postala lastnika v smislu zdajšnjega Stvarnopravnega zakonika, saj sta bila ob uveljavitvi ZLNDL dejanska imetnika pravice uporabe zemljišča in zgradbe na njem. Po mnenju pritožbenega sodišča sta glede na takšne trditve izkazala interes za udeležbo v postopku. Stališče sodišča prve stopnje, ki jima je interes odrekla, je materialnopravno napačno.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi prijavi udeležbe pritožnikov in se M. H. in N. K. dopusti sodelovanje v tem postopku.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo prijavo udeležbe M. H. in N. K., ker nista izkazala pravnega interesa za sodelovanje v postopku.

2. Odločitev sodišča z vsebinsko zelo podobnima pritožbama izpodbijata M. H. in N. K. Iz njune obrazložitve sledi, da v skladu z določilom 27. člena ZVEtL-1 lahko do izdaje odločbe o vzpostavitvi etažne lastnine tudi druge osebe, ki izkažejo pravni interes, prijavijo svojo udeležbo v postopku. Svoj interes za udeležbo v postopku utemeljila v vlogi z dne 9. 7. 2018 z trditvami, da sta lastnika prve in osme garaže v nizu garaž, ki so predmet tega nepravdnega postopka. Zgrajene so bile leta 1964 v lastni režiji uporabnikov oziroma najemnikov takratnih družbenih stanovanj, na naslovu E. ulica 4, L. Ker so se garaže gradile v času, ko je veljal režim družbene lastnine, so stanovalci lahko pridobili dovoljenje za gradnjo garaž le preko stanovanjske hiše, ki jo je upravljal v njihovem imenu hišni svet. Stanovalci so bili investitorji, oziroma so plačali izgradnjo garaž in jih po izgradnji tudi prevzeli v posest, ki jo izvršujejo še danes. Glede na obrazloženo je bil hišni svet tisti, ki je zaprosil za gradbeno dovoljenje na podlagi predhodnega dovoljenja za lokacijo in odločbo o dodelitvi zemljišča v uporabo. V obrazložitvi sta se sklicevala na določilo 43. in 46. člena takrat veljavnega Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, iz katerih sledi, da je za prenos pravice uporabe zemljišča v družbeni lasti zasebnikom z namenom, da si sezidajo stanovanjsko stavbo, kamor spada tudi garaža, zadoščala enostranska odločba, s katero se je dovolila gradnja in klasična dvostranska pogodba ni bila potrebna. Na ta način je skupnost stanovalcev pridobila trajno pravico uporabe na stavbnih zemljiščih, ki se je po izgradnji garaž prenesla na stanovalce - investitorje. Za pridobitev pravice uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini na katerem sta bili s sredstvi stanovalcev zgrajeni predmetni garaži je bilo torej bistveno to, da je bil objekt zgrajen s soglasjem in vedenjem takratnega imetnika pravice uporabe zemljišča, da je bilo za objekt pridobljeno gradbeno dovoljenje ter da sta se potem s strani posameznih stanovalcev (investitorjev) ti dve garaži tudi uporabljali. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Cp 1913/2017 in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 223/2009 iz katerih sledi, da se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da odločba o podelitvi zemljišča za gradnjo in gradbeno dovoljenje vsebujeta pravico graditi, ta pa vsebuje trajno pravico uporabe zemljišča na katerem je zgrajen objekt. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču pritožnikov v pritožbi, da iz njune trditvene podlage sledi, da štejeta, da je njuna posest na garažah lastniška na podlagi zgoraj naštetih opisanih pisnih soglasij in odločb, ker skladno s takrat veljavnimi predpisi za prenos pravice uporabe ni bilo nujno potrebno skleniti dvostranske pogodbe. Mnenja sta, da sta ex lege pridobila lastninsko pravico na svojih garažah in postala lastnika v smislu zdajšnjega Stvarnopravnega zakonika, saj sta bila ob uveljavitvi ZLNDL dejanska imetnika pravice uporabe zemljišča in zgradbe na njem. Po mnenju pritožbenega sodišča sta glede na takšne trditve izkazala interes za udeležbo v postopku. Stališče sodišča prve stopnje, ki jima je interes odrekla, je materialnopravno napačno.

5. Na podlagi zgoraj navedenega se pokaže, da sta pritožbi utemeljeni, zato jima je bilo treba ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se ugodi prijavi udeležbe pritožnikov ter se jima dopusti sodelovanje v tem postopku (365. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1). V končni odločbi pa bo sodišče presodilo, ali sta imela pritožnika dejansko pravico uporabe na spornih nepremičninah v času uveljavitve ZLNDL, kljub temu, da je formalno zemljiško knjižno stanje drugačno. Če bo odgovor pritrdilen, to pomeni, da se je pravica uporabe obeh pritožnikov na podlagi 2. člena ZLNDL transformirala v lastninsko pravico.