Jedro

Nezadovoljstvo stranke z izvedenskim mnenjem ni razlog za izločitev izvedenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.900,13 EUR odškodnine s pripadki in tožniku naložilo v plačilo 401,14 EUR stroškov postopka tožene stranke.

2. V obširni pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Sodniku, ki je zadevo prvi obravnaval, očita, da je bil pristranski, da postopek ni vodil korektno in zakonito. Postavljal je sugestibilna vprašanja in zasliševal tako, da se je zaslišani zmedel. Priče K. pooblaščenki ni pustil samostojno zasliševati. Zato je predlagala naj se zaslišanja opravijo ponovno. V postopku je bil imenovan izvedenec S. Š., ki je upokojeni delavec toženke. Če bi sodišče hotelo poiskati resnico, ne bi zgradilo celotne sodbe na izvedenskem mnenju S. Š. in je absurdno razglabljanje, kdaj je kdo zvedel za to, da je bil izvedenec zaposlen pri toženki. Izvedenec je vozilu tožnika povečal starost. Škodo pa je izračunal, kot mu je napačno naročilo sodišče, po sistemu ekonomske škode. Izvedenec sam je povedal, da se z mnenjem izvedenca D. M. o obravnavani nesreči ni dosti ukvarjal, ker ga ni razumel. Policijski zapisnik ni verodostojen. Policija niti prič ni poiskala, čeprav so bile na kraju dogodka. Zapisano je, da je bila cesta ob nesreči suha, iz poročila ARSO pa izhaja, da to ni res, in tudi tožnik in priče so povedali, da je bila mokra. Na ogledu ni bila policistka A., pač pa policist N. P., ki pa je izpovedal, da se zadeve ne spominja. Torej njegova izpovedba ne potrjuje verodostojnosti policijskega zapisnika, kar je zapisalo sodišče. Tudi izpovedbi F. T. in R. T. policijskega zapisnika nista potrdili. Policist B. pa se je spomnil le sledi kolesa na cestišču, drugega pa ne, zato tudi on ne potrjuje zapisnika. Priča K. pa je dogodek videl, stal je le 10 m stran. Izpovedoval je podobno kot priča J. Oba že ves čas izpovedujeta o okoliščinah, ki dokazujejo, da je nesrečo zakrivil F. T. Sodišče bi moralo poskrbeti, da bi bil postavljen nevtralen izvedenec, ne pa izgovarjati se na prekluzijo. Zaposlitveno razmerje s toženko pri razumnem človeku nedvomno vzbuja dvom o nepristranskosti postavljenega izvedenca. Ker je nepristrano sojenje ustavno varovana človekova pravica, je treba obstoj izločitvenega razloga obravnavati široko. Gre za kršitev določb pravdnega postopka po 247. členu in 6. točki 70. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. ESČP v takih primerih ugotavlja, ali je sodnik zagotovil zadostne varovalke, da je izključil vse upravičene dvome. Sodišče je ravnalo v nasprotju s Konvencijo o človekovih pravicah v povezavi s pravico do poštenega sojenja, zato predlaga, da se postavi predhodno vprašanje na Evropsko sodišče o tem, ali mora na pristranskost izvedenca paziti sodišče ali stranke v postopku in ali v primeru, ko se izve za odklonilne razloge pri imenovanju izvedenca, lahko isti izvedenec dela na primeru ter ali je sodnik zagotovil zadostne varovalke, da je glede tega izključil vse upravičene dvome in ali ni s takim postopanjem bila kršena tožnikova pravica do poštenega sojenja. Za okoliščine je tožnik zvedel po izdelavi izvedenskega mnenja. Dokazno moč izvedenskega mnenja sodišče ocenjuje po prosti presoji, torej nanj ni vezano. Moralo bi upoštevati mnenje izvedenca D. M., ki je imel na razpolago celoten spis. S predložitvijo mnenja izvedenca M. je nastal velik dvom v pravilnost izvedeniškega mnenja Š. S. Š. svojih podatkov ni z ničemer dokazal, računalniška simulacija k njegovemu mnenju je napačna. Če že ni zaslišalo D. M., bi pa moralo sodišče imenovati novega izvedenca. Če bi do nesreče prišlo tako, kot trdita F. T. in izvedenec Š., na vozilih ne bi nastale take poškodbe kot so. Ko je postalo sporno, da se je nezgoda zgodila v dežju, je poslal uradno poročilo ARSA, zato ne more biti prepozno. Sodišče bi moralo preveriti delovanje fizikalnih zakonitosti, ki so bile prikazane na obravnavi z avtomobilčki. Pogoji za ugotavljanje delovanja sil so bili podani, saj so te enake ob veliki ali majhni sili. Izvedenec Š. je s tem, ko je odločil čigavo pričanje je verodostojno, prekoračil svoja pooblastila. Izvedenec M. je napravil rekonstrukcijo dogodka, ki upošteva vse poškodbe na vozilih (globino in smer poškodb, težo vozil, obremenjenost vozila in konfiguracijo terena). Izvedenec Š. ni povedal katere dokumentacije izvedenec M. ni imel in po čem to sklepa ter zakaj ni moglo priti do nesreče tako, kot zatrjuje tožnik in nepristranske priče. Niso imeli možnosti izreči se o simulaciji vožnje, ki jo je na zaslišanje prinesel izvedenec Š.

3. V pravočasni dopolnitvi pritožbe pritožnik še navaja, da se izvedenec Š. ni opredelil do njegovih argumentov in mnenja izvedenca M., zato bi moral biti imenovan nov izvedenec.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Naredilo je 8. členu ZPP skladno, to je celostno dokazno oceno. Sprejelo je stališča o vseh pravnorelevantnih trditvah pravdnih strank in jih obrazložilo z jasnimi in popolnimi razlogi, zato se pritožbeno sodišče sklicuje nanje in bo v nadaljevanju le odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Na naroku za glavno obravnavo 18. 2. 2015, to je prvem naroku po dodelitvi zadeve novi sodnici, je tožeča stranka predlagala ponovno zaslišanje le dveh prič: B. K. in C. C. Navedla je, da zato, ker sta edina očividca. Razlogov za ponovno zaslišanje prič, ki jih navaja v pritožbi, ni navajala. Glede na to, da je imela sodnica na razpolago prepise zvočnih posnetkov zaslišanih prič, iz katerih je mogoče dobiti bolj neposreden vtis o verodostojnosti izpovedb, kot pa iz povzetkov izpovedb, je sodišče utemeljeno dalo prednost načelu ekonomičnosti ter pospešitve postopka pred načelom neposrednosti, in prič ni ponovno zaslišalo. Razen tega je v primeru, ko sodišče po spremembi sodnika ne ponovi že izvedenih dokazov, lahko podana le relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.(1) Te kršitve pa tožeča stranka na naroku, ko je sodišče zavrnilo njen predlog za ponovno zaslišanje prič, ni uveljavljala skladno z 286.b členom ZPP. Pristranskost sodnika, ki je prvi obravnaval to zadevo, je uveljavljala pred spremembo sodnika. Da bi lahko uspela s predlogom za ponovno zaslišanje prič, ker njihovo zaslišanje naj ne bi bilo izvedeno skladno z zakonom, bi morala to po spremembi razpravljajočega sodnika uveljavljati. Sicer pa navedbe o pristranskosti v tej zadevi prvega razpravljajočega sodnika tudi utemeljene niso, kar je bilo tožeči stranki pojasnjeno že v sklepu, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za izločitev sodnika Su 29/2011-11 z dne 2. 2. 2011 in v sklepu višjega sodišča II Cp 3587/2012 v točki 5. obrazložitve. Iz zapisnikov z narokov je razvidno, da je sodnik zadevo obravnaval skladno z določili ZPP. Pooblaščenko tožnika je pozival korektno in skladno z 285. členom ZPP. Tožnika in priče je temeljito zasliševal, kar je bila, glede na nedoslednosti v trditvah tožeče stranke, nedoslednosti in nasprotja v izpovedbah tožnika in prič, njegova dolžnost. Poskrbel je, da se je dejansko stanje vsestransko razjasnilo. V zvezi s pritožbenimi očitki višjemu sodišču pa to še pojasnjuje, da je prebralo prepise zvočnih posnetkov, ki so sestavljeni skladno z določili 125.a člena ZPP, in je iz njih povsem jasno razvidno, kako so naroki potekali, kakšna vprašanja in kdo je postavil ter kakšni so bili odgovori. Sodnik ni postavljal ne sugestibilnih ne kapcioznih vprašanj, tako da nedoslednost in neprepričljivost izpovedb nikakor niso rezultat prizadevanja sodnika.

8. Nezadovoljstvo stranke z izvedeniškim mnenjem ni razlog za izločitev izvedenca. Tak razlog pa je ekonomska odvisnost izvedenca od stranke.(2) Izvedenec Š. pa ni ekonomsko odvisen od tožene stranke, saj je upokojenec. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega, da je izvedeniško mnenje S. Š. jasno, popolno, ni samo s seboj v nasprotju in je strokovno utemeljeno. Vse nejasnosti in pomanjkljivosti v mnenju so bile odpravljene z njegovo dopolnitvijo in zaslišanjem izvedenca. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da je pooblaščenka tožnika že ob prejemu sklepa o imenovanju S. Š. za izvedenca v tej zadevi vedela, da je bil izvedenec včasih zaposlen pri toženi stranki. Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ni sledilo njenemu predlogu za angažiranje novega izvedenca. Predlog za izločitev izvedenca Š. je tožena stranka podala prepozno (drugi odstavek 247. člena ZPP). Izdelano izvedensko mnenje je sodišče ocenilo skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Ker o višini škode sodišču ni bilo potrebno presojati, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju, pritožba ne more uspeti z grajanjem izvedeniškega mnenja v delu, kjer se izvedenec opredeljuje do starosti avtomobila in višine škode.

9. Pravilna je argumentacija izpodbijane sodbe, da je policijski zapisnik javna listina, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da so v njem navedena dejstva neresnična, zato so podlaga za razsojo v tej zadevi (določbe 224. člena ZPP). Res je sicer, da se je prvostopenjsko sodišče pri utemeljevanju zakaj šteje v policijskem zapisniku ugotovljena dejstva za resnična, neutemeljeno sklicevalo na zaslišanje A. A. Ni bila namreč zaslišana A. A., pač pa policist N. P., ki je izpovedal, da se zadeve ne spominja. Vendar pa pritožba prezre, da je sodišče zaključek, da tožeči stranki ni uspelo izpodbiti resničnosti v policijskem zapisniku ugotovljenih dejstev, utemeljilo tudi z dokazno oceno zaslišanja tožnika in prič. Tej pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, zato pa tudi zaključku, da tožeča stranka ni izpodbila vsebine policijskega zapisnika. Da je v policijskem zapisniku navedeno, da je bila ob nesreči cesta suha, je tožeča stranka vedela že ob vložitvi tožbe. Ni res, da je tožnik že ves čas zatrjeval, da je bila cesta mokra. To je storil šele po zaslišanju priče C. C., ki je prvi omenil, naj bi bila cesta mokra. Poročilo ARSO o vremenskih razmerah oziroma količini padavin na dan škodnega dogodka, posebno med 18.00 in 22.00 uro, pa je tožeča stranka predložila šele svoji vlogi z dne 15. 3. 2012, to je že po pridobitvi izvedenskega mnenja. Pri tem niti ni obrazložila, zakaj dokaza ni predložila prej. Glede na določila 286. člena ZPP sodišče zato tega dokaza ne sme upoštevati.

10. Pritožbene trditve, da se policist B. ni spomnil drugega kot sledi enega kolesa na cestišču, pa so v nasprotju z vsebino zapisnika oziroma prepisa zvočnega zapisa o njegovem zaslišanju. Policist B. se je zadeve spominjal, ne sicer točnih podrobnosti, izpovedal pa je, da je z razgovori in ogledom bilo ugotovljeno, kako je prišlo do prometne nesreče: da je Ford-S-max trčil s sprednjim delom oziroma z levo polovico sprednjega dela v KIO (tožnik), in sicer prednjo desno polovico, vozilo KIA se je zaradi trčenja obrnilo in je nato še z zadnjo desno stranjo trčilo v zadnji levi del Forda. Izpovedal je, da se je pogovarjal z obema udeležencema, in da izjave prič pridobijo, če je prometna nesreča delikatna, ta pa ni bila.

11. Izvedenec S. Š. je mnenje izdelal na podlagi podatkov iz policijskega zapisnika, katerih verodostojnosti torej tožeča stranka ni uspela izpodbiti. Upošteval je tudi vso ostalo dokumentacijo, ki je bila v spisu do izdelave njegovega izvedenskega mnenja, izpovedbo tožnika in voznika drugega udeleženega vozila F. T. ter vseh prič in opravil je ogled. S pomočjo strokovnega znanja, s katerim ne razpolaga ne sodišče ne tožnik in njegova pooblaščenka, je ugotovil, kako je prišlo do prometne nesreče in kdo je povzročil nevarno prometno situacijo. Vse svoje ugotovitve je jasno in razumljivo obrazložil ter podkrepil z izračuni in računalniškimi simulacijami. Na ta način je ugotovil, da je do nesreče prišlo tako, kot trdi zavarovanec tožene stranke, ne pa tako, kot trdi tožnik in priči, katerih zaslišanje je prelagal tožnik. Ni nepomembno, da sta njegova sodelavca. Mnenje izvedenca D. M., ki ga je izven pravde angažirala tožeča stranka in se šteje kot del njene trditvene podlage, ne pa kot izvedeniško mnenje,(3) dvoma v pravilnost mnenja izvedenca Š. ne vzbuja (več). Po razveljavitvenem sklepu II Cp 3587/2012 je prvo sodišče skladno z napotili višjega sodišča od izvedenca Š. zahtevalo, da svoje mnenje dopolni z odgovori na pripombe tožeče stranke in izvedenca tudi zaslišalo. Na ta način so bile odpravljene vse nejasnosti in pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju. Izvedenec Š. je pojasnil, da je do razhajanj med njegovimi ugotovitvami in ugotovitvami izvedenca M. prišlo, ker M. ni razpolagal s podatki spisa. Na zaslišanju je izvedenec Š. še dodal, da je mnenje M. mnenje domnev, ne pa na osnovi podatkov v spisu narejeno mnenje, ker če bi imel vse podatke spisa, bi bilo mnenje gotovo popolnoma drugačno. Sodišče ugotavlja, da je izvedenec M. dejansko izdelal mnenje v nasprotju s podatki spisa, celo v nasprotju z navedbami tožeče stranke same. Mnenje je namreč gradil na podatku, da je vozilo KIA stalo pred prehodom za pešce (to je jasno navedel v drugem odstavku na strani 3 mnenja in tudi v zaključku mnenja na strani 5) in da je zato prišlo do naleta vozila Ford v vozilo KIA. Tožnik pa nikoli ni trdil, da je z avtom stal pred prehodom za pešce. Že laiku je jasno, potrdil pa je to tudi izvedenec Š., da na to, kako se vozila v nesreči gibljejo, vpliva več dejavnikov, med drugim seveda tudi hitrost udeleženih vozil. Pravilno je zato ravnala sodnica, ko ni upoštevala prizadevanj pooblaščenke tožnika, da bi z modelčki avtomobilov na mizi prikazala kakšne fizikalne zakonitosti naj bi delovale in kakšna je bila dinamika. Jasno je, da se z modelčki avtomobilov ne da rekonstruirati sil, ki so delovale v nesreči. Modelčki so namreč neprimerno lažji od resničnih avtomobilov in z njimi praktično ni mogoče doseči točno takih hitrosti, kot so bile hitrosti vozil v trenutku nesreče. 12. Izvedenec Š. ni odločil, čigavo pričanje je verodostojno. Naredil je le to, kar je naloga izvedenca: upoštevajoč vse podatke spisa in pravila sovje stroke je ugotovil, da se prometna nesreča ni zgodila tako, kot zatrjuje tožnik in priče, katerih zaslišanje je on predlagal. Izvedenec je s strokovno utemeljenimi argumenti zavrnil tožnikove trditve o drugačnem poteku prometne nesreče od tistega, kot ga je ugotovila policija. Kot že rečeno je z dopolnitvijo mnenja in ustnim zaslišanjem odpravil vse dvome in pomanjkljivosti ter prepričljivo zavrnil vse argumente tožeče stranke. Ko pa je tako, niso podani pogoji za angažiranje novega izvedenca v pravdi (254. člen ZPP). Prav tako ne za zaslišanje izvedenca M., ki v tej pravdi ni bil angažiran kot izvedenec, in je sodišče prve stopnje njegove ugotovitve pravilno štelo kot del trditvene podlage tožeče stranke, ki je bila ovržena z ugotovitvami izvedenca Š. V zvezi s simulacijo vožnje, ki jo izvedenec Š. prinesel na glavno obravnavo, pa je pojasnil, da gre za simulacijo, ki upošteva trditev tožeče stranke, da je drugi udeleženec trčil v zadnji del avtomobila. Tudi ta simulacija je potrdila njegove ugotovitve, da se nezgoda ni zgodila na s strani tožnika zatrjevan način, saj v primeru trka od zadaj ne bi mogle na vozilih nastati take poškodbe, kot so. O simulaciji, ki je bila narejena le kot odgovor na njene trditve, se je tožeča stranka lahko izrekla na naroku, kar v okoliščinah konkretnega primera zadostuje. Šlo je namreč za že dalj časa trajajočo diskusijo.

13. Predlog tožeče stranke za postavitev predhodnega vprašanja na Evropsko sodišče ni utemeljen. Pogodba o delovanju Evropske unije v 267. členu določa, da je Sodišče EU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage pogodbe EU ter razlage in ocene veljavnosti aktov institucij unije. Predmet razlage je lahko primarno in sekundarno pravo EU, ne pa nacionalno pravo, razen, če se to neposredno sklicuje na pravo ES ali kadar dobesedno reproducira njegovo vsebino.(4) Vprašanja, ki naj bi jih po predlogu pritožnika postavilo sodišče Evropskemu sodišču, pa se ne nanašajo na razlago in oceno veljavnosti prava EU, pač pa vprašanje primernosti ureditve ZPP glede izločitve izvedenca in vprašanje primernosti ravnanja sodišča v konkretnem primeru.

14. V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso podani. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, prvo sodišče ni zagrešilo. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP jih nosi pritožnik sam, ker s pritožbo ni uspel. Op. št. (1): Gl. komentar N. Betetto k 302. členu v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, izdala Založba Uradni list RS, GV Založba leta 2006, stran 646. Op. št. (2): Prim. sklep VS RS II Ips 228/2000. Op. št. (3): Prim. npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 278/2004, II Ips 739/2005, III Ips 74/2008. Op. št. (4): Dr. Luigi Varanelli: Pogoji za sprožitev postopka predhodnega odločanja, Pravosodni bilten 2/2011, str. 245 – 247.