Jedro

Prestajanje kazni zapora že po svoji naravi pomeni, da obsojenec v času prestajanja kazni uresničuje svoje pravice do zasebnosti, ali družinskega življenja oziroma splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave) na specifičen način, vendar se to ne šteje za omejevanje človekove pravice v smislu 3. odstavka 15. člena Ustave, ampak za način uresničevanja teh pravic v okoliščinah, ko je obsojencu izrečena kazen zapora (2. odstavek 15. člena Ustave). Še posebej se ne more šteti, da gre za omejevanje navedenih pravic zasebnosti obsojenca, kar bi sicer zahtevalo tehtanje na eni strani pravic obsojenca in javnega interesa oziroma pravic do varnosti drugih zapornikov na drugi strani, v primeru kot je obravnavani, ko obsojenec sam s svojimi ravnanji očitno odločilno vpliva na način uresničevanja pravic, katerih presojo zahteva s tožbo v upravnem sporu.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

S prvostopenjsko odločbo z dne 25. 5. 2004 je direktor Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij na podlagi 79. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) ugodil predlogu upravnika Zavoda za prestajanje kazni v A. in odločil, da se tožnik najpozneje 28. 5. 2004 premesti iz Zavoda za prestajanje kazni v A. v Zavod za prestajanje kazni zapora v B. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik utemeljeno osumljen preprodaje nedovoljenih drog ter izvajanja fizičnega pritiska nad ostalimi obsojenci, zato je upravnik zavoda iz razlogov varnosti ter ohranitve reda in discipline v zavodu predlagal njegovo premestitev v kateri koli drug zavod. V skladu z z določilom 81. člena ZIKS je organ predhodno pridobil mnenje Zavoda za prestajanje kazni zapora v A. in Zavoda za prestajanje kazni zapora v B., ki zaradi prezasedenosti oziroma varnosti premestitve obsojenca ne podpirata. Prvostopenjski organ je upoštevajoč ugotovitev, da je tožnik v skupini, ki je utemeljeno osumljena preprodaje prepovedanih drog in izvajanja fizičnega pritiska, prevzel eno vodilnih vlog v skupini, s svojim ravnanjem močno ogroža varnost in otežuje zagotavljanje reda in discipline, obstaja pa tudi velika možnost združevanja in storitve novega kaznivega dejanja. Organ je ocenil, da je premestitev kljub negativnemu mnenju zavoda najustreznejša rešitev v danih okoliščinah. Organ je odločbo oprl na določilo 79. in 4. odstavka 81. člena ZIKS.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi identične argumentacije, kot je odločil prvostopenjski organ, zavrnila pritožbo tožnika in ga oprostila plačila upravne takse.

V tožbi tožnik pravi, naj sodišče še enkrat preuči možnost tožnikove premestitve v drug zavod. V tožbi pravi, da je že v pritožbi kot enega izmed razlogov navedel težave z obiski. Pravi, da ga svojci v tem zavodu ne obiskujejo, ker nima možnosti tako dolgih obiskov, kot jo je imel v A., ko je lahko uporabljal garsonjero. Poleg tega je v A. lahko izkoristil nenadzorovane obiske, česar pa v B. ne more. Poleg tega čuti stisko, ker prestaja tako dolgo kazen, drugi zaporniki pa imajo krajše kazni in bi rad prestajal kazen s tistimi, ki imajo daljše kazni. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Četudi upravni spisi niso popolni, ker v spisu ni pritožbe tožnika zoper prvostopenjsko odločbo, je sodišče glede na vsebino tožbe lahko razsodilo v zadevi. Tožnik namreč v tožbi ne uveljavlja, da tožena stranka ni v celoti odgovorila na pritožbene ugovore niti ne uveljavlja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ampak uveljavlja, naj sodišče še enkrat preuči možnost tožnikove premestitve v drug zavod zaradi lažjega izvajanja daljših obiskov svojcev, nenadzorovanih obiskov in zaradi stiske, ki jo ima, glede na to, da imajo ostali obsojenci v B. krajše kazni. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka tožnikovih argumentov pri odločanju o pritožbi ni upoštevala, vendar pa ta pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijane odločbe (214. in 2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, Uradni list RS, št. 22/2005) glede na vsebino tožbe ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 v zvezi z določilom 104. in 105. člena ZUS-1, uradni list RS, št. 105/2006). Tožnik namreč z ničemer ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, na kateri temelji izpodbijana odločba, da je utemeljeno osumljen preprodaje nedovoljenih drog ter izvajanja fizičnega pritiska nad ostalimi obsojenci, da je prevzel eno vodilnih vlog v skupini in da s svojim ravnanjem močno ogroža varnost in otežuje zagotavljanje reda in discipline ter da obstaja velika možnost združevanja in za storitev novega kaznivega dejanja. Prestajanje kazni zapora že po svoji naravi pomeni, da obsojenec v času prestajanja kazni uresničuje svoje pravice do zasebnosti, ali družinskega življenja oziroma splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave) na specifičen način, vendar se to ne šteje za omejevanje človekove pravice v smislu 3. odstavka 15. člena Ustave, ampak za način uresničevanja teh pravic v okoliščinah, ko je obsojencu izrečena kazen zapora (2. odstavek 15. člena Ustave). Še posebej se ne more šteti, da gre za omejevanje navedenih pravic zasebnosti obsojenca, kar bi sicer zahtevalo tehtanje na eni strani pravic obsojenca in javnega interesa oziroma pravic do varnosti drugih zapornikov na drugi strani, v primeru kot je obravnavani, ko obsojenec sam s svojimi ravnanji očitno odločilno vpliva na način uresničevanja pravic, katerih presjo zahteva s tožbo v upravnem sporu. Pristojni organ ima namreč na podlagi 1. odstavka 79. člena ZIKS možnost, da obsojenca premesti iz enega v drug zavod, če to narekujejo razlogi varnosti, ohranitve reda in discipline v zavodu. Diskrecija, ki jo ima pristojni organ na podlagi omenjenega zakonskega določila, v konkretnem primeru torej ni bila prekoračena oziroma ni bila nezakonita (2. odstavek 25. člena ZUS), pri čemer tehtanje pravic obsojenca z javnim interesom in pravicami drugih v konkretnem primeru ni bilo potrebno, ker ne gre za omejevanje tožnikovih pravic (3. odstavek 15. člena Ustave), ampak za način njihovega uresničevanja (2. odstavek 15. člena Ustave).

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.