Jedro

Dobroverni lastniški posestnik je le tista oseba, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, torej je o tem dejstvu v opravičljivi zmoti. S tem, ko tožena stranka trdila, da ima sklenjeno najemno pogodbo za poslovni prostor, je izključeno, da bi bila dobroverni lastniški posestnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti nepremičnino poslovni prostor G. E. v., ki ga sestavljata dva enaka prostora s približno površino 200 m2 in WC s približno površino 1 m2, ki se nahaja pod S. cesto, na parc. št. 3229 – cesta s površino 9185 m2 in spomenik s površino 2 m2, ki je vpisana v Z.K. vl.št. 1262, k.o. A.(1), ki je vpisana v z. k. Okrajnega sodišča v Ljubljani in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki, v roku petnajstih dni od prejema sodbe (točka 1). Zavrnjen je bil podrejeni tožbeni zahtevek, da se toženi stranki odpoveduje najemna pogodba za nepremičnino, z odpovednim rokom enega leta, ki teče od dneva vložitve tožbe dne 26. 01. 2006 dalje in poteče z dnem 26. 01. 2010 ter da je posledično tožena stranka dolžna izprazniti nepremičnino (točka 2). Tožena stranka je bila obsojena na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.560,96 EUR, ki jih je dolžna plačati v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka v laični pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, saj tožeča stranka ni dokazala temelja tožbenega zahtevka. Tožba je nepopolna in nesklepčna. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokaznega bremena. Tožena stranka je sklenila najemno pogodbo za poslovni prostor z Muzejem dne 05. 02. 1990 za obdobje sedmih let, zato je tožeča stranka zamudila prekluzivni rok za vložitev tožbe. Tožbo bi morala vložiti tri leta pred potekom najemnega razmerja. Nepremičnina je šele 13. 01. 2006 pridobila status javnega dobra in to brez ustreznih upravnih dovoljenj. Poslovni prostor ni last tožeče stranke. Terjatev tožeče stranke je zastarala v roku petih let po sprejetju ZZK/95. Tožena stranka je pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem, saj je z M. v Ljubljani sklenila najemno pogodbo. Tožena stranka je najemno pogodbo predložila šele ob vložitvi pritožbe, ker je bila pogodba iz razlogov varnosti pred lokalnim terorizmom v glavnem švicarskem arhivu. Toženi stranki se v nasprotju s Stvarno pravnim zakonikom (2) priznava lastninska pravica, saj zakon ne pozna besede lastnik, temveč uporablja termin posestnik, zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo zakon. Tožena stranka predlaga višjemu sodišču, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (3), ni tudi storilo kršitev, na katere opozarja pritožba. Tožba tožeče stranke je sklepčna in popolna, tožeča stranka je navedla odločilna dejstva in predlagala dokaze, na katere je opirala svoj zahtevek in s katerimi je izpodbijala navedbe in dokaze tožene stranke. Na tožeči stranki je bilo dokazno breme, da dokaže, da je lastnica nepremičnine in da tožena stranka brez pravnega naslova uporablja poslovni prostor, kar pa je tožeča stranka prepričljivo dokazala. Sodišče prve stopnje je na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (8. člen ZPP). Tožeča stranka kot lastnica nepremičnine ni bila vezana na prekluzivni rok za vložitev tožbe na izpraznitev nepremičnine, takšna terjatev pa tudi ne zastara.

6. Na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma priložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo novih trditev in dokazov tožene stranke v pritožbi v zvezi s sklenjeno pogodbo o najemu poslovnih prostorov z M., saj tožena stranka ni navedla opravičljivih razlogov, zaradi katerih te pogodbe in drugih priloženih listin k pritožbi ni predložila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje pozvana, da predloži pogodbo o najemu poslovnih prostorov, vendar pogodbe ni predložila in tudi ni navedla razlogov, zaradi katerih pogodbe do konca postopka pred sodiščem prve stopnje pogodbe ni predložila.

7. Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da ima sklenjeno najemno pogodbo, hkrati pa tudi, da je poslovni prostor priposestvovala, kar se pojmovno izključuje. Po drugem odstavku 28. člena Zakonu o lastninsko pravnih razmerjih je lahko le dobroverni posestnik nepremičnine pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let, po drugem odstavku 43. člena SPZ pa se zahteva dobra vera, lastniška posest in pretek časa. Sodišče prve stopnje je v sodbi podrobno pojasnilo toženi stranki, da ne izpolnjuje navedenih kriterijev, saj ni bila v dobri veri in stvari tudi ni imela v lastniški posesti. Dobroverni lastniški posestnik je le tista oseba, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, torej je o tem dejstvu v opravičljivi zmoti. S tem, ko tožena stranka trdila, da ima sklenjeno najemno pogodbo za poslovni prostor, je izključeno, da bi bila dobroverni lastniški posestnik.

8. Lastninska pravica tožeče stranke izhaja iz zemljiške knjige, nepremičnina je zaznamovana kot javno dobro, tožena stranka pa ni dokazala izvirnega načina pridobitve lastninske pravice (priposestvovanje) in tudi ne pravnega naslova za uporabo poslovnega prostora, zato ga je dolžna izprazniti.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka, ki ji niso priznani, saj je bil odgovor na pritožbo nepotreben.

(1) V nadaljevanju poslovni prostor.

(2) V nadaljevanju SPZ.

(3) V nadaljevanju ZPP.