Jedro

Kot že rečeno je bil večinski del vlaganj v toženčevo etažo izvršen že do vselitve v stanovanje v oktobru 1989, glede na ugotovljena dejstva pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta bila prispevka pravdnih strank v sklopu teh vlaganj enaka. Določitev deležev na skupnem premoženju ni matematična operacija, ampak gre za oceno vseh oblik prispevka zakoncev. Tožnica je ves čas skupnosti skrbela za dom in gospodinjstvo, po njunem rojstvu tudi za otroka, ta skrb pa je bila po toženčevi zaposlitvi v Avstriji praktično v celoti na njenih ramenih, saj je bil toženec odsoten cele dneve, med dveletnim delom na Dunaju pa je domov prihajal le ob vikendih, včasih zgolj vsakih 14 dni. V tem pogledu je bil torej tožničin prispevek neprimerljivo višji od toženčevega. Glede na vse relevantne okoliščine pritožbeno sodišče ocenjuje, da v prispevkih pravdnih strank ni bistvenih razlik, ki bi utemeljevale določitev različnih deležev na njunem skupnem premoženju, kar pomeni, da sta njuna deleža enaka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v III. točki izreka odločitev o deležih na skupnem premičnem premoženju (delež tožnice 48 %, delež toženca 52 %) spremeni tako, da sta deleža pravdnih strank enaka; - v V. točki izreka znesek 12.063,34 EUR nadomesti z zneskom 12.566,03 EUR; - v VI./2. točki izreka znesek 17.936,66 EUR nadomesti z zneskom 17.433,97 EUR, znesek 12.063,34 EUR pa se nadomesti z zneskom 12.566,03 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo ugotovilo, katere premičnine predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank ter da znaša tožničin delež na tem premoženju 48 %, toženčev delež pa 52 % (III. točka izreka). Ugotovilo je, katere premičnine v hiši ..., predstavljajo tožničino posebno premoženje ter tožencu naložilo, da je te premičnine, razen HI-FI komponente Weltron in gramofona Technics, izročiti tožnici v roku 15 dni (IV. točka izreka). Razsodilo je, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 12.063,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2018 do plačila (V. točka izreka). Primarni tožbeni zahtevek in preostali del podrednega zahtevka, kot sta razvidna iz VI. točke izreka sodbe, je zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prvega sodišča v izpodbijanem delu tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi preostalega dela podrejenega tožbenega zahtevka in zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev, da so posamezne premičnine njeno posebno premoženje, določene preostale premičnine pa skupno premoženje pravdnih strank. Pritožuje se tudi glede odločitve o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Zaradi obširnosti pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče le-teh posebej ne povzema, o tistih navedbah, ki so pravno pomembne za njegovo odločitev, pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve.

3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz tožničine obširne, nepregledne in mestoma težko razumljive pritožbe, je mogoče izluščiti tri sklope pritožbenih trditev, ki se nanašajo na tiste odločitve prvega sodišča, s katerimi se tožnica ne strinja. Gre za odločitve o tem, katere premičnine (ne) spadajo bodisi v skupno premoženje pravdnih strank bodisi v tožničino posebno premoženje, koliko znaša povečanje vrednosti toženčeve nepremičnine zaradi vlaganj pravdnih strank in kolikšna sta deleža pravdnih strank na njunem skupnem premoženju.

**Glede premičnin**

6. Prvo sodišče je utemeljeno zavrnilo zahtevek, da sta šivalni stroj Husquarna in sesalec Electrolux Oxygen tožničino posebno premoženje, saj tožnica tega ni dokazala. Za šivalni stroj je tožnica predložila račun (priloga A157), iz katerega izhaja, da je bil kupljen 31. 3. 1988 (v času zakonske zveze), tožnica pa ni dokazala, da ga je kupila s svojimi sredstvi (z njenim posebnim premoženjem). Tega ni dokazala niti za nakup sesalca. Če ga je kupila iz sredstev odškodnine, iz predloženih listin ni razvidno (priloge A32 - A37), da bi se odškodnina nanašala na zatrjevano nematerialno škodo tožnice, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče, saj je v navedenih listinah omenjena le odškodnina za škodo na motornem vozilu.

7. Tožnica ne pojasni, katere premičnine, ki naj bi bile skupno premoženje, so bile vidne ob ogledu izvedenke. Gre za neobrazloženo trditev, na katero pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj je dolžno upoštevati le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne. Prvo sodišče je ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje tudi trikolesnik, motorni čoln Elan, motorne sanke, traktor, počitniška prikolica Adria Q (letnik 1989) in počitniška prikolica Hobby (letnik 1991), zato je nerazumljiv pritožbeni očitek, da naj bi prvo sodišče v tem delu sledilo toženčevim ugovorom. Neobrazložena in zato neupoštevna je tudi pritožbena graja zaključkov prvega sodišča v 44. točki obrazložitve, saj tožnica ne pojasni, katere premičnine naj bi bile njeno posebno premoženje. S tem v zvezi je materialnopravno napačno tožničino stališče, da naj bi darila njenih staršev po razvezi zakonske zveze pravdnih strank postala njeno posebno premoženje.

8. Tožnica je glede opreme servisne delavnice v garaži z orodjem umaknila tožbo (da gre za skupno premoženje), zato so pritožbene navedbe v tej smeri (o obstoju skupnega premoženja) brezpredmetne.

**Glede povečanja vrednosti toženčeve nepremičnine zaradi vlaganj pravdnih strank**

9. Tožnica ni dokazala, da pred začetkom vlaganj niso stale vse nosilne stene v etaži. Pisna izjava A. A. (priloga A77) ne potrjuje teh tožničinih trditev. Pritožbeni očitek, da prvo sodišče o tem ni zaslišalo drugih prič, je neupošteven, saj tožnica ne pove, za katere priče gre in kaj naj bi izpovedale. Izvedenka je v cenitvi v okviru vlaganj pravdnih strank upoštevala tudi vgradnjo oken v nadstropju (v toženčevi etaži), zato so tožničine navedbe v tem pogledu brezpredmetne. Izvedenka je v poročilu in med zaslišanjem tudi pojasnila, kako je upoštevala izvedbo tlakov v nadstropju hiše. Neupoštevne so pritožbene navedbe tudi glede elektro napeljave, saj je prvo sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki izdelali razvod elektro in vodovodnih instalacij v celotnem nadstropju. Izvedba satelitske in kabelske napeljave ter internetnega priključka nima tehtnega pomena za povečanje vrednosti nepremičnine, je pa izvedenka upoštevala tudi to postavko, kot izhaja iz njenega poročila. Upoštevala je tudi izvedbo del v okviru sistema ogrevanja, zato so pritožbeni ugovori neupoštevni tudi v tem pogledu.

10. Izvedenka je v svoji cenitvi povečanja vrednosti stanovanja v prvem nadstropju upoštevala tudi dela, ki so ugotovljena v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, tožnica pa ne trdi, da naj bi bila izvedenkina ocena teh del napačna. Tožnica do konca prvega naroka ni podala trditev, da bi pravdni stranki naredili priklop na kanalizacijo, izvedli menjavo cevi greznice in poskrbeli za asfaltiranje dvorišča, s svojo izpovedbo pa stranka ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

11. Tožnica ne izpodbija odločitve o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka glede ugotovitve, da je stanovanje v prvem nadstropju hiše skupno premoženje, zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na 23., 25. in 26. točko obrazložitve sodbe, pravno nepomembne. Kakšen je bil vrednostni oziroma cenovni obseg izvršenih vlaganj, ni odločilno. Bistveno je to, za koliko se je na račun teh vlaganj povečala vrednost same nepremičnine.

12. Pritožbena graja izvedenkine izbire metode ugotavljanja povečanja vrednosti nepremičnine zaradi izvršenih vlaganj ni utemeljena. Izvedenka je pojasnila, zakaj je uporabila nabavno – vrednostni način izračuna z obravnavo nadomestitvenih stroškov, prvo sodišče je temu sledilo, kot pravilno metodo izračuna pa jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Metoda tržnih vrednosti in na donosu zasnovani način nista primerna za izračun povečane vrednosti nepremičnine, saj ne gre za medsebojno primerjavo vrednosti posameznih celotnih nepremičnin. Prvo sodišče utemeljeno ni upoštevalo tožničinih dodatnih pripomb v pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2021, saj se niso nanašale na dopolnitev izvedenkinega poročila, ampak na izvedenkino osnovno poročilo. Glede tega so bile pripombe prepozne, saj je rok za pripombe nanje pred tem že potekel. Na drugi strani so bile pravočasne toženčeve pripombe na cenitev izvedenke, ki je nanje odgovorila.

13. Cenitev vrednosti interierja ni bila potrebna, saj notranja oprema ni spojena z nepremičnino oziroma ni njena sestavina. Vgrajena kaminska keramična peč ni sestavni del interierja, ampak je sestavina nepremičnine. Pohištvo kot notranja oprema zajema premičnine, ki so samostojni predmeti lastninske in drugih stvarnih pravic. Zato ni bilo podlage, da bi prvo sodišče v sklopu ugotavljanja povečane vrednosti nepremičnine upoštevalo tudi notranjo opremo, ki jo v tej povezavi tožnica izpostavlja v pritožbi.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitve prvega sodišča v 37. točki obrazložitve, saj je izvedenka odgovorila na vsa zastavljena vprašanja in pripombe. To je potrdila tudi tožnica (da je izvedenka odgovorila na njena vprašanja – zapisnik o naroku 31. 1. 2020), pri čemer je brez pomena, da tožnica z odgovori izvedenke ni bila zadovoljna. Izvedenka je pri cenitvi upoštevala stanje, kakršno je bilo v letu 2008 (ko sta se pravdni stranki razvezali), ne pa ob ogledu v septembru 2019, zato so tožničini ugovori v tem pogledu neutemeljeni. Njena kritika ocene sorazmernega deleža vlaganj v skupne dele in naprave, ki odpade na toženčevo etažo, je pavšalna in zato neupoštevna. Brez pomena za odločitev v zadevi je tudi trditev, da je povečanje vrednosti (ne vlaganj, kot zmotno navaja tožnica, ampak nepremičnine) višje tudi zaradi vlaganj pravdnih strank v celotno hišo, saj je v toženčevi lasti zgolj stanovanje v nadstropju hiše. **Glede deležev pravdnih strank na skupnem premoženju**

15. Prvo sodišče je ugotovilo, na kakšen način sta pravdni stranki prispevali k pridobitvi in ohranitvi skupnega premoženja (predvsem 51., 56., 57. in 60. točka obrazložitve). Med drugim je ugotovilo, da je bil toženec zaposlen v Avstriji od februarja 1991 dalje, tožnica pa od tedaj ni bila več zaposlena. Pred tem sta bila oba zaposlena ves čas od začetka njune zunajzakonske skupnosti v letu 1986, z izjemo toženčeve nezaposlenosti v letu 1988 (v trajanju dobrih štirih mesecev). V času, ko sta bila oba zaposlena, med njunimi dohodki ni bilo bistvenih razlik, pri vlaganjih v nepremičnino sta bila močno angažirana oba (v materialnem in nematerialnem vidiku njunih prispevkov), večinski del teh vlaganj pa je bil izveden v obdobju od junija 1986 do njune vselitve v stanovanje v oktobru 1989. Po njegovi zaposlitvi v Avstriji je toženec skrbel za pridobivanje dohodkov, tožnica pa je skrbela za gospodinjstvo, dom in družino ter otroka, ki sta se rodila 1993 (hči) in 1996 (sin). Prvo sodišče je ocenilo, da je toženec nekoliko več doprinesel k skupnemu premoženju od tožnice, zato je določilo njegov delež v višini 52 %, tožničinega pa v višini 48 %.

16. Tožnica utemeljeno graja takšno določitev deležev na skupnem premoženju. Prvo sodišče je pripisalo prevelik pomen okoliščini, da je bil od februarja 1991 dalje zaposlen le toženec in da je v tem obdobju prejemal višje dohodke kot pri delodajalcih v Sloveniji (bistveno višje plače od povprečne plače zaposlenega v Sloveniji je prejemal predvsem od leta 1999 dalje). Kot že rečeno je bil večinski del vlaganj v toženčevo etažo izvršen že do vselitve v stanovanje v oktobru 1989, glede na ugotovljena dejstva pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta bila prispevka pravdnih strank v sklopu teh vlaganj enaka. Določitev deležev na skupnem premoženju ni matematična operacija, ampak gre za oceno vseh oblik prispevka zakoncev. Tožnica je ves čas skupnosti skrbela za dom in gospodinjstvo, po njunem rojstvu tudi za otroka, ta skrb pa je bila po toženčevi zaposlitvi v Avstriji praktično v celoti na njenih ramenih, saj je bil toženec odsoten cele dneve, med dveletnim delom na Dunaju pa je domov prihajal le ob vikendih, včasih zgolj vsakih 14 dni. V tem pogledu je bil torej tožničin prispevek neprimerljivo višji od toženčevega. Glede na vse relevantne okoliščine pritožbeno sodišče ocenjuje, da v prispevkih pravdnih strank ni bistvenih razlik, ki bi utemeljevale določitev različnih deležev na njunem skupnem premoženju, kar pomeni, da sta njuna deleža enaka.

**Sklepno**

17. Odločitev prvega sodišča o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od tožnici prisojenega zneska je pravilna. Tožnica se je po razpadu zakonske skupnosti prostovoljno odselila z otrokoma iz dotedanjega doma. V postopku je najprej uveljavljala stvarnopravni zahtevek, podrejeni denarni zahtevek pa je uveljavljala šele na naroku 12. 10. 2018. Ni izkazala, da bi pred tem od toženca terjala denarno terjatev iz tega naslova.

18. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso pomembne za njegovo odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča, ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (358. člen, 353. člen in drugi odstavek 350. člena ZPP).

20. Tožnica je s pritožbo uspela le v majhnem delu, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ter prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP).