Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča mora plačati tisti, ki ima glavno in dejansko možnost uporabe nepremičnine.
Tožba se zavrne.
Z odločbo Izpostave republiške uprave za javne prihodke z dne 9.11.1993 je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od več zazidanih stavbnih zemljišč in med drugim tudi za sporno zazidano stavbno zemljišče za čas od 1.10.1993 do 31.12.1993 v skupnem znesku 3,097.421 SIT. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke. V obrazložitvi navaja, da po določbi 1. odstavka 62. člena zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89) mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Tožeča stranka je še lastnica oziroma neposredna uporabnica spornega zazidanega stavbnega zemljišča, saj postopek denacionalizacije še ni končan, zato ji je bilo utemeljeno odmerjeno nadomestilo.
Tožeča stranka v tožbi navaja, da je za obravnavano zazidano stavbno zemljišče sicer še vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica oziroma "neposredna uporabnica" te nepremičnine, vendar bi tožena stranka morala upoštevati, da ne samo, da nima pravice razpolaganja z navedeno nepremičnino, ampak nepremičnine sploh nima v posesti in je dejansko brez svoje krivde ne uporablja. To vse ji je bilo onemogočeno z izdajo začasne odredbe v denacionalizacijskem postopku z dne 1.4.1993. Za servisno dejavnost, ki jo je tožeča stranka nameravala opravljati v teh prostorih, je potrebna obsežna adaptacija. Tožeča stranka pa ne sme posegati v te prostore, kar tudi ne bi bilo smotrno, dokler denacionalizacijski postopek ne bo končan. Tako te nepremičnine ne more uporabljati in zato de facto ni neposredni uporabnik nepremičnine, zaradi česar ni zavezanec za plačilo nadomestila. Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 ni predvideval specifičnih situacij do katerih prihaja v denacionalizacijskih postopkih, zato je potrebno določbo 62. člena zakona skrbno razlagati ne samo po črki zakona ampak povezano s celotnim pravnim sistemom, vključno z načelom pravičnosti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.
V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.
Tožba ni utemeljena.
Tožeča stranka v tožbi izrecno navaja, da je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica oziroma uporabnica obravnavane nepremičnine, vendar meni, da ni dolžna plačati nadomestila za uporabo spornega zemljišča, ker ga brez svoje krivde dejansko ne more uporabljati oziroma da te nepremičnine sploh nima v posesti. Slednje, da navedene nepremičnine nima v posesti, je tožbena novota in že iz tega razloga tega ni mogoče upoštevati, saj sodišče praviloma v upravnem sporu odloči na podlagi dejanskih okoliščin ugotovljenih v upravnem postopku (2. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih - ZUS). Toda ne glede na to, je ta trditev tudi v nasprotju z ostalimi tožbenimi navedbami, da zaradi izdaje začasne odredbe v denacionalizacijskem postopku dejansko te nepremičnine ne more uporabljati, ker bi za nameravano servisno dejavnost bila potrebna adaptacija, kar zaradi denacionalizacije ni smotrno in tudi sicer ne sme posegati v te prostore. Iz tega izhaja, da je tožnica v času vložitve tožbe to nepremičnino imela v posesti, obračunano nadomestilo pa se nanaša na čas od 1.10.1993 do 31.12.1993. V zvezi z uporabo obravnavane nepremičnine se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na začasno odredbo, izdano v denacionalizacijskem postopku, saj z njo tožeči stranki ni bila prepovedana uporaba nepremičnine, ampak samo razpolaganje in lastninsko preoblikovanje. Nasprotno, tožeči stranki je naloženo, da je dolžna nepremičnino uporabljati kot dober gospodar. Če tožeča stranka nepremičnine dejansko ne uporablja iz ekonomskih ali kakšnih drugih razlogov, ta okoliščina na odločitev ne more vplivati. Po določbi 1. odstavka 62. člena zakona o stavbnih zemljiščih nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča namreč mora plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (t.j. imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Nadomestilo mora torej plačati tisti, ki ima pravno in dejansko možnost uporabe nepremičnine. To pa tožeči stranki izdana začasna odredba ne preprečuje, zato se nanjo ne more uspešno sklicevati. Zakon o stavbnih zemljiščih res ni predvideval specifičnih situacij, do katerih prihaja zaradi denacionalizacije. Ker pa zakon trajno obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča veže na pravno in dejansko možnost uporabe, katera z izdajo začasne odredbe ni onemogočena, po mnenju sodišča plačilo nadomestila v takem primeru ni v nasprotju s pravnim redom niti z načelom pravičnosti.
Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).