Jedro

Bistvena je zahteva po jasnosti in določnosti opredelitve izvršilnega sredstva v sklepu o izvršbi, da pri izvrševalcih ne nastopi dvom o obsegu dovoljene izvršbe. Jasnost pa se lahko doseže le na način, da se upošteva opredelitve pravnih pojmov, kot so ti v pravnem sistemu jasno določeni in jih ni dopustno širiti mimo jasnega zakonskega pomena. Zato je treba ločiti primer, ko sklep o izvršbi vsebuje dikcijo izvršbe na plačo in druge stalne prejemke iz delovnega razmerja, in primer, kjer je izrecno navedena le plača.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo upnikov predlog z dne 9. 5. 2013 in zavrnilo zahtevo za povrnitev izvršilnih stroškov.

2. Upnik v pravočasni pritožbi navaja, da ni utemeljeno zavrženje predloga na ostale dolžnikove prejemke iz delovnega razmerja, saj je treba ločiti plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja, kot je to že pojasnilo sodišče druge stopnje v sklepu I Ip 1243/2013 z dne 20. 3. 2014. Ker je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo le na plačo, je njegov predlog utemeljen. Graja tudi stroškovno odločitev. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Upnik pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi s sklepom o izvršbi z dne 19. 1. 2007 dovolilo le izvršbo na plačo (glej 1. točko predloga za izvršbo z dne 22. 12. 2006, ki je sestavni del izdanega sklepa), ne pa tudi na druge stalne denarne prejemke. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo v sklepu I Ip 1243/2013 z dne 20. 3. 2014, da je plača le eden izmed prejemkov iz delovnega razmerja in da objektivne meje pravnomočnosti izdanega sklepa o izvršbi tako ne zajemajo tudi drugih prejemkov, zato ni mogoče govoriti o procesnem zadržku ponovnega odločanja o isti stvari.

5. Razlaga sodišča prve stopnje, ki pojem plače kot izvršilni predmet širi tudi na druge terjatve iz delovnega razmerja, ni sprejemljiva, saj zanemari temeljno značilnost pravnega sistema, ki je v njegovi koherenci. Argument koherence utemeljuje uporabo istega pravnega instituta na izvršilnem pravnem področju, kot je opredeljen na matičnem področju delovnega prava. Temeljni predpis iz matičnega področja, ki opredeljuje plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja, je Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1). V izvršilnem postopku je zato pravilno upoštevati opredelitev iz prvega odstavka 126. člena ZDR-1, ki razlikuje med plačo in ostalimi prejemki iz delovnega razmerja.

6. Določilo drugega odstavka 128. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), na katerega se sodišče prve stopnje zmotno opira, se nanaša le na smiselno uporabo določil ZIZ o izvršbi, ki se nanašajo na plačo, tudi za druge stalne prejemke, ta določila pa opredeljujejo le procesna pravila o načinu izvršbe. Določila 128. člena ZIZ ne opredeljujejo vsebine oziroma karakternih značilnosti posameznih vrst v njih navedenih terjatev. Tako navedeno določilo ne more biti podlaga za izenačevanje pravnega pojma plače z drugimi prejemki iz delovnega razmerja.

7. V obravnavani zadevi je bistvena zahteva po jasnosti in določnosti opredelitve izvršilnega sredstva v sklepu o izvršbi, da pri izvrševalcih ne nastopi dvom o obsegu dovoljene izvršbe. Jasnost pa se lahko doseže le na način, da se upošteva opredelitve pravnih pojmov, kot so ti v pravnem sistemu jasno določeni in jih ni dopustno širiti mimo jasnega zakonskega pomena. Zato je treba ločiti primer, ko sklep o izvršbi vsebuje dikcijo izvršbe na plačo in druge stalne prejemke iz delovnega razmerja, in primer, kjer je izrecno navedena le plača. 8. Ali omejitve iz 102. člena ZIZ veljajo le za plačo ali tudi za druge prejemke iz delovnega razmerja, kar izpostavlja sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi kot bistveno, ni predmet presoje v obravnavani zadevi. Tudi morebitna uporaba analogije glede omejitve na plačo za druge prejemke iz delovnega razmerja pa še ne pomeni, da gre za enako izvršilno sredstvo.

9. Iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1179/2013 z dne 3. 2. 2014, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje, izhaja, da je bila izvršba pravnomočno dovoljena na (vse) denarne prejemke, ki jih dolžnik prejema pri dolžnikovemu dolžniku, in ne le na plačo ali pokojnino, zato je bilo zavrženje predloga z novim izvršilnim sredstvom na druge prejemke dolžnika kot upokojenca, utemeljeno. Upnik v tej zadevi ni omejil predloga za izvršbo le na posamezen prejemek (plačo, pokojnino), kot je primer obravnavana zadeva.

10. V skladu z načelom dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ) lahko upnik svoj izvršilni predlog omeji le na posamezno sredstvo, lahko pa hkrati ali zaporedoma predlaga izvršbo tudi na več različnih izvršilnih sredstev, sodišče pa je na tak predlog vezano (prvi in tretji odstavek 34. člena ZIZ).

11. Ker bi s spremembo odločitve odvzelo dolžniku pravico do ugovora in s tem sodelovanja v postopku, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je kot akcesorno odločitvi o zavrženju predloga razveljavilo tudi stroškovno odločitev.

12. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno odločiti o upnikovem predlogu za izvršbo z novim izvršilnim sredstvom in pri tem ponovno odločiti tudi o stroških. Pri tem naj preuči tudi upnikove pritožbene navedbe v zvezi s stroški.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.