Jedro

Tožba je bila zavrnjena, ker je tožnik kot častnik nekdanje JA za dva meseca v letu 1991 zapustil Slovenijo in s tem prekinil dejansko življenje v Republiki Sloveniji in tako ni izpolnil enega izmed temeljnih pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu RS, to je dejanskega življenja, vsaj od 23.12.1990 do izdaje odločbe o državljanstvu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ugotovila je, na podlagi tožnikovega zaslišanja pri toženi stranki dne 11.2.1993, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba zapustil Slovenijo in da je bil od 8.8. do 8.10.1991 kot aktivni pripadnik JA v ..., kjer naj bi čakal na odločbo o upokojitvi. V Slovenijo se je vrnil dne 9.10.1991. Glede na to, da tožnik dejansko od 23.12.1990 do izdaje izpodbijane odločbe ni ves čas živel v Republiki Sloveniji, po mnenju tožene stranke ne izpolnjuje enega izmed temeljnih pogojev 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi meni, da tožena stranka samovoljno razlaga pogoj iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, da mora prosilec za državljanstvo "dejansko živeti" v Sloveniji. Območje Slovenije je zapustil zaradi uradnih potreb, ne pa zato, ker bi se nameraval iz Slovenije izseliti, ali jo kako drugače za stalno zapustiti. Slovenijo je dejansko zapustil le za 2 meseca od 8.8. do 8.10.1991, ko je moral s svojo vojaško enoto v ..., v katerem je 3.10.1991 predal svoje posle in dolžnost pomočnika komandanta za personalne zadeve. Hkrati je bil dan na razpolago do 31.12.1991, na kar je bil predčasno upokojen dne 12.1.1992. V času vojnih operacij v Sloveniji je bil doma v ... pri svoji družini na rednem letnem dopustu od 21.6. do 25.7.1991. Vse to nedvomno izkazuje njegov namen in voljo, da se je takoj, ko je bilo to mogoče, vrnil iz svoje enote JA v Slovenijo, v kateri je stalno prebival že od 2.2.1969, in sicer s soprogo in dvema nepreskrbljenima hčerkama, ki so slovenske državljanke. Iz določbe 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ne izhaja, da ne bi smel niti za krajši čas zapustiti slovenskega ozemlja v času čakanja na odločbo o državljanstvu oziroma da se prosilec za državljanstvo niti za en sam dan ne bi smel odstraniti iz Slovenije, ne glede na razlog potovanja. To bi med drugim pomenilo tudi kršitev ustavno zajamčene svobode gibanja. Po njegovem mnenju je vsekakor odločilna volja prosilca za državljanstvo (pod pogoji 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije), da se je odločil za stalno bivanje v Republiki Sloveniji. Odločilno je tudi dejstvo, da v Sloveniji tudi dejansko živi. Dejansko življenje v Sloveniji je vsekakor temeljito izkazal: tukaj se je za stalno prijavil že leta 1969, si ustvaril družino in vložil vse svoje prihranke. Tukaj je neprekinjeno tudi ves čas živel in ima še naprej namen živeti. Tudi na dan plebiscita 23.12.1990 je bil stalno prijavljen na sedanjem naslovu in je tu tudi dejansko živel, kar je absolutno upoštevno. Tega ne more omajati okoliščina, da je bil nujno uradno zadržan (s splošno znanimi pritiski in grožnjami) izven Slovenije 2 meseca v letu 1991. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo. Predlaga tudi, da sodišče odloči, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške upravnega spora, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tožena stranka po presoji sodišča utemeljeno ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena citiranega zakona. Ta izjemen način pridobitve državljanstva Republike Slovenije je opredeljen v prehodnih določbah zakona, sicer pa zakon omogoča pridobitev državljanstva z naturalizacijo ob pogojih, ki so določeni v 10. členu. Tožnik, ki sicer ima od 5.3.1969 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, dejansko v času od 8.8. do 8.10.1991 ni živel v Sloveniji, kar glede na tožnikove tožbene navedbe niti ni sporno. Po presoji sodišča za razlago 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni pomembno katerokoli obdobje življenja v Sloveniji, pač pa dejansko življenje v Sloveniji, vsaj od 23.12.1990 do izdaje odločbe o državljanstvu (v danem primeru do 11.3.1993). V tem obdobju pa je tožnik 2 meseca (od 8.8. do 8.10.1991) živel izven Slovenije, in sicer kot aktiven pripadnik JA. V navedenem času, ko je bil tožnik odsoten iz Republike Slovenije kot častnik nekdanje JLA, glede na vsebino citiranega 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, po presoji sodišča dejansko ni živel v Republiki Sloveniji, ker je bil glede kraja bivanja kot aktivni pripadnik navedene organizacije odvisen od odredb vojaških oblasti. Glede na to je tožnikovo odsotnost v navedenem času šteti za prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Zato tožnik ne izpolnjuje enega izmed temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po citiranem 1. odstavku 40. člena navedenega zakona.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe, ki ne morejo vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, saj ima ta oporo v citirani določbi zakona.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Ne glede na to, da tožnik s tožbo ni uspel, mu sodišče pojasnjuje glede na njegov tožbeni predlog o povrnitvi stroškov, da po 61. členu zakona o upravnih sporih v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.