Jedro

Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne. Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 120.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3.6.2002 obsojenega V.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 145. člena istega zakonika določilo 90 dnevnih zneskov, to je 266.640 SIT denarne kazni, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločilo je tudi, da bo obsojenec, če bo pogojna obsodba preklicana, denarno kazen dolžan plačati v roku dveh mesecev, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je za 6.666 SIT določilo en dan zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in "prekršitev drugih določb postopka, ki so pripomogle k utemeljenosti izpodbijanja napadenih določb", torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca po 2. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje (očitno prvostopenjskemu sodišču) ter obsojencu pripozna nadaljnje stroške postopka.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik z navedbami v zahtevi, da je bil dokazni postopek presplošen, izpovedbe prič dvomljive in neverodostojne, da je sodišče preveč verjelo sorodnikom oškodovanega B.P. in pričam, ki so z njim neposredno povezane, ponuja drugačno dokazno presojo od tiste sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja za vložnikove trditve, da bi sodišče moralo obsojenčevim navedbam in njegovim dokazom dati večjo težo, ker da je že glede na starostno razmerje med obsojencem in oškodovancem jasno, da se obravnavani življenjski primer realno ni mogel odvijati tako, kot je ugotovilo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, saj da se obsojenec, ki je starejši in šibkejši, do oškodovanca nikoli ni vedel nedostojno ali sovražno. Zahteva po vsebini izpodbija dejansko stanje tudi z navedbami, da iz sodbe sploh ni razvidno, katera od prič je bila navzoča pri dogodku, katera je tam nekaj slišala ter da se zato sodba opira na dvomljive izpovedbe. Tudi ta trditev zahteve ne drži, saj je iz vsebine prvostopenjske sodbe (tretji odstavek na 3. strani) natančno razvidno, kaj je katera od prič o dogodku zaznala. Zato je treba ugotoviti, da vložnik z očitkom o nejasnostih razlogov v pravnomočni sodbi, ki da so si med seboj v nasprotju, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Trditev, da je podana bistvena kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, ostaja v zahtevi zgolj na ravni splošnega zatrjevanja, in ni z ničemer konkretizirana, zato njene utemeljenosti ni mogoče preizkusiti.

Zahteva navaja, da obsojenec doslej še ni bil obsojen niti v kazenskem postopku, prav tako ni evidentiran v kazenski evidenci pri sodniku za prekrške, kar da utemeljuje tudi zatrjevano kršitev kazenskega zakona. Tako stališče opira tudi na navedbo, da ob tako dvomljivih in neverodostojnih dokazih, zaradi katerih je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tudi "pogojna obsodba nima tistih utemeljenih okoliščin" ter da povedano narekuje uporabo 426. člena ZKP.

Vložnik tudi kršitve kazenskega zakona, pri čemer izrečno ne pove katere (v uvodu smiselno uveljavlja tisto po 2. točki 372. člena ZKP, saj se zavzema za izrek oprostilne sodbe po 2. točki 358. člena istega zakona), sploh ne obrazloži. Povsem jasno pa je, da pri tem izhaja iz dejanskega stanja, kot ga ocenjuje sam, ne pa iz tistega, ugotovljenega v napadeni pravnomočni sodbi. Zato obsojenčev zagovornik s temi navedbami ne obrazlaga kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da morajo biti zatrjevane kršitve točno obrazložene, kajti v nasprotnem primeru utemeljenosti takih trditev sploh ni mogoče preizkusiti.

Kršitev določb kazenskega postopka, ki bi jih bilo treba upoštevati po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, pa vložnik tudi ni obrazložil in utemeljenosti zahteve v tem obsegu ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega V.Č., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni V.Č. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 120.000 SIT. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo zahtevnost zadeve in obsojenčeve gmotne razmere.