Jedro

Zmotno je stališče predlagatelja, da s prenosom terjatev od družbe G. d.o.o. na predlagatelja, ni prešla tudi narava kapitalskih posojil. Posojilo, dano v kriznih finančnih okoliščinah za družbo, se ipso iure prekvalificira v njen lasten kapital in se ne obravnava kot posojilo, ki bi ga družba kot posojilojemalka posojilodajalcu morala vrniti. Ker družbenik v takšnem primeru proti družbi nima zahtevka za vračilo posojila, tudi v postopku prisilne poravnave (na tej podlagi) ne more izvrševati nobenih pravic, med drugim ne vložiti predloga za začetek postopka prisilne poravnave.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek prisilne poravnave nad dolžnikom A. d.o.o., matična št. 000, davčna št. 000 (1. točka izreka). Predlagatelju je naložilo, da mora v 15-ih dneh po vročitvi tega sklepa založiti predujem za stroške postopka prisilne poravnave v višini 25.569,00 EUR in ga opozorilo, da bo v primeru, če v roku ne bo založil predujma za kritje stroškov postopka prisilne poravnave, po devetem odstavku 221j. člena ZFPPIPP ustavilo postopek prisilne poravnave (2. točka izreka). Za upravitelja je imenovalo B. B. (3. točka izreka) in ugotovilo, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s temi podatki: C., d.o.o., matična št. 000 (4. točka izreka).

2. Upnika D. in E. sta prijavila udeležbo v predhodnem postopku zaradi insolventnosti in zoper sklep pravočasno vložila pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom zavrže, podrejeno zavrne.

3. Predlagatelj, upnik F., d.d., je na pritožbi odgovoril in predlagal, da ju pritožbeno sodišče zavrže oziroma zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je začelo postopek prisilne poravnave nad dolžnikom na predlog upnika F., d.d., (predlagatelj), ki je utemeljeval svoje upravičenje za vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom na določbi prvega odstavka 221j. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), po kateri so začetek postopka prisilne poravnave upravičeni predlagati tudi upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20% finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika.

6. Upnika D. in upnik E. sta, kot je bilo navedeno, prijavila udeležbo v predhodnem postopku zaradi insolventnosti in pritožbi zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave nad dolžnikom.

7. Točko preloma predhodnega v glavni postopek zaradi insolventnosti predstavlja pravnomočen sklep o začetku postopka prisilne poravnave (tako sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 56/2015). Trditve predlagatelja, da pritožnik ni prijavil udeležbe v predhodnem postopku zaradi insolventnosti, ker jo je prijavil šele po izdaji sklepa o začetku postopka prisilne poravnave nad dolžnikom, so torej zmotne.

8. Upnik D. trdi, da je kot imetnik avtorskih pravic in dajalec licence dne 31. 1. 2013 sklenil z dolžnikom kot pridobiteljem licence Licenčno pogodbo za čas trajanja petih let. Z Licenčno pogodbo je dolžnik pridobil izključno pravico do izkoriščanja določenih avtorskih pravic na naročenem video gradivu, tako da jih lahko predvaja na televizijskem kanalu X TV preko IPTV, kabelskega in digitalnega prenosa, in se zavezal, da bo iz različnih programskih sklopov vsako leto naročil vnaprej določeno količino video-gradiva in se upniku zavezal plačevati 350.000,00 EUR letne naročnine. Upnik je tako na podlagi Licenčne pogodbe med drugim izstavil račun št. (06)02-04286 z dne 30. 6. 2014 za licenčnino v letu 2013 v višini 350.000,00 EUR, z zapadlostjo 30. 7. 2014, račun št. (06)02-04287 z dne 30. 6. 2014 za licenčnino v letu 2014 v višini 350.000,00 EUR, z zapadlostjo 30. 7. 2014 in račun št. (06)02-0006808 z dne 22. 3. 2016 v višini 350.000,00 EUR, z zapadlostjo 21. 4. 2016. Dolžnik je le delno izpolnil obveznost po računu z dne 30. 6. 2014 v višini 89.852,94 EUR, tako da dolguje po zgoraj navedenih računih še znesek 789.852,94 EUR in obresti v višini 77.157,18 EUR. Upnik je v potrditev svojih trditev predložil Licenčno pogodbo z dne 31. 1. 2013, prilogo A k Licenčni pogodbi, zgoraj navedene račune in račun št. (06)02-05163 z dne 28. 2. 2015 ter račun (06)02-0006808 z dne 22. 3. 2016, kontno kartico kupca z dne 22. 7. 2016 ter izračun kapitaliziranega zneska obresti z dne 25. 7. 2016. Trdil je, da je svojo terjatev tudi že prijavil v postopku prisilne poravnave.

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je terjatev upnika verjetno izkazana, s tem pa tudi njegovo upravičenje, da v predhodnem postopku zaradi insolventnosti opravlja procesna dejanja (3 točka 55. člena ZFPPIPP).

10. Upnik E. trdi, da je z dolžnikom dne 31. 1. 2013 sklenil Pogodbo o svetovalnih storitvah, na podlagi katere se je upnik dolžniku zavezal nuditi svetovalne storitve, dolžnik pa upniku zanje plačevati do 500.000,00 EUR na leto. Svetovalne storitve, ki jih je nudil upnik, so obsegale zlasti svetovanje glede glavne dejavnosti dolžnika – to je glede opravljanja televizijske dejavnosti. Upnik je za svoje opravljene svetovalne storitve izstavljal račune, ki se jih je dolžnik zavezal poravnati v roku 30 dni od prejema. Na podlagi Pogodbe je upnik tako dne 12. 6. 2016 izdal račun št. 2016 N 35 v višini 94.500,00 EUR, ki je zapadel v plačilo dne 22. 7. 2016. Dolžnik do dneva začetka postopka prisilne poravnave navedenega računa še ni plačal, kar izhaja iz priloženega izpiska odprtih postavk. Upnik je v potrditev svojih trditev predložil Pogodbo o opravljanju svetovalnih storitev z dne 31. 1. 2013, račun št. 2016 N 35 z dne 22. 6. 2016, izpisek odprtih postavk z dne 22. 7. 2016 in prijavo terjatve v tem postopku z dne 26. 7. 2016. Predlagatelj je upnikovi terjatvi oporekal le s trditvami, da upnik ni izkazal, da bi opravil kakršnekoli storitve v povezavi z zgoraj navedenim računom.

11. Pritožbeno sodišče po pregledu predloženih listin ocenjuje, da je terjatev upnika verjetno izkazana. Zato je upnik v predhodnem postopku zaradi insolventnosti upravičen opravljati procesna dejanja (3. točka 55. člena ZFPPIPP).

12. Ker so navedbe pritožnikov v nadaljevanju v bistvenem identične, bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo skupno.

13. Sodišče prve stopnje sprejema odločitve na podlagi gradiva, s katerim razpolaga v času odločanja. To pa še ne pomeni, da pritožbeno sodišče ne sme upoštevati dejstev, ki so prvič navedena šele v pritožbi, v kolikor jih pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel navajati brez svoje krivde, v danem primeru pa za takšno situacijo gre, in so odločilne za presojo predlagateljeve procesne legitimacije za vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom. Postopka, ki ni bil začet na predlog upravičenega predlagatelja, namreč ni dopustno voditi. V zadevi, na katero se sklicuje predlagatelj (III Ips 56/2015 v zvezi s Cst 516/2014) ni bilo sporno vprašanje predlagateljevega upravičenja za vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave, temveč vprašanje dopustnosti pritožbe zoper sklep o začetku postopka. Višje sodišče je namreč pritožbi pritožnikov zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave nad dolžnikom zavrglo, ker je ugotovilo, da nista verjetno izkazala svoje terjatve do dolžnika niti prijavila udeležbe v predhodnem postopku (nista izkazala, da sta stranki postopka). Vrhovno sodišče pa je v sklepu III Ips 56/2015 pojasnilo, da imajo upniki v postopku prisilne poravnave pravico do ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave, v katerem lahko uveljavljajo vse “vsebinske” (in torej ne katerekoli) razloge proti vodenju postopka prisilne poravnave, navedene v 172. členu ZFPPIPP. Tudi registrska zadeva, na katero se sklicuje predlagatelj v odgovoru na pritožbi (IV Cpg 585/2009 z dne 23. 9. 2009) ni primerljiva z obravnavano, niti v dejanskem niti v pravnem pogledu.

14. Predlagateljeve trditve v odgovoru na pritožbo, da se pritožnika in dolžnik štejejo za povezane družbe po 527. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ne vplivajo na pravico pritožnikov, da vložijo pritožbo zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave nad dolžnikom iz razlogov, kot jih navajajo in same po sebi (takšne kot so podane), še ne kažejo na zlorabo procesnih pravic pritožnikov.

15. Pritožnika nadalje trdita, da je predlagatelj terjatve, na katere je oprl svoj predlog za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom, pridobil na podlagi odstopa terjatev, ki jih je odstopnik, družba G. d.o.o., pridobila na podlagi posojilnih pogodb, ki jih je sklenila z dolžnikom. Trdi, da je G. d.o.o. eden od dveh družbenikov dolžnika in ima v dolžniku 49% poslovni delež ter da je zgoraj navedene pogodbe sklenila z dolžnikom v obdobju od 31. 1. 2013 do 23. 2. 2016, to je v času, ko je bila družbenik družbe, in v času, ko je bila družba očitno insolventna in bi ji kot dober gospodarstvenik morala zagotoviti lastni kapital, namesto tega pa ji je dala posojilo. Zato imajo navedena posojila pravno naravo posojil iz prvega odstavka 498. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), kar pomeni, da za terjatve na njihovi podlagi v okviru prisilne poravnave ali v stečajnem postopku ni mogoče uveljaviti zahtevka za njihovo vračilo. Posledica navedenega pa je, da na podlagi teh terjatev ni mogoče utemeljiti predloga za začetek postopka upniške prisilne poravnave, saj upnik, ki je imetnik takšnih terjatev na podlagi prvega odstavka 498. člena ZGD-1 v postopku prisilne poravnave nima pravnega položaja upnika. Pritožnika trdita, da je bila pri dolžniku v obdobju od 31. 12. 2012 do 31. 12. 2015 izpolnjena podlaga domneve dolgoročne plačilne nesposobnosti iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj bilance stanja na dan 31. 12. 2012, 31. 12. 2013, 31. 12. 2014 in 31. 12. 2015 kažejo, da je v vseh navedenih letih vrednost premoženja dolžnika manjša od vsote njegovih obveznosti, ter podlaga domneve dolgoročne plačilne nesposobnosti dolžnika po 2. točki tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj čista izguba poslovnih let skupaj s prenesenimi izgubami dosega in presega polovico osnovnega kapitala dolžnika, izgube pa ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv, ki jih dolžnik ni imel. Pritožnika trdita, da predlagatelj zato ni procesno legitimiran za vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom.

16. Zmotno je stališče predlagatelja, da s prenosom terjatev od družbe G. d.o.o. na predlagatelja, ni prešla tudi narava kapitalskih posojil. Po določbi drugega odstavka 421. člena Obligacijskega zakonika (OZ) namreč dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop. Pritožnika zato utemeljeno navajata, da dejstev, da so bile terjatve iz naslova posojil po sklenitvi posojilnih pogodb odstopljene družbi F. d.d., dolžniku ne odvzema ugovora v smislu prvega odstavka 498. člena ZGD-1, saj se z odstopom sama narava terjatve ne spremeni, dolžnik pa lahko proti prevzemniku uveljavlja vse ugovore, ki se nanašajo na samo terjatev, kot tudi ugovore v zvezi z razmerjem, v katerem je le-ta nastala.

17. Začetek postopka prisilne poravnave so po določbi prvega odstavka 221j. člena ZFPPIPP upravičeni predlagati tudi upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20% finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika. Po določbi prvega odstavka 498. člena ZGD-1 družbenik, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe. Posojilo, dano v kriznih finančnih okoliščinah za družbo, se torej ipso iure prekvalificira v njen lasten kapital in se ne obravnava kot posojilo, ki bi ga družba kot posojilojemalka posojilodajalcu morala vrniti. Ker družbenik v takšnem primeru proti družbi nima zahtevka za vračilo posojila, tudi v postopku prisilne poravnave (na tej podlagi) ne more izvrševati nobenih pravic, med drugim ne vložiti predloga za začetek postopka prisilne poravnave. Prav določba prvega odstavka 498. člena ZGD-1 v povezavi z določbo prvega odstavka 221j. člena ZFPPIPP in 3. točko 55. člena ZFPPIPP za takšnega družbenika predstavlja omejitev pravic, ki jih upnikom sicer daje prvi odstavek 221j. člena ZFPPIPP. Presoja, ali je neko posojilo mogoče šteti za kapitalsko posojilo po prvem odstavku 498. člena ZGD-1, torej je relevantna za odločanje o upravičenju upnika za vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave.

18. Za presojo, ali je podan dejanski stan iz prvega odstavka 498. člena ZGD-1 je odločilno, ali je bila družba v času, ko je bilo posojilo dano, v gospodarski krizi. Nedvomno je v krizi, če je pri njej nastopil razlog insolventnosti (trajnejša nelikvidnost oziroma prezadolženost). Za presojo, ali je določeno posojilo predstavljalo kapitalsko posojilo po prvem odstavku 498. člena ZGD-1, pa je odločilen trenutek, ko je bilo posojilo družbi dano.

19. Pritožnika sta trdila, da je pri dolžniku že od leta 2012 do 2015 podana domneva insolventnosti, da so bila posojila dana v tem času ter da je podana situacija iz prvega odstavka 498. člena ZGD-1. Predlagatelj je v odgovoru na pritožbi takšnim trditvam oporekal z navedbami, da je potrebno v kontekstu dokazovanja kapitalskih posojil presoditi, kdaj je bilo dano posojilo in ali je bilo to v času, ko bi moral družbenik kot dober gospodarstvenik zagotoviti lasten kapital namesto posojila. Trdil je, da je pritožnik v trditveni podlagi glede kapitalskih posojil in bilanc napačno povzel zgolj bilančno stanje dolžnika po koncu vsakega leta, pri čemer pa omenjenih bilančnih stanj ni primerjal niti z datumi obravnavanih posojil. Prav tako ni upošteval dokapitalizacij z dne 5. 2. 2013, 14. 6. 2013, 15. 10. 2013 in 28. 5. 2014 v skupni višini do 6.542.500,00 EUR. Pritožnik je tudi napačno navedel, da naj bi imel dolžnik na dan 31. 12. 2013, 31. 12. 2014 in 31. 12. 2015 osnovni kapital v višini 7.500,00 EUR, pri čemer pa je iz bilanc dolžnika očitno, da temu ni tako, saj je osnovni kapital dolžnika konec leta 2013 znašal 4,042.500,00 EUR, konec leta 2014 in 2015 pa 6,542.500,00 EUR. Predlagatelj utemeljeno izpostavlja, da gre za vprašanje tehtanja ekonomskih okoliščin v povezavi s konkretnimi datumi posojil. 20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tako trditve pritožnikov kot predlagatelja v odgovoru na pritožbo relevantne za presojo predlagateljevega upravičenja za vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom in zadosti konkretizirane, da omogočajo preizkus utemeljenosti le-teh v kontradiktornem postopku. Ker gre za obsežne trditve, ki so bile prvič podane šele v pritožbenem postopku in zato niso bile predmet presoje v postopku pred sodiščem prve stopnje, bi se o njih prvič izreklo šele pritožbeno sodišče. S tem pa bi bila strankam postopka, ki ne bi bile deležne dvostopenjskega postopka, odvzeta pravica do pritožbe.

21. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

22. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku, upoštevaje trditve pritožnikov in predlagatelja ter dokaze, ki so jih predložili, presoja, ali je upnik F. d.d. upravičeni predlagatelj začetka postopka prisilne poravnave nad dolžnikom po prvem odstavku 221j. člena ZFPPIPP. Terjatve iz naslova posojil, ki naj bi jih dolžniku odobril in izplačal predlagatelj sam (posojilo v višini 1.950.000,00 EUR na podlagi Posojilne pogodbe A1/2016 z dne 17. 3. 2016 in posojilo v višini 1.950.000,00 EUR na podlagi Posojilne pogodbe št. A2/2016 z dne 13. 5. 2016), pa glede na višino le-teh (ki ni zadostna glede na zahtevo iz 221j. člena ZFPPIPP), predlagatelju še ne dajejo upravičenja za vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom.