Jedro

Ustaljeno stališče sodne prakse glede drugačnega načina izpolnitve preživninske obveznosti je, da roditelj, ki je dolžan preživljati svoje mladoletne otroke, ne more sam izbrati, ali bo plačeval določen denarni znesek kot preživnino ali pa jim bo zagotovil preživljanje na drug način. Če pa se stranki drugače sporazumeta (kot je to v konkretnem primeru), se preživnina lahko daje tudi na drug način. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da razmerja med starši in otroki niso klasična civilnopravna razmerja in da v postopkih za varstvo otrokovih pravic veljajo specialna pravila, kot tudi, da je izpolnitev lahko opravljena tudi tako, da upnik sprejme nadomestno izpolnitev (283. člen OZ). Odločitvi o dodelitvi otroka in njegovem preživljanju sta neločljivo povezani in preživnino plačuje tisti roditelj, ki otroka nima v varstvu, pri tistem, ki ima oziroma je imel otroka v varstvu, pa je bistveno, kdo je otroka dejansko preživljal, očitno tudi v soglasju z zakonitim zastopnikom mld. otrok.

Plačevanje preživninske obveznosti se lahko izpolnjuje na drugačen način, kot je to določeno v izvršilnem naslovu, tudi če takšen dogovor formalno ni sklenjen pred sodiščem, saj zadostuje neformalno soglasje med preživljalcem in preživljancem. Sodišče tako v izvršilnem postopku samostojno presoja, ali so podani razlogi, ki preprečujejo izvršbo, v skladu s prvim odstavkom 55. člena ZIZ, pri čemer je eden od njih tudi prenehanje terjatve, na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, kar zatrjuje dolžnik v tej zadevi. Dolžnik namreč zatrjuje, da ni dolžan plačati zapadlih in bodočih preživnin, ker z zakonito zastopnico, to je materjo mld. otrok, že od septembra 2018 izvajata skupno starševstvo na način, da otroci izmenjaje vsak drugi teden preživijo pri njem, pri tem pa dolžnik krije vse preživninske potrebe otrok in s tem dejansko izpolnjuje svojo preživninsko obveznost, s čimer je soglašala tudi zakonita zastopnica mld. otrok.

Izrek

I. Pritožba upnikov zoper I točko izreka sklepa se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožbi dolžnika se ugodi tako, da se sklep v izpodbijani točki II spremeni tako, da se delno ugodi ugovoru dolžnika tudi v delu, ki se nanaša na zapadle preživninske terjatve vseh treh upnikov še za čas od 1. 1. 2019 do 25. 2. 2020 in se sklep o izvršbi opr.št. I 422/2022 z dne 22. 12. 2022, v tem delu razveljavi in predlog za dovolitev izvršbe tudi v tem delu zavrne. V ostalem delu pa se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru delno ugodi in se sklep o izvršbi I 422/2022 z dne 22. 12. 2022 v delu, ki se nanaša na že zapadle terjatve vseh treh upnikov od dne 25. 2. 2020 do 21. 12. 2022 razveljavi ter predlog za izvršbo v tem delu zavrne (točka I izreka). V preostalem delu je ugovor zavrnilo (točka II izreka sklepa).

2. Zoper zavrnilni del sklepa v točki II, to je v delu pravilne izpolnitve preživninske obveznosti, se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in ustavitev izvršbe. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sklep v točki I se pritožujejo tudi upniki po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo spremembo sklepa v tem delu tako, da se dolžnikov ugovor zavrne v celoti in priglašajo pritožbene stroške.

4. Upnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, prav tako dolžnik predlaga zavrnitev pritožbe upnice in priglaša stroške odgovora.

5. Pritožba upnika ni utemeljena, pritožba dolžnika je utemeljena.

6. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

7. Zoper sklep o izvršbi, s katerim je bilo ugodeno predlogu za izvršbo, lahko dolžnik vloži ugovor, v katerem mora navesti razloge, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteti v 1. do 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ in priložiti tudi dokaze, s katerimi takšna dejstva dokazuje (drugi odstavek 53. člena ZIZ), sicer se ugovor šteje za neutemeljen.

8. Upnik je zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu opr.št. IV P 103/2013 z dne 7. 2. 2014, v zvezi z vsakokratnimi obvestili CSD o valorizaciji preživnine št. 000/2014/1, 000/2014/2 in 000/2014/3, zaradi izterjave zapadlih in neplačanih preživninskih dajatev, v skupni višini 22.268,02 EUR1, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom o izvršbi je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo in zavarovanje s predhodno odredbo. _Pri tem je opozoriti, da iz predloga za izvršbo (na kar opozarja tudi dolžnik v pritožbi) izhaja, da naj sodišče izda sklep o izvršbi zaradi izterjave preživninskih obveznosti od 1.1. 20192 (in ne od 1.4.2018)._

9. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi pravočasno ugovarjal in zatrjeval, da je svojo preživninsko obveznost izpolnjeval, skladno z navedeno sodbo, ki predstavlja izvršilni naslov, vse do septembra 2018, ko so vsi trije mld. otroci, na podlagi sporazuma med staršema, začeli prehajati od enega do drugega starša na način, da so pri vsakem preživeli izmenjaje po en teden, pri čemer je vsak od staršev v tistem času, ko so otroci preživeli čas pri njem, v celoti poskrbel za njihove preživninske potrebe, zato dolžnik od takrat dalje ni plačeval preživnine. Starša, ki sta se v septembru 2018 sporazumela o skupnem starševstvu, sta želele to urediti tudi uradno in sta pri sodišču vložila z obeh strani podpisan, laičen predlog o spremembi prvotnega režima glede dodelitve mld. otrok. Predlagatelja sta, na poziv sodišča dne 8. 6. 2020, opravila tudi svetovalni razgovor na pristojnem CSD, kjer sta prav tako potrdila obstoj tega dogovora, ki je veljal od septembra 2018. Glede preživnine pa sta se dogovorila, da vsak od njiju prispeva po 100,00 EUR za vsakega izmed otrok, ki pa se ne izplačuje. Sodišče je njun predlog, zaradi poteka roka za dopolnitev zavrglo, vendar ne glede na to, iz razgovora pred CSD izhaja, da sta starša soglašala s tem, da se zaradi spremembe izvajanja vzgoje in varstva otrok in takšnega načina bivanja, preživnina ne izplačuje, čemur upniki niso nasprotovali. V odgovoru na ugovor upniki predlagajo njegovo zavrnitev, saj dejansko med staršema ni bilo zatrjevanega soglasja in postopek za spremembo sodne odločbe, na katero je izvršilno sodišče vezano, po načelu formalne legalitete, po njuni volji ni bil izpeljan.

10. Dolžnik torej uveljavlja ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, to je prenehanje terjatve, na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, ki v tem postopku predstavlja izvršilni naslov, saj dolžnik navaja, da sta se starša dogovorila o drugačnem načinu izpolnjevanja njegove preživninske obveznosti.

11. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v zvezi s prenehanjem obveznosti določa, da obveznost praviloma preneha, ko je izpolnjena (prvi odstavek 270. člena OZ). Izpolnitev lahko opravi dolžnik ali kdo tretji (prvi odstavek 271. člena OZ), obveznost pa mora biti izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik (prvi odstavek 280. člena OZ). Izpolnitev je v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti, zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega (prvi odstavek 282. člena OZ), vendar pa je pod določenimi pogoji možna _nadomestna izpolnitev_; obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje (prvi odstavek 283. člena OZ).

12. Ustaljeno stališče sodne prakse, glede drugačnega načina izpolnitve preživninske obveznosti je, da roditelj, ki je dolžan preživljati svoje mladoletne otroke, ne more sam izbrati, ali bo plačeval določen denarni znesek kot preživnino ali pa jim bo zagotovil preživljanje na drug način. _Če pa se stranki drugače sporazumeta (kot je to v konkretnem primeru), se preživnina lahko daje tudi na drug način._ Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da razmerja med starši in otroki niso klasična civilnopravna razmerja in da v postopkih za varstvo otrokovih pravic veljajo specialna pravila, kot tudi, da je izpolnitev lahko opravljena tudi tako, da upnik sprejme nadomestno izpolnitev (283. člen OZ). Odločitev o dodelitvi otroka in njegovem preživljanju sta neločljivo povezani in preživnino plačuje tisti roditelj, ki otroka nima v varstvu, pri tistem, ki ima oz. je imel otroka v varstvu, pa je bistveno kdo je otroka dejansko preživljal, očitno tudi v soglasju z zakonitim zastopnikom mld. otrok.3

13. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje se plačevanje preživninske obveznosti lahko izpolnjuje na drugačen način, kot je to določeno v izvršilnem naslovu, tudi če takšen dogovor formalno ni sklenjen pred sodiščem, saj zadostuje neformalno soglasje med preživljalcem in preživljancem. Sodišče tako v izvršilnem postopku samostojno presoja ali so podani razlogi, ki preprečujejo izvršbo, v skladu s prvim odstavkom 55. člena ZIZ, pri čemer je eden od njih tudi prenehanje terjatve, na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, kar zatrjuje dolžnik v tej zadevi. Dolžnik namreč zatrjuje, da ni dolžan plačati zapadlih in bodočih preživnin, ker z zakonito zastopnico, to je materjo mld. otrok, že od septembra 2018 izvajata skupno starševstvo na način, da otroci izmenjaje vsak drugi teden preživijo pri njem, pri tem pa dolžnik krije vse preživninske potrebe otrok in s tem dejansko izpolnjuje svojo preživninsko obveznost, s čimer je soglašala tudi zakonita zastopnica mld. otrok.

14. Na podlagi predloženih dokazil (zlasti predloga z dne 25. 2. 2020 in zapisnika CSD ... z dne 8. 6. 2020) sodišče prve stopnje ocenjuje, da v obdobju od septembra 2018 do 25. 2. 2020, izrecno in nedvoumno soglasje o drugačnem načinu izpolnitve preživninske obveznosti dolžnika, ni izkazano, obstoji pa nedvoumno in izrecno soglasje glede drugačnega načina izpolnitve preživninske obveznosti, s strani obeh staršev od 25. 2. 2020, ko sta soglasno pri Okrožnem sodišču v Novem mestu vložila predlog za spremembo dotedanjega režima vzgoje in varstva otrok. Soglasje o nadomestni izpolnitvi je tako sodišče prve stopnje ugotovilo od 25. 2. 2020 dalje do dne vložitve predloga za izvršbo, to je 21. 12. 2022, saj od takrat takšno soglasje med staršema očitno ne obstaja več.

15. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da se plačevanje preživninske obveznosti lahko izpolnjuje tudi na drugačen način, kot je določeno v izvršilnem naslovu, torej tudi če takšen dogovor formalno ni sklenjen pred sodiščem, saj zadostuje neformalno soglasje med preživljalcem in preživljancem, vendar se v nadaljevanju sklicuje le na nedvoumno in izrecno soglasje staršev glede drugačnega načina izpolnitve obveznosti, šele v obdobju po vložitvi predloga za skupno skrbništvo 25. 2. 2020, ne da bi presojalo vse okoliščine konkretnega primera, ki izhajajo iz podatkov v spisu4, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

16. Tako iz navedenega predloga z dne 25. 2. 2020, ki sta ga starša soglasno podpisala in vložila na sodišču (kar je nesporno dejstvo), kot iz dogovora, sklenjenega pri CSD dne 8. 6. 2020 (kjer sta oba podpisala zapisnik), po oceni pritožbenega sodišča, jasno izhaja njuna volja, da se skupno starševstvo izvaja na način, kot se je dejansko že izvajalo od septembra 2018 dalje. Oba starša sta namreč v predlogu to izrecno napisala in ga skupaj podpisala, kar pomeni, da se je takšna nadomestna izpolnitev dejansko tudi izvajala in je veljavna tako, da je dolžnikova preživninska obveznost, upoštevaje sklenjen dogovor o nadomestni izpolnitvi, prenehala tudi v obdobju pred vložitvijo formalnega predloga pri sodišču. V obravnavanem primeru gre za življenjski primer, ki ga je mogoče subsumirati pod zgoraj navedeno zakonsko določbo prvega odstavka 283. člena OZ (nadomestna izpolnitev).

17. Na podlagi predloženih dokazil, zlasti dogovora pri CSD in predloga strank, ki sta ga oba lastnoročno podpisala, izhaja da se je skupno starševstvo dejansko izvajalo že od septembra 2018, z vložitvijo predloga 25. 2. 2022 na sodišče, pa sta starša želela takšen dogovor še formalno potrditi, kar dokazuje tudi zapisnik pri CSD, ki povzema njun soglasen dogovor (podpisana izjava obeh strank). Tudi med strankama ni sporno dejstvo, da je dolžnik od septembra 2018, torej v času, ko so bili otroci pri njemu, poskrbel za vse njihove potrebe, česar zakonita zastopnica niti ne zanika. Vsebine dogovora strank o nadomestni izpolnitvi in njegove dejanske izvedbe namreč zakonita zastopnica v odgovoru na ugovor niti ni prerekala5 in je napačno zatrjevanje, da predlog in dogovor pri CSD ne predstavlja oziroma nadomešča soglasja zakonite zastopnice o drugačnem načinu izpolnitve preživninske obveznosti. Iz zapisnika, sklenjenega pri CSD, ki sta ga podpisala oba, namreč izhaja volja obeh strank (podpisnikov), da želita preiti na skupno starševstvo, ki se nesporno izvaja že doslej tako, da vsi mld. otroci že od septembra 2018 prehajajo od enega do drugega starša na način, da pri vsakem preživijo strnjeno en teden. Kot izhaja tudi iz predloga, sta bila starša sporazumna, da se vsi stroški za potrebe otrok delijo na pol, otroci pa bodo izmenjaje živeli en teden pri enem in en teden pri drugem staršu, kar se je tudi dejansko izvajalo. Na CSD sta bila oba starša glede preživnine izrecno seznanjena, da se preživnina tudi v primeru skupnega starševstva, ki se je v tem času že izvajalo, določi za oba starša in sta izrecno soglašala, da se le-ta določi skupaj v znesku 300,00 EUR za vse tri otroke ter predlagala, da pa se ne izplačuje. Čeprav takšnega dogovora formalno ni potrdilo sodišče (na kar se sklicuje zakonita zastopnica) to še ne pomeni, da ni veljaven z življenjskega vidika, ob dejstvu, da se je takšen dogovor nesporno dejansko tudi izvrševal že od septembra 2018 in sta ga starša dodatno potrdila s sporazumom pri CSD in vložitvijo predloga na sodišče, kot je podrobno obrazloženo že zgoraj.

18. Ker je nadomestna izpolnitev veljavna, je tako dolžnikova preživninska obveznost, upoštevaje sklenjen dogovor o nadomestni izpolnitvi, prenehala v časovnem obdobju od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2022, zato je bilo potrebno pritožbo upnikov zoper točko I zavrniti in v tem delu sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbi dolžnika zoper točko II pa ugoditi in v tem delu sklep spremeniti za celotno časovno obdobje izterjevane preživnine, kot izhaja iz izreka tega sklepa. V preostalem delu, ki se nanaša na izterjavo še ne zapadlih mesečnih preživninskih terjatev, o čemer pa sklep sploh nima razlogov pa je pritožbi dolžnika ugoditi in sklep v tem delu razveljaviti ter vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Za mld. A. A. v višini 7.767,94 EUR, za mld. B. B. v višini 6.732,14 EUR in za mld. C. C. v višini 7.767,94 EUR. 2 Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno navaja, da se v predlogu za izvršbo zahteva izterjava zapadlih preživnin že od 1. 4. 2018 dalje (gl. točka 19 obrazložitve). To iz predloga in posledično sklepa o izvršbi ne izhaja: gl. predlog upnika za izdajo sklepa o izvršbi (zaradi izterjave zapadlih preživnin za vse tri otroke izrecno za čas od 1.1. 2019). 3 Prim. tudi sodno prakso, odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 133/98 z dne 24.2.1999, II Ips 233/2017 z dne 15. 2. 2018. 4 Iz predloga z dne 25. 2. 2020, ki sta ga soglasno vložila in podpisala oba starša izhaja ne le, da oba predlagata skupno skrbništvo tako, da bodo otroci izmenjaje živeli en teden pri enem staršu, drug teden pri drugem, temveč izhaja tudi, da se po dogovoru staršev izvaja tak način življenja že od septembra 2018, zato bi rada sklenila še uradni dogovor. 5 V odgovoru na ugovor se namreč zakonita zastopnica sklicuje le na neplačevanje preživnine in vezanost sodišča na izvršilni naslov, z ničemer pa ne prereka ugovornih navedb dolžnika o drugačnem načinu izpolnitve preživninske obveznosti in se sklicuje le na dejstvo, da formalni postopek za spremembo sodne odločbe ni bil izpeljan.