Jedro

Postavitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka pomeni zahtevo, da sodišče odloči o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja, ki v tem primeru ne pomeni več predhodnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku, ampak preraste v neposredno vsebino enega izmed zahtevkov v tožbi, za katerega pa sicer tožeči stranki, ni potrebno, da zanj posebej izkazuje pravni interes, kajti pogoj prejudicialnosti nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa in o vmesnem ugotovitvenem zahtevku sodišče praviloma odloči obenem z dajatvenim zahtevkom v končni sodbi.

Sklenjena Pogodba predstavlja (tudi) t.i. podudeležbeno pogodbo kot družbeno pogodbo civilnega prava. Slednja sicer v slovenskem pravnem redu ni posebej urejena, vendar pa je dopustna. Pri njej gre za pogodbeno razmerje med tretjo osebo in imetnikom deleža v družbi ter si z njo udeleženca delita stroške nakupa deleža in dobiček (in izgubo) iz tega deleža, pri čemer lahko to razmerje nastane ob nastanku deleža ali kasneje. Pri podudeležbi ostaja imetnik deleža le eden (s tem se loči tudi od tihe družbe, kot jo je definiral 159. člen ZGD), pri čemer podudeleženec ni vložil sredstev v podjetje koga drugega, ampak v delež nekoga, ki je sam družbenik gospodarske družbe. Podudeležensko razmerje navzven, to je v sami gospodarski družbi ni vidno, niti ne vpliva na družbenikov položaj.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v 15 dneh vrniti 301.926,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2009 do plačila ter ji povrniti stroške postopka (točka I izreka), nadalje pa s sklepom odločilo, da se tožba, glede ugotovitve prenehanja Pogodbe o ustanovitvi tihe družbe z dne 19. 6. 2009, zavrže (točka II izreka) ter odločilo, da tožeča stranka v celoti krije stroške postopka (točka III izreka).

2.Zoper sodbo in sklep je pravočasno po svojih (dveh) pooblaščencih tožnik vložil pravočasni in dovoljeni pritožbi, ki ju bo sodišče druge stopnje obravnavalo kot enovito pritožbo.

V prvi pritožbi (red. št. 93-95 spisa) tožnik najprej v celoti povzame zaključke sodišča prve stopnje, nato pa navede, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pri sklenitvi Pogodbe o ustanovitvi tihe družbe z dne 19. 6. 2009 (v nadaljevanju Pogodba) ni šlo za ustanovitev tihe družbe, temveč za pogodbeno razmerje, ki predstavlja družbeno pogodbo civilnega prava, t.i. podudeležbeno pogodbo v delu, v katerem je bil dogovorjen skupni namen. Ta pogodba ni prenehala 28. 7. 2012 na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1G), zanjo niso veljale določbe o tihi družbi, temveč sta pogodbeni stranki v 8. členu te pogodbe določili, da je družba ustanovljena za nedoločen čas in lahko preneha s sporazumom med pogodbenima strankama, z odpovedjo tihega družbenika ali na podlagi sodne odločbe, pri čemer je tožnik Pogodbo odpovedal 11. 11. 2021, tako da je Pogodba dejansko prenehala šele s to odpovedjo in kar pomeni, da tožbeni zahtevek ni zastaral, kot je zmotno stališče sodišča prve stopnje. Stališče sodišča prve stopnje, da bi bila izjava upnika o odpovedi pogodbe ali odstopu od pogodbe, na podlagi katere bi upnik uveljavljal zastarano obveznost v obliki nekakšnega kondikcijskega zahtevka, v nasprotju z institutom zastaranja, je zmotno. Čeprav je pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili družbeno pogodbo civilnega prava, je obravnavalo s strani tožnika zagotovljen znesek kupnine 301.926,22 EUR za nakup poslovnega deleža kot samostojno posojilno razmerje, ki ni sestavni del Pogodbe. Zagotovitev sredstev pa je bila bistvena sestavina, šlo je za mešano pogodbo, ki je vsebovala elemente družbene in elemente posojilne pogodbe. Ko je tožnik odstopil od Pogodbe, je odstopil od pogodbe kot integralne celote, zato je šele z odstopno izjavo prenehalo pogodbeno razmerje in od takrat začnejo teči zastaralni roki, pri čemer sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik od Pogodbe odstopil upravičeno, ker mu toženec skladno z njo nikoli ni izplačal dobička, nadomestila ali kakšen drug znesek, poleg tega pa je v vmesnem času že razpolagal s poslovnim deležem v družbi A. d.o.o. tako, da ga je prodal tretji osebi (B. B.). Tožnik je bil v celoti izigran, s čimer je bilo kršeno osnovno načelo pogodbenega prava, načelo vestnosti in poštenja. Glede na upravičeno odstopno izjavo zaradi neizpolnitve, podano po 105. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je upravičeno uveljavljal kondikcijski zahtevek iz tretjega odstavka 190. člena OZ, sklicujoč se pri tem na strokovno literaturo ter na stališče pravne teorije, ki potrjuje stališče, da je tožnikov restitucijski zahtevek na povračilo kupnine nastal šele s tožnikovo izjavo o uresničitvi odstopne pravice od Pogodbe in zato ni zastaran. Tožnik je tožencu odpoved pogodbe prvič poslal 11. 11. 2021, v kateri je določil trimesečni odpovedni rok, zato je bila pogodba odpovedana šele 11. 2. 2022 in od tega dne dalje je začel teči petletni splošni zastaralni rok, tožba ki je bila vložena 22. 2. 2022 je bila zato vložena pravočasno. Izpostavlja še sodno prakso.

Tožnik je utemeljeno uveljavljal tudi denarno restitucijo na vračilo kupnine v višini 301.926,22 EUR, ki jo je zagotovil tožencu za nakup poslovnega deleža A. d.o.o. v družbi C. d.o.o., pri čemer je v vmesnem času toženec že razpolagal s svojim poslovnim deležem v družbi A. d.o.o., družba C. d.o.o. pa je bila izbrisana iz poslovnega registra. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Priglaša stroške.

V drugi pritožbi (red. št. 96-101) tožnik navaja, da je sodišče napravilo napačno kvalifikacijo pogodbenega razmerja, kajti iz namena strank in vsebine Pogodbe nikakor ne izhaja, da bi pogodbeni stranki želeli le (enkratno) zagotovitev posojila s strani tožeče toženi stranki. S pogodbenim razmerjem zasledovani cilj pogodbenih strank je bil vzpostaviti trajnejši podjem, ki bo rezultiral v sukcesivnem izkoriščanju njegovih donosov. To je prepoznalo tudi sodišče prve stopnje v svojem kvalifikacijskem razlogovanju obravnavanega pogodbenega razmerja, ki ga je opredelilo kot družbo civilnega prava, v delu, kjer opredeljuje posojilno pogodbo, pa je napačno ugotovilo dejansko stanje (pravo voljo strank) in posledično napačno uporabilo materialno pravo (glede nastopa zapadlosti in teka zastaralnega roka). Zagotovitve denarnega zneska v višini 301.926,22 EUR (ki je predmet dajatvenega tožbenega zahtevka) ni mogoče razlagati neodvisno od dogovora pravdnih strank o ustanovitvi skupnega podjema (ki ga sodišče prve stopnje kvalificira kot societetno razmerje civilnega prava). Posledično posojilo ni bilo vezano na toženca, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, ampak je bilo vezano (po svoji causi oziroma namenu) na možnost vzpostavitve s Pogodbo dogovorjenega podjema. Brez zagotovitve ustreznih denarnih sredstev namreč tožena stranka ne bi mogla prevzeti svoj del dogovorjenega podjema, saj je bila (kot izhaja iz dokaznega postopka) v času sklenitve Pogodbe brez ustreznih premoženjskih sredstev. To pa, ob hkratni ugotovitvi, da stranki roka vračila posojenega zneska nista izrecno določili, predstavlja nerazumno pravno kvalifikacijo (oziroma podreditev) tega dela pogodbenega dogovora pod pravila drugega odstavka 574. člena OZ z (najmanj) dvomesečnim rokom nerazumno pravno kvalifikacijo, ki je v nasprotju z vsemi pravili (in temeljnimi načeli) pravnega vrednotenja. Posojeni znesek je bil namreč prepuščen prav za namen vzpostavitve ustreznega pravnega razmerja, pri čemer bo posojilojemalec takšen znesek odplačeval parciarično, iz ustvarjenih dobičkov (oziroma donosov) podjema. Drugega načina odplačevanja tudi ni mogoče ugotoviti iz same cause obligacijskega razmerja, saj je bilo posojilo dano prav z namenom vzpostavitve temeljnega (družbenega) razmerja, to pa je imelo za namen ustvarjati dobiček in (posledično) odplačevati posojilo.

Glede teka zastaralnega roka izpostavlja prvi odstavek 336. člena OZ, ki je vezan na časovni trenutek, ko je upnik prvič imel pravico terjati izpolnitev (rok dospelosti oziroma zapadlosti). V primeru obstoja numerično določenega roka, bi zapadlost nastopila na točno določen dan, v kolikor pa le-ta ni določen, pa ga je potrebno ugotoviti iz namena posla, narave obveznosti in (eventualno) obstoječih dodatnih okoliščin, ki vplivajo nanj (subsidiarni kriteriji). Očitno že iz same Pogodbe izhaja, da ni bilo skupne volje, po kateri bi posojilodajalec lahko terjal posojilojemalca že po preteku dveh mesecev od sklenitve pogodbenega razmerja ter takšno razlogovanje sodišča prve stopnje (in podreditev pod pravilo drugega odstavka 574. člena OZ) predstavlja popolnoma napačno kvalifikacijo v konkretni zadevi, pri čemer je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da osebne okoliščine toženca ne predstavljajo pravne ovire, da tožnik ne bi mogel zahtevati vračila svoje terjatve, pri tem pa spregleda temeljna pravila o zapadlosti terjatve, ki v pravu pravnih poslov izhajajo iz pogodbenega dogovora strank, kar velja tudi glede pravil o teku zastaralnih rokov. Po pravilu iz 289. člena OZ se rok zapadlosti določa oziroma ugotavlja po treh subsidiarnih kriterijih, namenu posla, naravi obveznosti ter morebitnih drugih okoliščinah, medtem ko pravilo 574. člena OZ (na katerega se opira sodišče) pride v poštev le, če stranki roka nista določili, torej če slednji iz cause pogodbenega razmerja ne izhaja, niti po ugotavljanju subsidiarnih kriterijev iz 289. člena OZ. Tudi to pravilo ne določa definitivno primernega roka od zahteve posojilodajalca, temveč z nomotehničnim pristopom pravnega standarda določa, da primerni rok ne sme biti krajši od dveh mesecev, kar pomeni, da je lahko tudi daljši, zgornja meja časovnega trajanja zakonsko tako ni določena in lahko predstavlja tudi trajanje večletnega obdobja glede na okoliščine konkretnega primera. Zato je sodba glede opredelitve dvomesečnega roka neobičajna in nekonsistentna, v tem delu je sodišče pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, ni ugotavljalo prave narave dogovora glede vračila posojenega zneska, pri čemer iz dokaznega postopka izhaja, da je bilo posojilo dano za nakup (večinskega) deleža korporacijskih pravil v gospodarski družbi tožencu, ki v času prejetja posojila ni imel omembe vrednih sredstev in bi zato bilo v nasprotju s pravili logičnega sklepanja, če bi pogodbeni dogovor vključeval možnost zapadlosti oziroma vračila že po preteku dveh mesecev. Takšno sklepanje še dodatno podpre causa obravnavane Pogodbe, iz katere očitno izhaja razmerje societetne udeležbe obligacijskega prava, iz naslova katerega bi tožnik (kot manjšinski udeleženec) pridobival vsakokratne sukcesivne donose določenega podjema, toženec pa bi (iz tega naslova) tudi pridobival sredstva za odplačilo prejetega posojila. V tem delu ima posojilno razmerje obeležje parciaričnega razmerja glede roka in dinamike odplačila, ki je skozi večletno pridobivanje donosov iz naslova delujočega podjema. Glede na naravo temeljnega dogovora iz Pogodbe sta imeli stranki v mislih predvsem sukcesivno odplačevanje, iz naslova pridobivanja koristi iz podjema (vendar hkrati ne s pogojem vezano na njihovo pridobitev). Posojilnega dela razmerja ni mogoče razumeti brez upoštevanja namena celotne Pogodbe in namena zagotovitve denarnega zneska tožencu, ki je predmet tožbenega zahtevka v tem postopku. Teh okoliščin sodišče ni razlogovalo in je posojilno razmerje v celoti kvalificiralo neodvisno od societetnega razmerja, brez upoštevanja realne dinamike odplačil glede na plačilne zmožnosti toženca. Zapadlost posojilnega razmerja ni nastopila vse do odpovedi Pogodbe z dne 11. 11. 2021, ko je bilo očitno, da na strani tožnika ni več podane volje k izvrševanju pogodbenega razmerja in ki hkrati vzpostavlja obogatitvene zahtevke iz naslova te pravne podlage pridobljenih koristi. Ker je bilo posojilo zagotovljeno za financiranje vzpostavitve temeljnega podjema, je potrebno upoštevati čas njegovega trajanja, od ustanovitve v letu 2009 do 11. 11. 2021, ko je z enostransko odpovedjo tožnik tožencu podal voljo glede prenehanja pravnih posledic sklenjene Pogodbe. Šele takrat nastanejo zahtevki glede vračila, kakor tudi vednost toženca, da je zavezan k povrnitvi (celotnega) še neodplačanega dela posojila, ki ga do takrat ni odplačal niti v manjšem delu. Posojilni dogovor je bil sklenjen z izrecnim namenom omogočiti temeljni dogovor, pri čemer ima v svoji odplačilni naravi značilnosti parciaričnega posojilnega razmerja (in ne enkratnega). Rok je bil v takšnem (delno parciaričnem) posojilnem razmerju že od časa sklenitve pogodbenega razmerja določen glede na zmožnosti toženca kot posojilojemalca, ki so bile poznane obema pogodbenima strankama. Rok je zato mogoče (in nujno potrebno) določiti iz okoliščin konkretnega primera, ki pa jih sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotavljalo, posledično pa je zavrnilo zaslišanje nekaterih prič, ki jih je predlagal tožnik z namenom potrditve kontinuiranega dogovarjanja pogodbenih strank glede odplačila posojila (D. D., E. E., F. F.), s čimer je ravnalo v nasprotju z načelom kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Ves čas trajanja societetnega razmerja podjema po Pogodbi je imel toženec kot posojilojemalec čas, da vrne posojilo, ta razlog ni odpadel vse dokler je potem trajal, torej do časa njegove enostranske odpovedi s strani tožnika in šele takrat je štetje, da je nastal zahtevek na vrnitev posojila. Pri kvalifikaciji roka v posojilnem razmerju je zato sodišče napačno uporabilo materialno pravo ter pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, zaradi nepravilne presoje skupnega namena pa je neutemeljeno pojmovalo dano posojilo kot povsem ločen posel, neodvisen od temeljnega razmerja ter pri tem spregledalo dogovor strank in logično razlago namena posojila, kakor tudi odplačilne zmožnosti posojilojemalca, spregledalo je subsidiarne kriterije določanja časa izpolnitve iz prvega odstavka 289. člena OZ. Napačna uporaba materialnega prava pa je imela za posledico tudi poseg v ustavno zagotovljene pravice (22. in 33. člen Ustave RS).

Napačna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka. Spregledalo je, da ima le-ta naravo vmesnega ugotovitvenega zahtevka, od njegove veljavnosti je odvisna usoda pravnoposlovne zaveze, v primeru neveljavnosti Pogodbe pa je temelj za zahtevek obogatitveni. V primeru, ko je dajatveni zahtevek odvisen iz razmerja, katerega veljavnost je med strankama sporna, lahko katerakoli izmed pravdnih strank (v primeru stvarne pristojnosti iste vrste sodišča in iste vrste postopka) postavi tudi ugotovitveni zahtevek glede veljavnosti (oziroma neveljavnosti) določenega pravnega razmerja. Priglaša stroške.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo (odgovarja na obe pritožbi) v celoti obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam kot neutemeljenim ter predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4.Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo dajatveni del tožbenega zahtevka na plačilo denarnega zneska 301.926,22 EUR z ugotovitvijo, da je vtoževana terjatev zastarala, medtem ko je s sklepom ugotovitveni tožbeni zahtevek zavrglo, ker tožnik zanj ni izkazal pravnega interesa in odločilo o stroških postopka.

Glede odločitve sodišča prve stopnje v sklepu (točka II in III izreka):

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Razlogi zavrženja ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka temeljijo na neizkazanem pravnem interesu. Ob dejstvu, da tožnik uveljavlja dajatveni zahtevek, za ugotovitev prenehanja Pogodbe nima pravnega interesa, izhajajoč pri tem iz drugega odstavka 181. člena ZPP.

7.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v tožbi postavljen ugotovitveni tožbeni zahtevek, ki mu je toženec v odgovoru na tožbo obrazloženo nasprotoval s trditvijo, da zanj tožnik nima pravnega interesa, ker je pogodba prenehala na podlagi samega zakona, tožnik ni posebej obrazložil. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbenih trditev, ki so zajemale tudi trditve o odpovedi Pogodbe (prvi odstavek na strani 2 tožbe), sklepalo o podlagi postavitve ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Tožnik glede ugotovitvenega tožbenega zahtevka nima trditvene podlage, tudi v ničemer ne obrazloži, v čem zanj obstaja pravni interes (drugi odstavek 181. člena ZPP), trditve, ki jih izpostavlja sedaj v pritožbi, "da je sodišče prve stopnje spregledalo naravo ugotovitvenega zahtevka (ki je postavljen skupaj z dajatvenim) in ki ima naravo t.i. vmesnega ugotovitvenega zahtevka" ter razloge zanj, prvič izpostavi šele v pritožbi.

8.Tožeča stranka lahko s tožbo zahteva ugotovitev neobstoja pravnega razmerja (prvi odstavek 181. člena ZPP), če je tako določeno s posebnimi predpisi (za kar v obravnavanem primeru ne gre) oziroma, če ima pravno korist od tega, da se ugotovi neobstoj pravnega razmerja (kot v konkretnem primeru), preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe (drugi odstavek 181. člena ZPP), lahko pa tudi poleg obstoječega zahtevka uveljavlja še tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje (ne) obstaja, če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali (ne) obstaja pravno razmerje - vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP).

9.Pomeni torej, da mora tožeča stranka za ugotovitveni zahtevek v smislu drugega odstavka 181. člena ZPP izkazati pravni interes, ki je posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe, medtem ko postavitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka pomeni zahtevo, da sodišče odloči o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja, ki v tem primeru ne pomeni več predhodnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku, ampak preraste v neposredno vsebino enega izmed zahtevkov v tožbi, za katerega pa sicer tožeči stranki, ni potrebno, da zanj posebej izkazuje pravni interes, kajti pogoj prejudicialnosti nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa in o vmesnem ugotovitvenem zahtevku sodišče praviloma odloči obenem z dajatvenim zahtevkom v končni sodbi. Pogoj za dopustnost vmesnega ugotovitvenega zahtevka je prejudicialnost, saj je z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom dopustno zahtevati le ugotovitev (ne) obstoja tistega pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom je torej dopustno zahtevati, da sodišče v izreku sodbe odloči o tistem, o čemer bi sicer moralo odločati kot o predhodnem vprašanju. Če prejudicialnosti ni, je vmesni ugotovitveni zahtevek nedopusten. Prejudicialnosti tudi ni v primeru, kadar mora sodišče zavrniti oziroma ugoditi zahtevku ne glede na obstoj pravnega razmerja, ki je predmet vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Pravno razmerje je prejudicialno le, če bo odločitev sodišča v primeru, ko to pravno razmerje obstaja, drugačna, kot bi bila v primeru, ko to pravno razmerje ne obstaja. Če prejudicialnosti ni, je vmesni ugotovitveni zahtevek nedopusten in ga je treba zavreči (razen, če sodišče ugotovi, da lahko takšen zahtevek obstane kot zahtevek splošne ugotovitvene tožbe - za kar pa mora biti izkazan pravni interes).

10.V posledici navedenega sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu ugotovitvenega tožbenega zahtevka pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 181. člena ZPP, torej iz dejstva, da za postavljen ugotovitveni tožbeni zahtevek tožnik ni izkazal pravnega interesa. Poleg ugotovitvenega je namreč postavil še dajatveni zahtevek, s katerim bo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, dosegel isti cilj oziroma mu bo z njim zagotovljeno celovitejše pravno varstvo, pri čemer tožnik v tej zvezi oziroma za vložitev ugotovitvenega tožbenega zahtevka ni izkazal pravnega interesa, o le-tem nima nikakršnih trditev. Tožba je bila v tem delu po predhodnem preizkusu, pravilno zavržena (prvi odstavek 274. člena ZPP).

11.Kar pa se tiče v pritožbi prvič zatrjevanega dejstva, da je tožnik postavil vmesni ugotovitveni zahtevek v smislu tretjega v zvezi s prvim odstavkom 181. člena ZPP, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da v tej smeri v postopku na prvi stopnji niso bile postavljene kakršnekoli trditve, zato gre za pritožbeno novoto, ki je kot taka nedopustna in v pritožbenem postopku neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbene novote ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa.

12.Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje dodaja, da bi, v kolikor bi šlo za vmesni ugotovitveni zahtevek oziroma v kolikor bi ugotovitveni tožbeni zahtevek sodišče opredelilo kot vmesni ugotovitveni zahtevek, le-tega bilo potrebno zavreči zaradi pomanjkanja procesne predpostavke zanj. To pa iz razloga, ker je toženec (že v odgovoru na tožbo) trditve o prenehanju Pogodbe pripoznal, med pravdnima strankama je bila v postopku sporna zgolj še časovna opredelitev prenehanja med njima sklenjene Pogodbe (kar je še pritožbeno sporno), pri čemer je toženec zatrjeval, da je prenehala po samem zakonu, ker gre za pogodbo o tihi družbi, (prvi odstavek 24. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1G), medtem ko je tožnik zatrjeval, da je pogodba prenehala z njeno odpovedjo. Kot prejudicialno (predhodno) vprašanje med strankama tako ni sporno vprašanje ali je pogodba prenehala, temveč zgolj vprašanje kdaj je prenehala, kar pa posledično pomeni, da bi bilo potrebno, v kolikor bi šlo za vmesni ugotovitveni zahtevek, le-tega iz navedenih razlogov (ker ne predstavlja predhodnega vprašanja v naši zadevi), zaradi pomanjkanja ene (izmed treh) procesnih predpostavk dopustnosti vmesnega ugotovitvenega zahtevka, kot nedopustnega zavreči. Odločitev sodišča prve stopnje torej ni več odvisna od vprašanja obstoja pravnega razmerja, katerega ugotovitev je tožeča stranka, kot zatrjuje v pritožbi, zahtevala z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, zato ta zaradi odpada prejudicialnosti ni več dopusten.

Glede odločitve sodišča prve stopnje v sodbi (točka I izreka):

13.Pritožba ni utemeljena.

14.Zavrnitev dajatvenega dela tožbenega zahtevka temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zahtevek, ki izvira iz med pravdnima strankama sklenjene posojilne pogodbe, zastaral. Pravica tožnika zahtevati izpolnitev obveznosti iz sklenjene Pogodbe je prenehala zaradi zastaranja (335. člen OZ), ki ga je izrecno uveljavljal toženec v postopku na prvi stopnji. Zastaranje je začelo teči prvi dan po dnevu, ko je imel tožnik (upnik) pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ) ter tako ob dejstvu, da stranki Pogodbe roka vračila v njej nista določili, šlo pa je za posojilo, ugotovilo, da je imel tožnik pravico terjati izpolnitev po izteku primernega roka dveh mesecev (drugi odstavek 574. člena OZ). Sodišče je ugotovilo, da roka vračila iz okoliščin konkretnega primera ni bilo mogoče določiti, hkrati pa je ob izostanku trditev o posojilodajalčevi (tožnikovi) zahtevi, naj mu toženec posojilo vrne, štelo, da se je splošni, petletni zastaralni rok (346. člen OZ) iztekel v letu 2014 ter je terjatev zato ob vložitvi tožbe 22. 2. 2022, zastarala.

15.Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v smislu drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP, tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožnik in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo vsa, za ta postopek pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter posledično sprejelo pravilne materialno pravne zaključke. Izpodbijana sodba temelji na obširnih in argumentiranih razlogih, ki so bili podlaga za sprejem odločitve, sodišče druge stopnje se nanje kot pravilne sklicuje, v izogib nepotrebnemu ponavljanju zato odgovarja zgolj na izpostavljene pritožbene graje.

16.V pritožbenem postopku ni sporno, da v obravnavanem primeru med pravdnima strankama ni bila sklenjena t.i. pogodba o tihi družbi, o čemer ima sodišče prve stopnje pravilne in obrazložene razloge (točka 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Takšna pogodba ne more biti sklenjena med družbenikom kot nosilcem tihe družbe in tretjo osebo kot tihim družbenikom, temveč je lahko nosilec tihe družbe zgolj gospodarski subjekt in ne fizična oseba oziroma družbenik, kot je bilo to v obravnavanem primeru. V času sklenitve Pogodbe veljavnega 159. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) je tiha družba nastala s pogodbo, na podlagi katere je tihi družbenik s premoženjskim vložkom v podjetje koga drugega (nosilec tihe družbe) pridobil pravico do udeležbe pri njegovem dobičku. Zanjo je bilo značilno, da ni bila pravna oseba, da je nastala s pogodbo, da ni bila vpisana v sodni register in da (kot že rečeno) je bil nosilec lahko le gospodarski subjekt v (na primer d.o.o., d.d....) ne pa fizična oseba, pri čemer je zgolj on nastopal v pravnem prometu, medtem ko tihi družbenik ni imel korporacijskih oziroma upravljavskih pravic v družbi ter je imel pravico do deleža pri dobičku oziroma je bil udeležen tudi pri izgubi do višine svojega premoženjskega vložka. Tiha družba je bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1G) ukinjena (14. člen), tista, ki je nastala po dotedanjih predpisih, pa je prenehala z dnem uveljavitve tega zakona, pri čemer je moral najkasneje v roku šestih mesecev po prenehanju tihe družbe nosilec tihe družbe napraviti obračun s tihim družbenikom in mu njegov vložek izplačati v denarju, razen če sta se z nosilcem tihe družbe s pogodbo dogovorila drugače (prvi odstavek 24. člena ZGD-1G). Pravilno je tudi nadaljnje razlogovanje sodišča prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, da se je na podlagi navedenega, ob dejstvu, da je ZGD-1G stopil v veljavo 28. 7. 2012, šestmesečni rok iztekel 29. 1. 2013 in v kolikor bi šlo v obravnavanem primeru za veljavno sklenjeno pogodbo o tihi družbi, bi dejansko šlo za odpadlo pravno podlago, tako da bi lahko tihi družbenik terjatev zahteval na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen OZ), za katero velja petletni zastaralni rok, ki pa bi se z dospelostjo od 29. 1. 2013 ob vložitvi tožbe 22. 2. 2022 že iztekel ter bi bila v tem primeru terjatev zastarana.

17.Sodišče prve stopnje se je postavilo na materialno pravno stališče, da obravnavana Pogodba predstavlja mešano pogodbo, ki vsebuje elemente t.i. podudeležbene pogodbe (v delu, v katerem je bil dogovorjen skupni namen izgradnje G., delitev dobička ter soupravljanje gospodarske družbe v razmerju 60 % tožnik, 40 % toženec kot družbenik) ter elemente posojilne pogodbe (v delu, v katerem je bilo dogovorjeno, da tožnik tožencu zagotovi kupnino 301.926,22 EUR za nakup poslovnega deleža v gospodarski družbi A. d.o.o., v kateri je na ta način pridobil 100 % delež).

18.Sodišče druge stopnje se pridružuje materialno pravnemu izhodišču sodišča prve stopnje, da sklenjena Pogodba predstavlja (tudi) t.i. podudeležbeno pogodbo kot družbeno pogodbo civilnega prava. Slednja sicer v slovenskem pravnem redu ni posebej urejena, vendar pa je dopustna. Pri njej gre za pogodbeno razmerje med tretjo osebo in imetnikom deleža v družbi ter si z njo udeleženca delita stroške nakupa deleža in dobiček (in izgubo) iz tega deleža, pri čemer lahko to razmerje nastane ob nastanku deleža ali kasneje. Pri podudeležbi ostaja imetnik deleža le eden (s tem se loči tudi od tihe družbe, kot jo je definiral 159. člen ZGD), pri čemer podudeleženec ni vložil sredstev v podjetje koga drugega, ampak v delež nekoga, ki je sam družbenik gospodarske družbe. Podudeležensko razmerje navzven, to je v sami gospodarski družbi ni vidno, niti ne vpliva na družbenikov položaj. Družbenik je v tem razmerju edini imetnik deleža kot skupnosti pravic in obveznosti ter je ravnanje družbenika v nasprotju s podudeležbeno pogodbo v gospodarski družbi veljavno, če je le v skladu s pravili gospodarske družbe ter se za neposredno opravljanje gospodarske dejavnosti družbena pogodba civilnega prava ne sme uporabljati.

19.Na tem mestu sodišče druge stopnje dodaja, da se podudeležbena pogodba lahko oblikuje tudi kot parciarično razmerje, vendar pa pritožbene trditve o tem, da je v obravnavanem primeru v sklenjeni Pogodbi razmerje med pogodbenikoma urejeno kot parciarično, nimajo podlage niti v vsebini sklenjene Pogodbe, niti to ne izhaja iz trditvene podlage tožnika v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno zatrjevan obstoj parciaričnega razmerja v sklenjeni Pogodbi

19.predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki je kot taka v pritožbenem postopku neupoštevna in posledično ne more biti predmet pritožbenega preizkusa. Ob navedenem sodišče druge stopnje poudarja, da je tožnik sprva zatrjeval, da Pogodba predstavlja pogodbo o tihi družbi, šele kasneje, sicer še pravočasno v postopku, pa je tožnik začel zatrjevati, da med pravdnima strankama sklenjena Pogodba predstavlja t.i. mešano pogodbo z elementi družbene in posojilne pogodbe. Te trditve je podal po tem, ko je toženec odgovoril na tožbo in v njem podal ugovor zastaranja terjatve, ki ga je utemeljeval s sklicevanjem se na dejstvo, da so tihe družbe prenehale na podlagi zakona (z dnem uveljavitve ZGD-1G) in je terjatev tožnika zapadla v plačilo (dospelost terjatve) v nadaljnjih šestih mesecih (29. 1. 2013), ko je imel tožnik toženca možnost pozvati tako k obračunu dobička oziroma izgube, pa tega ni storil, in ko je bil seznanjen s prodajo poslovnih deležev B. B. in temu ni nasprotoval ter ničesar ni uveljavljal do vložitve tožbe (22. 2. 2022). Po danem ugovoru zastaranja, v odgovoru na odgovor na tožbo, je tožnik začel zatrjevati, da gre za Pogodbo kot mešanico družbene pogodbe iz 990. člena OZ in posojilne pogodbe, ter da sodišče ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank, temveč vrsto pogodbe presoja po vsebini sklenjenega dogovora in okoliščin primera. Sodišče prve stopnje sicer tožniku pravilno ni sledilo v delu, ko zatrjuje, da je šlo za družbeno pogodbo iz 990. člena OZ. Sodišče na zatrjevano materialno podlago pravdnih strank ni vezano. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno materialno pravno kvalifikacijo spora. Dogovor pravdnih strank v Pogodbi je pravilno opredelilo (poleg posojilne pogodbe) kot podudeležbeno pogodbo.

19.Res je, da je bistvena značilnost družbene pogodbe, ki jo kot tako opredeljuje 990. idr. členi OZ, pogodba civilnega obligacijskega prava, vendar poleg tega zanjo veljata še dve bistveni značilnosti, in sicer, da terja prizadevanje družbenikov (v obliki delovnih, denarnih ali materialnih prispevkov) in pa, da zanjo velja skupni namen družbenikov, zaradi katerega je do sklenitve takšne pogodbe sploh prišlo.

19.Takšno pogodbo lahko sklenejo zgolj družbeniki med seboj in ne s tretjimi osebami (kot v obravnavani Pogodbi). Stranke družbene pogodbe so lahko izključno družbeniki, bodisi kot fizične osebe, ko posamezniki vlagajo svoj kapital v družbo, bodisi kot pravne osebe. Družbena pogodba je vedno sklenjena med osebami, ki so (ali postajajo) lastniki poslovnih deležev, torej med družbeniki. Za takšno pogodbo pa v našem primeru ne gre.

20.Ni utemeljena pritožbena graja, da gre za mešano pogodbo v smislu, da je posojilna pogodba odvisna od podudeležbene pogodbe kot temeljne pogodbe. Iz vsebine, sklenjene Pogodbe izhaja, da sta se pogodbeni stranki podrobno dogovorili o pravicah in obveznostih izhajajoč iz podudeležbene pogodbe, medtem ko sta se s posojilno pogodbo dogovorili zgolj, da gre za posojilo, namenjeno nakupu poslovnega deleža tožencu (ki sredstev zanj ni imel), medtem ko se glede vrnitve posojila (načina in časa vrnitve) v njej nista posebej dogovorili (glej točke 14 do 16 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker tožnik s tožbo zahteva vrnitev tožencu danega posojila, se je sodišče prve stopnje v nadaljevanju, ob dejstvu podanega ugovora zastaranja, ukvarjalo z vprašanjem dospelosti terjatve (posojila), izhajajoč pri tem iz materialno pravne podlage določb OZ o posojilni pogodbi (569. do 578. člen OZ). Tožnik v pritožbi smiselno zatrjuje, da je čas dospelosti posojila vezan na čas prenehanja družbene pogodbe, ki pa naj bi po njegovem prenehala z odstopom od Pogodbe, podanega tožencu z dopisom dne 11. 11. 2021. Kot že rečeno, v tej t.i. mešani pogodbi ne gre za kakršnokoli parciarično razmerje med podudeležbeno pogodbo in vrnitvijo posojila. Medsebojno povezani sta bili ti dve pogodbi zgolj v fazi sklenitve pogodbe, kar pomeni, da brez danega posojila tudi do podudeležbe A. d.o.o., pa samo vračilo posojila na podudeležbeno pogodbo ni bilo vezano. Slednje ne izhaja niti iz vsebine Pogodbe, niti tega nista izpovedala tožnik in toženec ob zaslišanju v postopku. Kot zatrjuje tožnik v tožbenih trditvah in kar potrjujeta tožnik in toženec, zaslišana kot stranki v postopku, je bila vrnitev posojila v neodvisnosti od dogovorov v podudeležbeni pogodbi (skupni namen izgradnje G., delitev dobička ter soupravljanje gospodarske družbe v razmerju 60:40). Vrnitev posojila kot takega zato ni odvisna od prenehanja podudeležbene pogodbe, za katero med pravdnima strankama ni sporno, da je prenehala. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno ukvarjalo z vprašanjem dospelosti terjatve, torej dospelosti posojila, neodvisno od podudeležbene pogodbe.

21.Pritožbeno ni sporno, da v Pogodbi ni bil določen rok vračila posojila, slednje tudi ne izhaja iz vsebine Pogodbe, nobena od strank pa tudi ni zatrjevala, da bi šlo za posojilo na opomin oziroma odpoklic, o čemer ima sodišče obrazložene razloge ter dokazno oceno izpovedb obeh pravdnih strank v točkah 19 do 23 obrazložitve izpodbijane sodbe. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je pritožba ni izpodbila, da tožnik toženca ni pozival k vračilu posojila v smislu, da bi mu določil rok vračila posojila, ki bi ga bilo posledično moč šteti za rok, od katerega bi imel tožnik kot upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti v smislu prvega odstavka 336. člena OZ (dospelost terjatve po sklenjeni posojilni pogodbi). Ob navedenem in dejstvu, da gre za sklenjeno posojilno pogodbo, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz drugega odstavka 574. člena OZ, da je torej posojilo zapadlo v plačilo že dva meseca po podpisu Pogodbe, od takrat dalje je imel tožnik možnost od toženca zahtevati izpolnitev. Ker pa je vrnitev posojila zahteval šele s tožbo (22. 2. 2022), je ob upoštevanju splošnega zastaralnega roka pet let (346. člen OZ), pravica zahtevati vrnitev posojila zastarala. Pri tem so neutemeljene pritožbene trditve, da sodišče pri ugotavljanju primernega roka ni upoštevalo kriterije iz prvega odstavka 289. člena OZ, torej dogovora strank, logične razlage namena posojila in odplačilne zmožnosti posojilojemalca, ki je v času prepustitve posojila skoraj ni bilo. Ob dejstvu, da tožnik ni izkazal, ali je in kdaj je toženca pozval na vrnitev posojila, pri čemer toženec izrecno zanika, da bi ga tožnik kdajkoli pozval na plačilo, in ko se tožnik tudi ni opredelil do vprašanja t.i. primernega roka, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ob upoštevanju drugega odstavka 547. člena OZ kot primeren rok štelo dva meseca od sklenitve posojilne pogodbe, kar posledično pomeni, da je imel tožnik od takrat dalje možnost od toženca zahtevati vrnitev posojila, pa tega ni storil vse do vložitve tožbe. Dospelosti posojila tako ni mogoče vezati na odstop od Pogodbe, smiselno od podudeležbene pogodbe, za katero sta obe pravdni stranki izpovedali, da je bil izjalovljen ozrioma se ni uresničil njen pogodbeni namen in tako tudi nikoli ni prišlo do dobička in njegove delitve. Nenazadnje sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik v pritožbi ne zanika ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bil visoko zadolžen z večmilijonskim dolgom do banke H. d.d., ki jo je slednja neuspešno izterjevala več let ter posledično nikoli ni izkazoval nobenega interesa za pridobitev premoženja, ker bi mu bilo v tej posledici tudi zaseženo. Poleg tega pa tudi ne zanika ugotovitve, da je bila družba A. d.o.o. visoko zadolžena ter zato ni kazal interesa po uveljavljanju kakršnihkoli pravic v tej zvezi. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je nenazadnje tožnik sam v tožbenih trditvah navedel, da je toženec s svojim poslovnim deležem v družbi A. d.o.o. razpolagal in ga prodal tretji osebi (B. B.), pri tem pa mu ni omogočil uveljaviti predkupne pravice. Navedena dejstva na vrnitev posojila sicer ne vplivajo in z njimi niso v nikakršni medsebojni zvezi, potrjujejo pa razlog za tožnikovo pasivnost terjati oziroma zahtevati vrnitev danega posojila vse do vložitve tožbe in kar je privedlo do zastaranja tožbenega zahtevka oziroma pravice zahtevati izpolnitev te obveznosti. Gre za dejstva, ki v obravnavani zadevi niso odločilna, s tem pa se izkaže za neutemeljeno tudi pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje, ker se ni opredelilo do vprašanja toženčevega razpolaganja s poslovnim deležem, storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22.Ni utemeljena pritožbena graja o tem, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo po tožeči stranki predlaganih prič (D. D., E. E., F. F.). O tem, zakaj je dokazni predlog z zaslišanjem teh prič zavrnilo, ima obrazložene razloge v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki so v pritožbi ostali neprerekani. Pritožba, ki zatrjuje, da ji je zaradi neizvedbe teh dokazov odvzeta pravica do izjave, zato ni utemeljena. Pritožbene trditve o dogovarjanju pogodbenih strank glede odplačila posojila niso in ne morejo nadomestiti zahtevka na vrnitev posojila, ki bi ga moral tožnik podati tožencu in od katerega bi začel teči zastaralni rok.

23.S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na vsa, za ta postopek relevantna dejstva ter posledično na vsa ostala pritožbena izvajanja ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24.V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

25.Tožnik, ki je s pritožbo v celoti propadel, krije sam nastala mu stroške pritožbenega postopka (smiselna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), prav tako krije stroške odgovora na pritožbo tudi toženec, saj z njim ni pripomogel k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP). Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Tožečo stranko v pritožbenem postopku zastopata dva pooblaščenca (dve odvetniški družbi), ki sta vložili ločeni pritožbi, vsaka svojo pritožbo.

2Obe pritožbi sta bili vloženi priporočeno po pošti dne 21. 2. 2025.

3A. Polajnar, Pavčnik in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, stran 46 in N. Plavšak in R. Vrenčur: Obligacijsko pravo - splošni del, GV založba, Ljubljana 2009, stran 678.

4VSL I Cpg 597/2020.

5A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, stran 159 do 164.

6Vmesni ugotovitveni zahtevek je ugotovitveni zahtevek za ugotovitev obstoja prejudicialnega pravnega razmerja.

7Tiha družba, nastala po dosedanjih predpisih, preneha z dnem uveljavitve tega zakona. Najkasneje v roku šestih mesecev po prenehanju tihe družbe mora nosilec tihe družbe napraviti obračun s tihim družbenikom in mu njegov vložek izplačati v denarju, razen če sta se z nosilcem tihe družbe s pogodbo dogovorila drugače (zakon je stopil v veljavo 28. 7. 2012, šestmesečni rok se je iztekel 28. 1. 2013).

8Za dopustnost vmesnega ugotovitvenega zahtevka morajo biti izpolnjene tri procesne predpostavke: 1. pogoj prejudicialnosti (ki nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa), 2. sodna pristojnost (člen 18. ZPP) in 3. ista vrsta postopka in ista stvarna pristojnost (A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, stran 162 do 164).

9Na zastaranje ne pazi sodišče po uradni dolžnosti, temveč zgolj na zahtevo stranke postopka.

10Če pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne.

11Enako sodna praksa: VSRS sodba II Ips 327/2013 z dne 18. 12. 2014, citat: "Nosilec tihe družbe je lahko le gospodarski subjekt in ne fizična oseba oziroma družbenik, vložek v podjetje pa mora biti premoženjske narave...".

12Ur. l. RS, št. 30/93 z dne 10. 6. 1993 z veljavnostjo od 10. 7. 1993.

13Glej B. Zabel in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV založba, Ljubljana 2024, komentar k XXVII poglavju Družbene pogodbe, stran 928 do 930.

14Na večih mestih pritožba zatrjuje parciarično razmerje kot na primer navaja, da je bil s pogodbenim razmerjem zasledovan cilj vzpostavitev trajnejšega podjema, ki bo rezultiral v sukcesivnem izkoriščanju njegovih donosov..., da bo posojilojemalec znesek odplačeval parciarično, iz ustvarjenih dobičkov (oziroma donosov) podjema..., da sta imeli stranki glede na naravo temeljnega dogovora v mislih predvsem sukcesivno odplačevanje, iz naslova pridobivanja koristi iz podjema... idr. - glej tovrstno izpostavljanje pritožbenih trditev v povzetku pritožb, v točki 2 obrazložitve te sodbe.

15Glej točko 18 obrazložitve te sodbe.

16Enako kot v opombi 13 te sodbe, stran 941 do 945.

17Dejstvo, da je v konkretnem primeru znesek tožnika namenjen kupnini poslovnega deleža predstavljal posojilo, med pravdnima strankama ni sporno.

18Sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe ocenjuje izpovedbi pravdnih strank, ki potrjujeta, da kupnina ni predstavljala darilo tožencu in v točki 20 obrazložitve, da bo toženec vrnitev kupnine zagotovil s prodajo stanovanja (slednje pa izhaja tudi iz tožbenih trditev).

19Iz javno iz javno dostopnih podatkov Ajpes pa je razvidno, da je gospodarska družba A. d.o.o. še vedno živa družba (d.o.o. z osnovnim kapitalom 1,203.852,44 EUR z dvema družbenikoma, fizično osebo in gospodarsko družbo, katerih poslovni deleži so v razmerju 50 proti 50 %, med družbeniki torej ni tudi toženec, pri čemer je datum vpisa tega gospodarskega subjekta v sodni register 4. 9. 2006) - redni izpis iz sodnega/poslovnega registra z dne 16. 7. 2025 - Ajpes - I. d.o.o., (naslov 1).

20Če pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od veh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 105, 190, 190/5, 289, 289/1, 335, 336, 336/1, 346, 990 Zakon o gospodarskih družbah (1993) - ZGD - člen 159 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (2012) - ZGD-1G - člen 24, 24/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 181, 181/1, 181/2, 181/3, 274, 274/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.