Jedro

Kot ločitvene pravice se ne pojavljajo samo zastavne pravice, ampak tudi pravice poplačila, retencijske pravice in tudi druge ločitvene pravice (četrti odstavek 10. člena in prvi odstavek 131. člena ZPPSL). Z notarskim zapisom, ki jo po 4. členu Zakona o notariatu pridobi upnik pravico do poplačila ali vsaj "drugo ločitveno pravico" po določbah člena 10/4 oz. 131/1 ZPPSL.

Pravno dejanje iz 125. člena ZPPSL lahko izpodbija stečajni dolžnik tudi z ugovorom. V primerjavi z izpodbijanjem pravnega dejanja s tožbo, nudi izpodbijanje z ugovorom samo to ugodnost, da ni vezano na rok iz prvega odstavka 129. člen ZPPSL (četrti odstavek 129. člena ZPPSL). Sicer pa morajo biti tudi pri izpodbijanju z ugovorom izpolnjene prav vse predpostavke iz prvega odstavka 125. člena ZPPSL, da je izpodbijanje lahko uspešno.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se izrek sodbe glasi: "Ugotovi se, da obstoji pravica tožeče stranke do posebnega poplačila (ločitvena pravica) iz premoženja tožene stranke - dvostranske robne furnirke firme IMA AVM/II Tip 654/SR/80/1. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške vsega postopka v znesku 994.714,20 SIT v osmih dneh pod izvršbo".

Obrazložitev

Stečajni upravitelj je v stečaju tožene stranke prijavljeno terjatev tožeče stranke priznal, prerekal pa je pravico do njenega ločenega poplačila. Zato zahteva tožeča stranka s tožbo ugotovitev, da ima pravico do ločenega poplačila terjatve iz dela premoženja tožene stranke - dvostranske robne furnirke firme IMA AVM/II Tip 654/SR/80/I. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Menilo je, da tožeča stranka na robni furnirki ni pridobila zastavne pravice, ker ji je tožena stranka ni izročila. Zato tudi ni pridobila pravice do ločenega poplačila.

Pritožbeno sodišče je sicer menilo, da je tožeča stranka pridobila zastavno pravico na robni furnirki. Kljub temu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Menilo je, da je tožena stranka utemeljeno ugovarjala, da je ustanovitev zastavne pravice dejanje, ki je izpodbojno po 125. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS štev.

67/93...52/99; v nadaljevanju: ZPPSL).

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga zlasti, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. Reviziji je bilo treba ugoditi predvsem iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, ki je tožeča stranka ni ugotovila, mora pa revizijsko sodišče paziti nanjo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožeča stranka na robni furnirki pridobila zastavno pravico. To ni bilo potrebno, ker je tožeča stranka pridobila na njej z notarskim zapisom z dne 3.2.1998 opr. štev. SV 52/98 pravico do ločenega poplačila že na drugačni podlagi.

Kot ločitvene pravice se ne pojavljajo samo zastavne pravice, ampak tudi pravice poplačila, retencijske pravice in tudi druge ločitvene pravice (četrti odstavek 10. člena in prvi odstavek 131. člena ZPPSL).

Glede na drugi odstavek točke "tretjič" notarskega zapisa je notarski zapis izvršilni naslov (4. člen Zakona o notariatu - Ur. list RS štev. 13/94). Zato je tožeča stranka z njim pridobila na robni furnirki pravico poplačila, oziroma najmanj vsaj "drugo ločitveno pravico" po določbah tretjega odstavka 10. člena oziroma prvega odstavka 131. člena ZPPSL. Zato pridobitev ločitvene pravice na robni furnirki utemeljeno uveljavlja. Ker sodišče prve stopnje upravičenj tožeče stranke iz notarskega zapisa ni presojalo na obrazloženi način, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Ustanovitev ločitvene pravice je tožena stranka kot pravno dejanje iz 125. člena ZPPSL lahko izpodbijala z ugovorom. V primerjavi z izpodbijanjem pravnega dejanja s tožbo, ji je izbrani način nudil samo to ugodnost, da ni bila vezana na rok iz prvega odstavka 129. člen ZPPSL (četrti odstavek 129. člena ZPPSL). Sicer pa morajo biti tudi pri izpodbijanju z ugovorom izpolnjene prav vse predpostavke iz prvega odstavka 125. člena ZPPSL, da je izpodbijanje lahko uspešno.

Trditveno breme, da so vse predpostavke izpodbijanja izpolnjene, je na stranki, ki izpodbijanje uveljavlja. Drugo je vprašanje, ali se obstoj subjektivnega elementa dejanskega stanu izpodbijanja po zakonu domneva (četrti odstavek 125. člena ZPPSL). Toda če ga upravičenec ne zatrjuje, se tudi domnevati ne more. Prav do takšne situacije je prišlo v obravnavanem primeru. Tožena stranka je v ugovoru zatrjevala samo obstoj objektivnega elementa dejanskega stanu izpodbijanja, ne pa tudi subjektivnega. Iz njenih trditev zato sploh ne izhaja za izpodbitje pravnega dejanja upoštevna dejanska podlaga. Ne glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo izhajajoč iz predpostavke, da je tožena stranka utemeljeno ugovarjala izpodbojnost ustanovitve zastavne pravice (po pravni presoji pritožbenega sodišča je bila zastavna pravica ustanovljena). S takšno odločitvijo je zmotno uporabilo materialno pravo. Ni namreč upoštevalo določbe prvega odstavka 125. člena ZPPSL v celoti tako, kot se glasi. Glede na to in, ker je tudi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja obstoja ločitvene pravice, je revizijsko sodišče, upoštevajoč zatrjevano dejansko podlago in ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe.

Na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 994.714,20 SIT stroškov vsega postopka. Od tega odpade na stroške prvostopnega postopka 326.794,00 SIT (tožba je "vredna" samo 700 točk in ne 800, pripravljalnega spisa pa revizijsko sodišče tožeči stranki ni priznalo, ker ni v njem povedala nič za odločitev relevantnega), na stroške pritožbenega postopka 330.322,20 SIT in na stroške revizijskega postopka 337.798,00 SIT.