Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1.400.000 SIT (5.842,09 EUR), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala dne 17.9.2002 med služenjem vojaškega roka. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer pa izpodbija le odločitev o višini dosojene odškodnine. Meni, da je neutemeljeno presojena odškodnina iz naslova strahu in skaženosti, medtem ko je odškodnina zaradi telesnih bolečin in duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti previsoko odmerjena. Primerna satisfakcija za ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi bila dosežena le s prisojo zneska 100.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti pa v znesku 200.000 SIT. Pri tem se sklicuje na mnenje, ki ga je podal sodni izvedenec medicinske stroke.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo (179. člen OZ) se odmerja glede na obseg prizadejane škode, individualne lastnosti oškodovanca in ob primerjavi s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje v sodni praksi. Načelo enakega varstva oškodovancev za podobne primere je ob upoštevanju posebnosti obravnavanega primera eden od osnovnih kriterijev za določitev višine odškodnine. Tožnik je utrpel raztrganine kazalca in sredinca ter dlani leve roke. Obseg te škode z ugotovljenimi posledicami ne omogoča uvrstitve primera preko meja škod manjšega obsega.

Revizija sicer izhaja iz prej opisanih ugotovitev, vendar se glede na ugotovljeno dejansko stanje neutemeljeno zavzema po eni strani za presojo, da tožniku ni nastala škoda zaradi prestanega strahu in skaženosti, po drugi strani pa, da bi morala biti odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti priznana v zmanjšanem znesku. Ni razlogov, ki bi mogli utemeljiti ugotovitev, da tožnik zaradi dogodka, ki je povzročil škodo, ni utrpel primarnega strahu, ali da ni bilo podlage za obstoj zmernega strahu za izid zdravljenja. Sodišči druge in prve stopnje sta utemeljeno sledili strokovnemu medicinskemu mnenju in ugotovili, da je tožnik zaradi mehanizma poškodovanja (ureznina z motorno žago v območju dlani leve roke) utrpel sicer kratkotrajen, vendar intenziven strah, in da je ta prešel v strah za izid zdravljenja, ki je v sicer zmerni obliki trajal več kot dva meseca. Škoda iz naslova strahu je torej nastala, zaradi česar je tožniku iz tega naslova bila odmerjena ustrezna odškodnina. Dejanske ugotovitve tudi ne omogočajo v reviziji ponujenega sklepanja, da poslabšani zunanji izgled leve roke ne predstavlja pravno priznane škode iz naslova skaženosti. Zaradi poškodbe ima tožnik na levi roki vidne brazgotine z vidno deformacijo prsta, zaradi česar mu opisana deformacija povzroča občutenje nelagodnosti in prizadetosti v kontaktih z drugimi ljudmi. Subjektivno doživljanje deformacije leve roke je torej takšne narave, da tožniku povzroča duševne bolečine, to pa ima za posledico utemeljenost njegovega zahtevka za odmero ustrezne denarne satisfakcije. Sodišči druge in prve stopnje sta torej imeli podlago, da sta odmerili odškodnino tudi iz tega naslova, zaradi česar se revizija neutemeljeno in v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami zavzema za presojo, da pravne podlage za obstoj škode zaradi skaženosti, ni.

Izpodbijana sodba je tudi v zadostni meri upoštevala, da se tožnikova škoda giblje v mejah škod manjšega obsega. Temu je bila prilagojena tudi odločitev o višini odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. Res je, da je celjenje tožnikove rane sicer ugodno potekalo, vendar pa ni mogoče mimo dejstva, da so telesne bolečine (od hudih preko srednje hudih in lahkih) trajale skupno več kot štirideset dni, da je rano bilo treba redno prevezovati in da je zdravniška oskrba trajala skupno dva meseca. Dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 500.000 SIT (2.086,46 EUR) je v mejah odškodnin, ki jih sodišča določajo za podobne primere škod. Isto velja tudi za odločitev o višini odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. Iz tega naslova je tožniku bila prisojena enaka odškodnina, pri čemer je v zadostni meri prišlo do izraza, da ima v posledici poškodbe moten prijem z levico zaradi omejene gibljivosti levega kazalca. Izvedenec kirurške stroke je omejeno gibljivost levega kazalca ocenil s 5 %. Ker gre za mladega človeka in s tem za relativno dolgo obdobje, v katerem bo moral opisane težave prestajati, odškodnine v dosojenem znesku 500.000 SIT (2.086,46 EUR) tudi ob primerjavi z drugimi podobnimi primeri sodne prakse ni mogoče zniževati.

Tožena stranka v reviziji ponovno postavlja trditev, da je tožniku dne 22.8.2002 bila izplačana s strani zavarovalne družbe A. odškodnina v znesku 15.400 SIT na podlagi police kolektivnega nezgodnega zavarovanja, katerega plačnik je Ministrstvo za obrambo. V tem obsegu je sodišče druge stopnje sicer pravilno ugotovilo, da bi bilo treba, če bi do izplačila takšne odškodnine prišlo, znesek izplačila po določbi tretjega odstavka 972. člena OZ upoštevati pri opredelitvi odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vendar pa iz dejanskih ugotovitev, ki jih povzema izpodbijana sodba, izhaja, da ni dokazano, da je nezgodno zavarovanje kot zavarovanje pred odgovornostjo, bilo sklenjeno in da je torej tožena stranka plačala ustrezno premijo. V tem obsegu gre torej za dokazno oceno, na katero je revizijsko sodišče po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Revizijo tožene stranke, ki izpodbijani sodbi očita le zmotno uporabo materialnega prava, je bilo treba zavrniti tudi v tem obsegu.