Jedro

Zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, v konkretnem primeru prispevkov, in kar pomeni, da niso bile predmet odpusta po sklepu o odpustu obveznosti in jih davčni organ z izpodbijanim sklepom utemeljeno terja od tožnice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS je z izpodbijanim sklepom začela davčno izvršbo zoper tožnico za dolgovani znesek obveznosti, ki znaša na dan izdaje sklepa skupaj 2 623,28 EUR, od tega glavnica 1 991,13 EUR, zamudne obresti 622,15 EUR in stroški sklepa 10,00 EUR, in sicer z rubežem denarnih prejemkov tožnice pri delodajalcu oziroma izplačevalcu družbi A. d.o.o. iz Ljubljane. Obveznosti tožnice temeljijo na izvršilnih naslovih - obračunih prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače - OPSVL, ki so navedeni v tabeli na straneh od 2 do 6 izpodbijanega sklepa.

2. Iz razlogov sklepa sledi, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da tožnica ni v predpisanem roku poravnala obveznosti iz izreka in da je bilo zato treba v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP 2) zoper njo začeti davčno izvršbo. V nadaljevanju obrazložitve nato davčni organ citira določbe ZDavP 2, po katerih se vodi davčna izvršba.

3. Ministrstvo za finance je kot organ druge stopnje pritožbo tožeče stranke z odločbo št. DT-499-29-460/2019-4 z dne 13. 9. 2019 zavrnilo kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na izterjavo zamudnih obresti, ugotavlja, da je bil nad tožnico nesporno 19. 5. 2015 začet postopek osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno končan 29. 3. 2019 z razdelitvijo. Prav tako ni sporno, da je Okrožno sodišče v Ljubljani 25. 7. 2018 izdalo sklep o odpustu obveznosti, s katerim je sklenilo, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale od 19. 5. 2015, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Glede na vsebino sklepa o odpustu obveznosti in glede na določbe ZFPPIPP ter ob upoštevanju sprememb tega zakona pritožbeni organ ugotavlja, in sicer tudi kot nesporno, da odpust obveznosti v konkretnem primeru med drugim ne učinkuje na prednostne terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Sporna je izterjava zamudnih obresti, za katere tožnica meni, da se terjajo neupravičeno, ker niso izrecno navedene med terjatvami, na katere odpust obveznosti ne učinkuje. To zadnje sicer po stališču pritožbenega organa drži, vendar pa je potrebno upoštevati, da so obresti po določbi četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek in zato že iz tega razloga delijo isto usodo kot glavnica, od katere so obračunane. Zato pritožbeni organ ne vidi razloga za to, da bi istega položaja ne imele tudi zamudne obresti od prednostnih terjatev, kakršne so obravnavane, tj. od terjatev iz naslova prispevkov za socialno varnost, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka in za katere odpust obveznosti ne učinkuje. Pripominja še, da sodba naslovnega sodišča I U 2386/2017 z dne 22. 5. 2018, na katero se sklicuje tožnica, pomeni odmik od siceršnje sodne prakse ter obenem navaja sodbe v zadevah, v katerih se izterjava zamudnih obresti od prednostnih terjatev iz naslova prispevkov ni še nikoli izkazala za sporno. Ker torej tožnica terjanih obveznosti iz naslova prispevkov ni poravnala, je dolžna plačati v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 v zvezi s Sklepom o spremembi obrestne mere zamudnih obresti tudi obresti za davke, ki jih tožnica kot zavezanka za davek ni plačala v predpisanem roku.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, tj. za znesek 622,15 EUR, ter povrnitev stroškov postopka. Uveljavlja tožbeni razlog nepravilne oziroma zmotne uporabe materialnega prava.

5. V tožbi navaja, da v skladu z drugim odstavkom 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP in prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP ter taksativno naštete terjatve v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP. Obenem poudarja, da iz nobene od teh določb ne izhaja, da bi predstavljale prednostne terjatve, na katere odpust ne bi učinkoval, tudi terjatve iz naslova zamudnih obresti zaradi neplačila prednostnih terjatev. Namen takšne ureditve tožnica vidi v tem, da se stečajnemu dolžniku omogoči, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja. Da bi odpust obveznosti ne učinkoval na zamudne obresti, pa tudi ne izhaja iz sklepa o odpustu obveznosti. Stališče tožene stranke, da so obresti pripadajoče dajatve in da zato delijo isto usodo kot glavnica, tožnica šteje za zmotno. To ne izhaja niti iz zakona niti tega stališča ne zagovarja sodna praksa, na katero se sklicuje pritožbeni organ in ki primerljivega dejanskega stanja ne obravnava, saj se ukvarja samo z vprašanjem plačila neplačanih prispevkov za socialno varnost, ne pa zakonskih zamudnih obresti od teh prispevkov. Navaja še, da se podatek o priznanju in delnemu plačilu prednostnih terjatev po sklepu o prvi prednostni razdelitvi na podlagi končnega načrta prednostne razdelitve z dne 15. 2. 2019 ne nanaša na plačilo zamudnih obresti niti ni iz sklepa oziroma končnega načrta razvidno, da bi se poplačale tudi zamudne obresti od prednostnih terjatev. Na podlagi navedenega ter upoštevaje jezikovno in namensko razlago določb ZFPPIPP, tožnica vztraja, da je izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na terjatve iz naslova zamudnih obresti v znesku 622,15 EUR nezakonit in nepravilen.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih sklepa oziroma odločbe o pritožbi ter predlaga zavrnitev tožbe. Glede na tožbene ugovore poudari, da se sodna praksa, na katero se sklicuje, res ukvarja z vprašanjem plačila prispevkov za socialno varnost, vendar so bile v vseh primerih terjane obveznosti, ki so bile s strani upraviteljev priznane kot prednostne terjatve in sicer glavnice skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, in da se to nikoli izkazalo za sporno. Ne strinja se tudi s tožbeno navedbo, da se podatek o priznanju in delnem plačilu prednostnih terjatev po sklepu o prvi prednostni razdelitvi ne nanaša na plačilo zamudnih obresti in da niti iz sklepa oziroma končnega načrta ni razvidno, da bi se zamudne obresti tudi poplačale. Ugotavlja namreč, da je iz podatkov AJPES a in iz knjigovodske evidence razvidno, da so se s plačili pokrivale tako zamudne obresti kot glavnice.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru dejansko stanje, na katerem sloni odločitev, ni sporno. Tako ni spora o tem, da je bil nad tožnico začet in tudi končan postopek osebnega stečaja. Nesporen je tudi izdani sklep o odpustu obveznosti, po katerem so bile tožnici na podlagi in v skladu z določbami ZFPPIPP odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, ki so izvzete iz odpusta obveznosti po določbah 408. člena istega zakona. Spora niti ni o tem, da odpust obveznosti v konkretnem primeru ni učinkoval na prednostne terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP in s tem na terjatve, ki so predmet prisilne izterjave z izpodbijanim sklepom.

9. Spor je glede zamudnih obresti od neplačanih prednostnih terjatev oziroma glede upravičenosti davčnega organa do njihove izterjave.

10. V tem pogledu pa se po presoji sodišča pritožbeni organ pravilno sklicuje na četrti odstavek 3. člena ZDavP-2, ki med drugim določa, da so obresti pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno. Kar tudi po presoji sodišča pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, v konkretnem primeru prispevkov, in kar pomeni, da niso bile predmet odpusta po sklepu o odpustu obveznosti in jih davčni organ z izpodbijanim sklepom utemeljeno terja od tožnice. Tožbeni očitek nepravilne uporabe materialnega prava zato sodišče zavrača. V ostalem se sklicuje na razloge organa druge stopnje, ki pravilno in v celoti obrazloži izpodbijani sklep ter na ta način ustrezno dopolni njegovo pomanjkljivo obrazložitev.

11. Ker je torej izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je pravno relevantno dejansko stanje nesporno. Sporna je uporaba prava. V takšnem primeru pa sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko odloči na nejavni seji, brez glavne obravnave.