Jedro

10.Zagovorniki na več mestih poudarjajo, da je sodišče prve stopnje krivdo obdolženca ugotovilo na podlagi njegovih neprepričljivih izpovedb, ko je sprva pojasnil, da se B. B. dokumentacijo predal v fizični obliki, nato pa izpovedal, da je dokumentacijo poslal preko e-pošte in temu priložil tudi dokaze. Izpostavljajo, da je glede na časovni odmik dogodka in neprepričljive ter dvomljive izpovedbe drugih prič povsem razumljivo, da se obdolženi, tako kot ostale priče, ne spominja natančnega poteka dogodkov iz leta 2019, ob tem pa menijo, da te okoliščine prvostopenjsko sodišče ne bi smelo obravnavati kot bistvene in ne njej opreti obstoj pritožnikove krivde. Izrazijo prepričanje, da sodišče prve stopnje tako ni v zadostni dokazalo (pravilno: ugotovilo) niti naklepa za ponareditev ambulantnega kartona niti eventualnega naklepa za njegovo uporabo. Toda takšnemu pritožbenemu izvajanju ne gre pritrditi. Sicer je pritožbene navedbe utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ko je v točki 7 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da (in zakaj) gre v primeru ambulantne izkaznice družbe D. d.o.o., ki je bila Zavarovalnici d.d. dne 11. 2. 2019 predložena pri ugotavljanju škode iz naslova nezgodnega zavarovanja in dne 14. 2. 2019 priložena vloženemu odškodninskemu zahtevku iz naslova AO+ zavarovanja, za ponarejeno listino. Prav tako je v točkah 11 in 13 izpodbijane sodbe zanesljivo zaključilo, da (in kako) je bila ponarejena ambulantna izkaznica družbe D. d.o.o. v obeh inkriminiranih primerih z gotovostjo uporabljena. Pri tem je izčrpno pojasnilo, da (in čemu) obdolženega bremeni izvršitvena oblika uporabe ponarejene listine kot prave in ne njena (fizična) izdelava, kar v obširno pritožbeno izvajanje zavajajoče vpletajo obdolženčevi zagovorniki z lastnim prepričanjem, da je priča B. B. ambulantno izkaznico opravljenih terapij ponaredila brez obdolženčeve vednosti. Vprašanje njene (fizične) izdelave pa v predmetni kazenski zadevi sploh ni merodajno, kar skušajo z lastno dokazno oceno, dokazno nepodprtim ugibanjem in selekcioniranjem izpovedi B. B., ko vztrajno opozarjajo na okoliščini urejanja celotne dokumentacije z njegove strani ter njegove obravnave v več kazenskih postopkih, v ospredje postaviti zagovorniki. Pri tem povsem zanemarijo točki 16 in 20 razlogov izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja, da je B. B. jasno povedal, da sam kje drugje ni pridobival dokumentov za obdolženega ob sestavi odškodninskega zahtevka ter da je vse priloge, ki so bile odškodninskemu zahtevku priložene, prejel od obdolženca. Prav tako je potrdil navedbe obdolženca, da je odškodninski zahtevek sestavil sam, nato pa ga je na zavarovalnico vložila odvetnica, priča. Prav tako je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ponudilo podrobne in prepričljive razloge za ovrženje obdolženčevega zagovora in sploh trditve, da se je s ponarejeno ambulantno izkaznico seznanil šele ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca v letu 2021, predstavilo pa je tudi sprejemljive in smiselne razloge za sprejeto prepričanje, da (in zakaj) je priča C. C. z izpovedbo želela razbremeniti obdolženca. Pritožbeno izvajanje v zvezi z njo in zatrjevanje, da ne ona in ne obdolženi nista vedela, da je med dokumentacijo, posredovano zavarovalnici tudi ponarejeni ambulantni kartonček opravljenih fizioterapij, je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. K razumnim, logičnim in tehtnim dokazno podprtim razlogom pritožbeno sodišče nima kaj dodati in jih kot predstavljene po prvostopenjskem sodišču tudi dosledno povzema.

Okoliščina, da se zagovorniki s stališčem prvostopenjskega sodišča glede presoje verodostojnosti posamezne priče ne strinjajo, pa na pravilnost sprejetih dejanskih in pravnih zaključkov ne more imeti pritožbeno pričakovane teže. Posledično pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolžencu pred sodiščem prve stopnje pravica do obrambe v zvezi z izvajanjem dokazov v njegovo korist ni bila kršena, prav tako pa ni zaznalo kakšne relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

11.Pritrditi pa je tudi v točki 23 izpodbijane sodbe pravilni oceni sodišča prve stopnje, da je obdolženi pri inkriminiranem dogajanju ravnal z direktnim naklepom, saj je imelo za to v izsledkih izvedenega dokaznega postopka zadostno in ustrezno podlago. Pritožbeni poudarek, kako se priča C. C. ni zavedala, da je ambulantni kartonček, ki ga je poslala zavarovalnici, ponarejen, prav tako, da za obstoj slednjega ni vedel niti obdolženi, zaradi česar naklep storitve kaznivih dejanj ni dokazan ter polemiziranje zagovornikov o dobroverni vrnitvi previsoko plačane odškodnine, prejete na podlagi ponarejenega ambulantnega kartončka, glede na izsledke celostno izvedenega postopka dokazovanja ni merodajen. Dejstvo, da je obdolženi poravnal škodo, ki je nastala s kaznivima dejanjema, torej da je vrnil neupravičeno izplačano odškodnino, je sodišče prve stopnje v točki 24 izpodbijane sodbe ustrezno upoštevalo kot olajševalno okoliščino pri izbiri kazenske sankcije, ki je glede na težo inkriminiranega dejanja v obeh primerih vendarle prostostno zagrožena. Nikakor pa to ni okoliščina, ki bi obdolženca razbremenila krivdne odgovornosti.

Izrek

12.Brez teže ostane tudi posplošeno namigovanje zagovornikov, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo ključne dokaze, ki kažejo, da obdolženi ni ravnal protipravno, saj je za zaključek o ugotovljenem pravno nevzdržnem ravnanju sodišče prve stopnje ponudilo zadosten argument predvsem v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe.

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

13.Zgolj nestrinjanje zagovornikov s sprejetimi dejanskimi in pravnimi zaključki, obširno lastno analiziranje in selekcioniranje posameznih, za obdolženca neugodnih dokazov ter sploh zgrešeno pritožbeno naziranje v razmerju do prič B. B., odvetnice in C. C., ki v bistvu ne prinašajo nič novega, tako prepričljivih in smiselnih razlogov izpodbijane sodbe ne morejo omajati, kaj šele ovreči.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

14.Posledično obdolženčevi zagovorniki z lastno dokazno oceno in zavzemanjem za drugačen meritorni izid od prvostopenjsko sprejetega ostanejo brez pritožbeno pričakovanega uspeha.

Obrazložitev

15.Odločbe o kazenski sankciji zagovorniki sicer ne grajajo, vendar pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je prvostopenjsko sodišče v točki 24 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Obdolženemu A. A. je utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opominjevalne narave, t.j. pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za vsako posamezno kaznivo dejanje določilo primerno kazen zapora pet mesecev, nato pa v skladu s pravili o steku enotno kazen devet mesecev ter ustrezno preizkusno dobo. Za sprejeto odločbo je ponudilo sprejemljive razloge, zaradi česar kazenske sankcije ne gre spreminjati v obdolženčevo korist.

1.Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 50249/2022 z dne 16. 5. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako izmed kaznivih dejanj po prvem odstavku 251. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora, nakar mu je v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen devet mesecev zapora, pod preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je obdolženega obremenilo za plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP.

16.Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi zagovornikov obdolženega odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

2.Sodbo sodišča prve stopnje v celoti po svojih zagovornikih izpodbija obdolženi iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določil kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

17.Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (št. 7113 in 7122).

4.Jedro pritožbene obrazložitve je sicer v nestrinjanju z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter poskusu prevalitve krivdnega bremena na pričo B. B. V zvezi s slednjim zagovorniki poudarjajo obstoj predkazenskih postopkov zaradi ponarejanja dokumentacij v okviru vlaganj odškodninskih zahtevkov za številne stranke, ki jih je nekatere tudi sam pripravljal, s čimer odkrito opozarjajo na verjetnost, da je mogoče prav on tisti, ki je ambulantno izkaznico opravljenih terapij ponaredil brez vednosti obdolženca. Posledično menijo, da je njegova izpoved namenjena le izključitvi lastne krivde, saj ni jasno, zakaj bi obdolženi najprej poslal vso dokumentacijo preko e-pošte, nato pa jo B. B. predal še v fizični obliki (ali obratno). Sodišču prve stopnje očitajo, da se do tega ni opredelilo, temveč je pritožnikov zagovor zaradi neskladnosti zgolj opredelilo kot neprepričljiv in nedokazan. Prav tako pogrešajo prvostopenjsko opredelitev do okoliščine obstoja predkazenskih postopkov zoper pričo B. B. Na ta način smiselno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana. Šteje se nemreč, da (prvostopenjska) sodba med ostalim nima razlogov, če sodišče prve stopnje samo navede vsebino izvedenih dokazov, ne da bi obrazložilo svojo presojo teh dokazov v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP, česar pa pritožbeno sodišče v danem primeru ne zaznava. V točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo razloge, zakaj zagovoru obdolženega v delu zanikanja storitve kaznivega dejanja ne verjame. Skozi obširno pritožbeno polemiziranje tako ostane prezrto, da je bil zagovor obdolženca zavrnjen ob upoštevanju dejstva, da so bili odškodninskemu zahtevku iz naslova AO+ zavarovanja z dne 14. 2. 2019 priloženi poškodbeni list, delovni nalog za fizioterapijo, ambulantna izkaznica za fizikalno terapijo, zdravniška kartoteka in pooblastilo za zastopanje po odvetnici, medtem ko je iz e-sporočil pod prilogo B6 (kar bi naj po obdolženčevem zatrjevanju bila vsa dokumentacija, ki jo je dal B. B.) razvidno, da obdolženi priči B. B. po e-pošti ni poslal pooblastila za zastopanje in delovnega naloga za fizioterapijo (katerega je obdolžencu izročila njegova osebna zdravnica). Ob povzetem je prvostopenjsko sodišče utemeljeno upoštevalo tudi izpoved priče B. B., ki je povedal, da sta se z obdolžencem fizično sestala in mu je takrat obdolženi predal neko dokumentacijo in podpisal pooblastilo za odvetnico, kakor tudi, da sam ni pridobival dokumentov za obdolženega ob sestavi odškodninskega zahtevka ter da je vse priloge, ki so bile priložene odškodninskemu zahtevku, prejel prav od obdolženca. V nadaljevanju, v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe, je nato prvostopenjsko sodišče zaključek o ovrženju zagovora obdolženca v delu, da je ponarejeno ambulantno izkaznico pri uveljavljanju odškodnine po škodnem spisu AOHI3-00003/19, brez njegove vednosti predložil B. B., zanesljivo utemeljilo in smiselno obrazložilo, zakaj ga ocenjuje zgolj kot način njegove obrambe, razumno pa je pojasnilo tudi razloge za pripoznano verodostojnost pričama B. B. in odvetnici. Ker okoliščine obstoja predkazenskih postopkov ne gre enačiti s pravnomočno zaključenimi kazenskimi postopki, je pri materialnem ovrednotenju priče B. B. pravilno upoštevalo domnevo nedolžnosti, pri čemer pa je v okviru njegovega pričanja vzporedno na mestu primerno izpostavilo tudi dolžnost govoriti resnico (za potrebe predmetnega kazenskega postopka). Zagovorniki tako skozi obširno pritožbeno grajo zaobidejo nedvoumno in tehtno prvostopenjsko ugotovitev, da sta obe priči o odločilnih dejstvih izpovedovali skladno, logično in prepričljivo, medtem ko je obdolženi zagovor spreminjal. Prav tako nekritično prezrejo v isti točki izpodbijane sodbe podrobno analizirane razloge za sprejeto oceno obdolžencevega zagovora kot neprepričljivega, katere v zaobid podvajanja dosledno povzema tudi pritožbeno sodišče, ki k ustrezni in povsem zadostni prvostopenjski obrazložitvi nima kaj dodati.

-------------------------------

5.Uspeh zagovornikov pa izostane tudi v pritožbeno zatrjevani kršitvi pravice do obrambe. Ob poudarku vsebine 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) prvostopenjskemu sodišču očitajo neupoštevanje dejstva, da zoper pričo B. B. tečejo predkazenski postopki zaradi ponarejanja listin v zvezi z vlaganjem odškodninskih zahtevkov, katere pripravlja sam ali jih je vlagal v okviru poslovnega sodelovanja z odvetnico. Prav tako ne sprejemajo prvostopenjske odločitve, da ne sledi izpovedi obdolženčeve izvenzakonske partnerke, priče C. C. in jo obravnava le kot razbremenitev obdolženega. V poudarku domneve nedolžnosti priče B. B. in odklonu verodostojnosti pričevanja C. C. zagovorniki tokrat smiselno zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. Vendar nimajo prav. Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, kako bo presojalo verodostojnost posameznega dokaza. To pomeni, da lahko posamezni izvedeni dokaz oceni v skladu s svojo logično, psihološko in normativno analizo, pri tem pa ni vezano na formalna pravila (ki sicer vodijo v formalno resnico), kako naj presoja dokazno vrednost posameznega dokaza. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče zaključek o obstoju odločilnih dejstev sprejelo na podlagi skrbne presoje vseh dokazov, logičnega sklepanja in iz splošnih življenjskih izkušenj ter ga tudi predvsem v točkah 11 do 23 obrazložitve razumno in zadostno utemeljilo.

1Povzeto po Šepec M. v Šepec M. (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 188.

6.Zagovorniki v pritožbi posplošeno zatrjujejo tudi kršitev kazenskega zakona, pri čemer je iz vsebine njihovih navedb, ko oporekajo obsodbo storitve dveh kaznivih dejanj in pogrešajo za obsodilno sodbo potrebni dokazni standard, razbrati, da kršitev kazenskega zakona uveljavljajo v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni možno. Kazenski zakon je namreč lahko kršen le, če prvostopenjsko sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, medtem ko pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

2Enako sodba VSRS I Ips 31/2006 z dne 13. 4. 2006.

7.S preostalimi, na več mestih vsebinsko ponavljajočimi pritožbenimi navedbami zagovorniki grajajo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prepričani so namreč, da ni mogoče brez dvoma potrditi, da je obdolženi ponaredil ambulantno izkaznico in jo kot takšno dal v pravni promet. Ponavljajo zagovor obdolženca, da je za uveljavljanje odškodninskega zahtevka iz AO+ zavarovanja pooblastil znanca B. B., ki se je v letu 2019 (in prej) poklicno ukvarjal z vlaganjem odškodninskih zahtevkov. Pojasnjujejo, da je obdolženi slednjemu dne 23. 1. 2019 preko e-pošte posredoval svoj in poškodbeni list C. C., zahtevek Zavarovalnice, zavarovalno polico ter nalog fizikalne terapije, katerih se zaradi prevelike čakalne dobe ni udeležil, mu je pa dne 12. 2. 2019 posredoval še kartoteko osebnega zdravnika. Pritožbeni poudarek v tem delu torej temelji na trditvi, da je obdolženi vso dokumentacijo B. B. posredoval izključno preko e-pošte, med katero pa ni bilo ponarejene izkaznice opravljenih fizioterapij.

Zveza:

8.Vendar povzetemu pritožbenemu izvajanju ne gre slediti. Pritožbeno sodišče v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo ter na tej podlagi tudi zanesljivo zaključilo, da je navkljub vztrajnemu zanikanju obdolženi A. A. storil v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisani kaznivi dejanji. Pritožbeno sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča v celoti soglaša in se na ponujeno razlogovanje za sprejeto meritorno odločitev v zaobid nepotrebnemu ponavljanju dosledno sklicuje, k obširnim, v biti ponovljenim navedbam zagovornikov, ki jih je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, pa le še dodaja:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

9.Obrambna teza, da niti tožilstvo ni bilo prepričano v obtožbo, ki jo je na obravnavi dne 17. 4. 2023 spremenilo tako, da je kaznivo dejanje izvršeno preko obdolženčeve partnerke C. C., se v okviru pritožbenih navedb pokaže kot odvečna. Dopustnost spremembe obtožnega akta je namreč sodišče prve stopnje zadostno utemeljilo že v točki 1 razlogov izpodbijane sodbe.