Jedro

Za opredelitev gradnje kot nelegalne sta pravno pomembni le dve okoliščini: da gre za gradnjo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, in da to gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno.

Zavezanec v inšpekcijskih postopkih je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oziroma objekt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z inšpekcijsko odločbo organa prve stopnje, št. 06122-182/2011/13 z dne 16. 8. 2011, je odločeno pod točko 1 izreka, da mora inšpekcijski zavezanec A.A.(prvotožnik v tem sporu) takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo prizidka na severni strani starejšega stanovanjskega objekta - Domačija B., na zemljišču s parc. št. 278, k.o. …, ki je na dan 26. 1. 2011 predstavljala: - Zahodni del prizidka ima tlorisno dimenzijo 5,30 m x 3,15 m, višina prizidka nad pritlično ploščo znaša 2,70 m. Vzhodni del prizidka pa ima maksimalno tlorisno dimenzijo 3,40 m x 7,20 m in je z zahodnim delom prizidka povezan. Višina vzhodnega dela prizidka nad pritlično ploščo znaša 2,80 m. - Celoten prizidek je enoetažen, zidan iz opeke z vertikalnimi in horizontalnimi armiranobetonskimi vezmi. Ima armiranobetonske temelje in pritlično armirano betonsko ploščo, ki je od tal dvignjena cca od 0,9 m do 1,1 m, odvisno od nivoja terena. - Prizidek je prekrit z enotno enokapno streho, maksimalne tlorisne dimenzije 12,50 m x 5,20 m, ki je naslonjena na ostrešje obstoječega objekta, na prizidek ter v severozahodnem vogalu na lesen steber dimenzije 18/18 cm. Pod točko 2 izreka je odločeno, da mora inšpekcijski zavezanec iz prve točke tega izreka v roku 90 dni po vročitvi te odločbe odstraniti nelegalno gradnjo iz prve točke tega izreka na svoje stroške. V 3. točki je odločeno, da se inšpekcijski zavezanec iz prve točke tega izreka opozori, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz prejšnje točke, začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah na njegove stroške. V točki 4 izreka je odločeno, da za objekt iz prve točke tega izreka veljajo od dneva vročitve te odločbe naslednje prepovedi: - izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, - vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, - njegova uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem, - promet z njim ali z zemljiščem na katerem je, - sklepanje drugih pravnih poslov, kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi. V 5. točki je odločeno, da bo o stroških izdan poseben sklep. V točki 6 je odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve ter v 7. točki, da je odločba izdana po uradni dolžnosti in je takse prosta.

2. V obrazložitvi se organ prve stopnje sklicuje na ogled kraja nezakonite gradnje in zapisnik gradbene inšpektorice št. 06122-182/2011/4 z dne 26. 1. 2011, iz katerega je razvidna nelegalna gradnja prizidka, katere investitor je A.A. (prvotožnik). Določba 3. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1C) je v času odločanja kot pogoj za gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo objekta in odstranitev objekta določala (zahtevala) pravnomočno gradbeno dovoljenje. 152. člen ZGO-1C določa inšpekcijske ukrepe v primeru nelegalne gradnje, 158. člen tega zakona pa določa prepovedi v zvezi s tem objektom. Ker gre v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZGO-1C za nujni ukrep v javnem interesu, je bila odločba izda brez zaslišanja strank.

3. Tožena stranka je s pritožbeno odločbo, ki jo tožeča stranka tudi izpodbija, pod točko 1 izreka odločila, da se četrta vrstica (alinea) 3. točke izreka prvostopenjske odločbe odpravi in nadomesti s to odločbo, tako da se glasi: promet z objektom, v ostalem pa se pritožba zavrne. V obrazložitvi tožena stranka v delu, ki se nanaša na odpravo četrte vrstice 3. točke prvostopenjske odločbe navaja, da iz obravnavane zadeve izhaja, da pritožnik (A.A.) ni edini lastnik zemljišča, na katerem se nahaja objekt, ki je predmet izpodbijanja inšpekcijske odločbe. Ker pa je upravni organ prve stopnje s svojo odločbo izrekel tudi prepoved prometa s tem zemljiščem, katerega lastnica je C.C., je s tem napačno uporabil materialni predpis. V ostalem delu se tožena stranka sklicuje na pravilne ugotovitve prvostopenjske odločbe.

4. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bila odločba izdana zavezancu A.A. (prvotožniku), ki ni lastnik te nepremičnine. Na njej ima zgolj služnost užitka, kot je to razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska. Lastnica nepremičnine je intervenientka (drugotožnica), ki v postopku na prvi stopnji ni sodelovala in ni mogla zavarovati svojih interesov. Takšne pomanjkljivosti ne more odpraviti okoliščina, da je vložila pritožbo. Sporni upravni odločbi se tako ne moreta nanašati na nepremičnino, ki je v lasti tretjega. Intervenientka Sonja Poličnik ni zavezanka iz te odločbe. Bistvena kršitev postopka je v tem, da se pritožbeni organ ni opredelil do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na to, da je gradnja oziroma stari objekt kulturni, etnološki spomenik, da stoji tik ob prometni poti na Šmarno goro, in da je pomembno, da je urejen. V skladu z 38. členom Zakona o varstvu kulturne dediščine je lastnik dolžan skrbeti za kulturne spomenike in si je tožeča stranka aktivno prizadevala pridobiti gradbeno dovoljenje. Ravnala je v skrajni sili in to dejanje ne more biti nezakonito. Ravnanje upravnih organov je v nasprotju s temeljno funkcijo uprave (5. člen ZDU-1). Namesto, da bi si upravni organ prizadeval, da stranka čim prej pridobi gradbeno dovoljenje in ji dal na voljo dodaten čas, je izdal odločbe in s tem povzročil vrsto upravnih in sodnih postopkov.

5. Procesna kršitev predpisa je v tem, da je izrek odločbe nerazumljiv. Drugostopenjska upravna odločba odpravlja četrto vrstico 3. točke izreka prvostopenjske odločbe. Četrte vrstice 3. točke izreka prvostopenjske odločbe ni. Drugostopenjska odločba je zato nesmiselna, sama s seboj v nasprotju in neizvršljiva. Ker je 1. točka drugostopenjske odločbe nesmiselna in neizvršljiva, na 1. točko pa se nanaša tudi 2. točka izpodbijane odločbe, je tudi 2. točka nezakonita, ker ni jasno, na kaj se nanaša. Niso bili upoštevani ugovori tožeče stranke iz 7. točke pritožbe. Ukrep je nesorazmeren. Posledica inšpekcijskega ukrepa je odločba o obveznosti plačila nadomestila zaradi uzurpacije in degradacije prostora. S tem je kršena določba 7. člena ZUP. Niso upoštevana stališča uslužbenke Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine in sploh tudi druge okoliščine, v zvezi z nujnostjo spornega posega in zatrjevano skrajno silo. V tem delu je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odloči, da se izpodbijani odločbi odpravita. Sodišče naj organu prve stopnje naloži, da omogoči tožeči stranki v skladu s 5. členom ZDU-1 pridobitev gradbenega dovoljenja. Zahteva povrnitev stroškov tega postopka.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Na podlagi 12.1 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1C gre za nelegalno gradnjo takrat, ko se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedene brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Po 152. členu ZGO-1C v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi, ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekta, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možno.

9. Po navedeni zakonski ureditvi sta za opredelitev gradnje kot nelegalne pravno pomembni le dve okoliščini: da gre za gradnjo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, in da to gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Tožeča stranka ne navaja, da bi pri obravnavanem objektu šlo za gradnjo, za katero ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Iz listin upravnega spisa in njenih tožbenih ugovorov izhaja, da gradbeno dovoljenje celo nameravala pridobiti.

10. ZGO-1C nima izrecnih določb o tem, kdo je zavezanec v inšpekcijskih postopkih zaradi nedovoljene gradnje (kamor po 12.1 točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 spada tudi nelegalna gradnja), vendar je to posredno mogoče ugotoviti po prvem odstavku 157. člena, ki ureja nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki je ena izmed „drugih sankcij“ za nedovoljeno gradnjo. Po tej določbi je zavezanec investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oziroma objekt. Takšno stališče izhaja tudi obsežne in enotne upravnosodne prakse Upravnega sodišča kot tudi Vrhovnega sodišča RS. Da je v spornem primeru prvotožnik investitor nelegalne gradnje izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu, št. 06122-182/2011/9 z dne 29. 3. 2011, kjer je na izrecno vprašanje gradbene inšpektorice prvotožnik odgovoril, da je sam edini investitor prizidka, po pooblastilu lastnice zemljišča in stranske udeleženke (intervenientke) v upravnem postopku in v skladu s pogodbo o nastanku užitka z dne 1. 12. 2008, ki je vknjižena v zemljiški knjigi. Drugotožnica, ki je sicer lastnica zemljišča, je v inšpekcijskem postopku ves čas sodelovala, kar je razvidno iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu z dne 29. 3. 2011 in pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, kar pomeni, da sta jo oba upravna organa vključila v postopek kot stransko udeleženko.

11. Utemeljen pa je tožbeni ugovor, da ni pravilna odločitev tožene stranke v 1. točki izreka, s katero je tožena stranka odpravila četrto vrstico 3. točke izreka prvostopenjske odločba gradbene inšpektorice, glede na to, da 3. točka izreka ne vsebuje četrte vrstice. Kot je razvidno iz primerjave obeh upravnih odločb, je šlo za očitno pisno pomoto, ker se četrta vrstica (alinea) 4. točke odločbe prve stopnje (in ne 3. točke) nanaša na prepovedi iz 158. člena ZGO-1C, kar je tožena stranka v obrazložitvi tudi utemeljila. Ker gre za očitno pisno pomoto, ki jo bo lahko tožena stranka popravila na podlagi 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ta ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve obeh upravnih organov.

12. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen in sta oba upravna akta na zakonu utemeljena.

13. Sodišče je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.