Jedro

Za odločitev o odmeri komunalnega prispevka je pomembno, ali ima zavezanec možnost priključitve na javno komunalno opremo, pri čemer je Upravno sodišče že zavzelo stališče, da ceste niso vrsta komunalne opreme, za uporabo katere bi bilo treba izvesti priključek za odjem (kot npr. pri vodovodu ali kanalizaciji), zato za odmero ni relevantno, ali javna pot (cesta) sega vse do zavezančevega zemljišča. Pomembno je, da ima zavezanec iz tega obračunskega območja dostop do javne ceste, ki se nahaja v istem obračunskem območju, in jo torej lahko uporablja, čeprav do nje dostopa po zemljišču v zasebni lasti (bodisi po lastnem zemljišču, bodisi po služnostni poti preko tujega privatnega zemljišča ali preko poti oziroma koridorja, ki ga vzpostavi zavezanec sam).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Uprava Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z odločbo št. 354-114/2018-8 z dne 24. 10. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), na podlagi določb Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-2) in Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju: Odlok), investitorki A. A. (tožnici v tem upravnem sporu) za novogradnjo enostanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 756/30 in 756/32 k.o. ...1 odmerila komunalni prispevek v višini 9.808,36 EUR. Iz izreka izhaja še, kdaj in kako mora biti plačan odmerjeni znesek ter da se v primeru zamude obračunajo zakonske zamudne obresti, da je plačilo komunalnega prispevka pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja in da stroškov postopka ni bilo.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je tožnica 6. 7. 2018 vložila zahtevo za odmero komunalnega prispevka, ki ji je priložila projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja št. AR-1505 (v nadaljevanju: PGD), ki ga je izdelal A., s. p. iz Nove Gorice. Na podlagi predloženega PGD je bilo ugotovljeno, da je tožnica zavezanka za plačilo komunalnega prispevka, saj gre za novo priključevanje objekta na komunalno opremo. Prvostopenjski organ povzema določbe ZUreP-2, Odloka in z njim sprejetega Programa opremljanja stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju: Program opremljanja) ter na podlagi podatkov iz PGD ugotavlja, da znaša neto tlorisna površina objekta 374,96 m2, površina zemljišča pa 847,00 m2. Nato pojasnjuje, da se, ne glede na Program opremljanja, komunalni prispevek odmeri od dejanske opremljenosti objekta s posamezno vrsto komunalne opreme, in sicer se šteje, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opreme, na katero je mogoče izvesti priključke, in tisto, ki jo je mogoče uporabljati v obračunskem območju, v katerem se nahaja zemljišče zavezanca za plačilo komunalnega prispevka. Po tem, ko navede, za katero vrsto komunalne opreme je bil v konkretnem primeru obračunan komunalni prispevek, tudi pojasni formulo za njegov izračun.

3. Kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve, je bila tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena z izračunom višine komunalnega prispevka in je nanj podala pripombe. V zvezi s temi prvostopenjski organ pojasnjuje, da je na območju nameravane gradnje s Programom opremljanja sicer določena opremljenost stavbnega zemljišča s cestnim omrežjem C1 (delno opremljeno območje), vendar iz mnenja Mestne občine Nova Gorica št. 351-228/2018-2 z dne 20. 9. 2018 o priključevanju na javno pot izhaja, da bo imel nov stanovanjski objekt zagotovljen dostop do javne ceste JP ..., ki je z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Mestni občini Nova Gorica (v nadaljevanju: Odlok o kategorizaciji cest) kategorizirana kot javna pot, ki jo Program opremljanja (Karta 2 - Prometno omrežje) uvršča v sekundarno prometno omrežje. Kot še obrazloži, obračunsko območje C2 predstavlja naselja, ki so v celoti opremljena s prometnim omrežjem, tako da dograditev javnega prometnega omrežja praviloma ni potrebna, obračunsko območje C1 pa delno opremljena območja, kjer še ni v celoti vzpostavljeno prometno omrežje, zato za ta območja obstaja možnost zmanjšanja odmere komunalnega prispevka. Tovrstni primeri so evidentirani, saj je zanje praviloma predvidena izdelava občinskega podrobnega prostorskega načrta (v nadaljevanju: OPPN). V posameznih primerih pa OPPN sicer ni predviden, vendar območje vseeno ni v celoti opremljeno s prometnim omrežjem, kar se ugotovi najpozneje ob izdaji dodatnih pogojev za priključitev na obstoječe javno prometno omrežje (obveza investitorju, da dogradi javno prometno omrežje), katere v fazi postopka pridobitve gradbenega dovoljenja izda upravljavec gospodarske javne službe občinskega prometnega omrežja. V tem primeru se komunalni prispevek odmeri od dejanske opremljenosti, gradnjo manjkajočega javnega prometnega omrežja pa izvede občina oziroma se z investitorjem sklene pogodba o opremljanju, na podlagi katere območje komunalno opremi zainteresirani investitor. V obravnavanem primeru tožnici kot investitorki niso bili izdani dodatni pogoji gradnje cestnega omrežja, niti ni bila sklenjena pogodba o komunalnem opremljanju. Upoštevajoč povedano je v konkretni zadevi pravilna določitev obračunskega območja C2 (opremljeno območje).

4. Glede tožničinih pripomb, ki se nanašajo na obračun komunalnega prispevka za omrežje odprtih javnih površin, pa prvostopenjski organ pojasnjuje, da vzpostavitev obračunskih območij temelji na njihovi opremljenosti z občinskim omrežjem odprtih javnih površin. Območje omrežja odprtih javnih površin je enotno za vsa območja tistih naselij, ki so opremljena s to komunalno opremo. Pri tem gre za kolektivno komunalno opremo, za katero je predvideno, da jo uporablja vsak objekt, ne glede na oddaljenost. Iz Programa opremljanja, in sicer Karte 6 - Omrežje odprtih javnih površin, je razvidno, da tožničina zemljišča spadajo v območje naselja, ki je opremljeno z javnimi površinami, kot so zelenice, javna parkirišča in otroška igrišča. Po navedenem prvostopenjski organ izračuna znesek komunalnega prispevka v višini 9.201,09 EUR ter ga indeksira z upoštevanjem povprečnega letnega indeksa cen, ki ga objavlja Združenje za gradbeništvo v okviru Gospodarske zbornice Slovenije in ki od dne uveljavitve Odloka znaša 1,066. Tako določeni komunalni prispevek v končnem znesku znaša 9.808,36 EUR.

5. Tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Župan Mestne občine Nova Gorica z odločbo št. 033-1/2018-46 z dne 10. 12. 2018 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnil. V svoji obrazložitvi povzema pritožbene navedbe in določila za zadevo pomembnih predpisov ter ugotavlja, da iz PGD (0-Vodilna mapa, 0.4 Splošni podatki o objektu in soglasjih) izhaja, da se objekt ne bo priključeval na vodovodno omrežje, zato v tem delu komunalni prispevek pravilno ni bil obračunan. Glede pritožbenih navedb o neopremljenosti območja z javnimi površinami na podlagi besedilnega dela Programa opremljanja ugotavlja, da je v poglavju 4.2.5 določeno, da je delež komunalnega prispevka, ki je vezan na uporabo odprtih javnih površin, dolžan poravnati vsak investitor, če leži njegova parcela v naselju, v katerem so zgrajene odprte javne površine. Tožničini parceli ležita v naselju ... (vir: Prostorski informacijski sistem občin, v nadaljevanju: PISO, tematski sklop: Meje v Mestni občini Nova Gorica), za katero obstajajo parkovne ureditve (zelenice), ploščadi, športna in otroška igrišča ter javna parkirišča, ki so namenjena vsem prebivalcem in uporabnikom naselij; ti objekti in zemljišča so opredeljeni kot odprte javne površine, ki predstavljajo delež pri odmeri komunalnega prispevka (poglavje 3.3.5 Programa opremljanja; podrobneje so odprte javne površine v naselju ... označene na Karti 6 grafičnega dela Programa opremljanja). Ker je obstoj odprtih javnih površin znotraj naselja, v katerem se nahaja objekt, pogoj za obračun komunalnega prispevka, je prvostopenjski organ pravilno obračunal tudi ta del komunalnega prispevka, kar je tudi ustrezno obrazložil. 6. Prav tako je bil, kot ugotavlja drugostopenjski organ, komunalni prispevek pravilno odmerjen za cestno omrežje. Prometno omrežje predstavlja komunalno opremo kolektivne rabe ter se tako komunalna opremljenost ugotavlja v smislu opremljenosti posameznega obračunskega območja z njo, ne pa z nujnostjo stika parcele objekta z javno infrastrukturo (cesto). Nujno je, da je dostop omogočen, pri čemer se lahko izvaja tako po javni, kot po gozdni cesti ali zasebni poti, če ima investitor zagotovljeno ustrezno pravico (lastništvo, služnost). Tožničini parceli spadata v obračunsko območje, ki je prometno opremljeno (list 45 grafičnega dela Programa opremljanja), kar pomeni, da je podana podlaga za obračun komunalnega prispevka. V tej zvezi drugostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da se skladno s Programom opremljanja (poglavje 3.3.1 tekstualnega dela - Prometno omrežje) prometno opremljena območja delijo na obračunsko območje C1 (delno opremljeno območje) in obračunsko območje C2 (opremljeno območje). Komunalni prispevek se torej zavezancu odmeri za območje C1 ali C2, odvisno od stanja v naravi, pri čemer mora upravni organ na podlagi četrtega odstavka 5. člena Odloka in poglavja 3.3.1 tekstualnega dela Programa opremljanja, sledeč principu iz 217. člena ZUreP-2, samostojno presoditi, kakšna je dejanska obremenitev že obstoječe komunalne opreme, oziroma ali se bo zaradi izgradnje bodoče infrastrukture obremenitev obstoječe spremenila. To pa lahko pomeni, da se tudi v primeru, ko je parcela znotraj delno opremljenega omrežja cest (C1), komunalni prispevek odmeri za C2 - opremljeno območje, če na primer manjka le manjši in s konkretnim objektom nepovezan odsek javne ceste in bo obremenjevanje infrastrukture tudi po dograditvi nespremenjeno, kot tudi v primerih, ko izgradnja javne infrastrukture sicer še ni zaključena, vendar pa tudi še ni potrebna. Pokazatelj dejanskega stanja v naravi je tudi mnenje upravljavca prometnega omrežja o možnosti priključitve na obstoječe javno prometno omrežje. Ker po občinskem prostorskem načrtu (v nadaljevanju: OPN) tožničini parceli spadata v enoto urejanja prostora RD-15/02, za katero ni predviden OPPN (kar pomeni, da se ureja neposredno z OPN), v grafični prilogi OPN (Prikaz območij enot urejanja prostora in prikaz javne gospodarske infrastrukture) pa zanjo ni določene nobene manjkajoče cestne infrastrukture, prav tako ni nikakršnih pogojev v tožnici izdanem mnenju o priključevanju na javno pot, drugostopenjski organ pritrjuje odločitvi, da se komunalni prispevek odmeri po stopnji, ki ustreza dejanskemu stanju (C2), in ne stopnji, kot izhaja iz Programa opremljanja (C1).

7. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in je zato vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija prvostopenjsko odločbo, v zvezi z drugostopenjsko odločbo, in sicer zaradi kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče odločbi odpravi, toženki pa naloži, da ji povrne stroške tega postopka.

8. Kot navaja v tožbi, je za tožnico sporen obračun komunalnega prispevka za priključevanje njenega objekta na cestno omrežje (C2 - opremljeno območje) in na omrežje odprtih javnih površin (JP). Kot že v pripombah na izračun poudarja, da z njenih parcel ni mogoče izvesti direktnega priključka na občinsko javno cesto, saj pot do parcel najprej poteka po parc. št. 704/4, ki je v lasti toženke, nato pa po parc. št. 756/35, ki je v zasebni lasti. Nesporno je, da kategorizacija C2 po Programu opremljanja predstavlja naselja, ki so v celoti opremljena s prometnim omrežjem, za kar glede na opisano v konkretnem primeru ne gre. Sklicevanje toženke, da prometno omrežje predstavlja komunalno opremo kolektivne rabe, zato se komunalna opremljenost ocenjuje v smislu opremljenosti posameznega obračunskega območja z njo, ne pa nujnosti stika parcele objekta z javno infrastrukturo, ne vzdrži presoje. V konkretnem primeru je v korist tožničinih nepremičnin sicer pri parc. št. 756/35 vknjižena stvarna služnost poti, ki pa njenega dostopa ne rešuje trajno; lastnik služeče nepremičnine lahko namreč kadarkoli zahteva ukinitev služnosti. Iz stanja v naravi, izpisov zemljiškoknjižnega stanja in mapne kopije je razvidno, da ne obstoji priključitev tožničinih nepremičnin na javno prometno omrežje, zato bi morala toženka pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati obračunsko območje C1. Prav tako je nepravilno obračunala komunalni prispevek za obračunsko območje JP - omrežje odprtih javnih površin. Nevzdržno je njeno sklicevanje, da spadajo obravnavana zemljišča v območje naselja, ki je opremljeno z javnimi površinami, kot so zelenice, javna parkirišča in otroška igrišča, saj tega toženka z ničemer ne konkretizira in utemelji, zato izpodbijane odločbe v tem smislu niti ni moč preizkusiti. Tožničine nepremičnine se nahajajo v zaselku ..., ki je več kot 4 km oddaljen do prvih otroških igrišč, javnih parkirišč in zelenic, zato te površine za tožnico niso uporabne oziroma dostopne. Vsekakor se za omrežje odprtih javnih površin štejejo površine, ki so dostopne vsakomur brez uporabe osebnih ali javnih prevoznih sredstev in zatorej v naselju ali v neposredni bližini stanovanjske hiše oziroma naselja. Kot dokaze je tožnica v tožbi navedla vpogled v upravni spis zadeve, izpodbijano in drugostopenjsko odločbo, izpisek iz zemljiške knjige za parc. št. 704/4 in 756/35 z dne 11. 1. 2019, prikaz obravnavanih parcel v k.o. ... ter ogled na kraju samem.

9. Toženka je sodišču predložila upravni spis zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih, s katerimi sta jo utemeljila prvo- in drugostopenjski organ, ter podrobneje pojasnjuje, zakaj je sporni obračun komunalnega prispevka pravilen. Dodatno navaja, da iz Odloka o kategorizaciji cest izhaja, da po parceli št. 756/35, na kateri ima tožnica vknjiženo služnost poti, poteka javna pot JP ..., kar pomeni, da ima objekt možnost neposrednega priključka na cestno omrežje. Iz Načrta pridobivanja nepremičnega premoženja Mestne občine Nova Gorica za leto 2019, ki je del Načrta ravnanja z nepremičnim premoženjem Mestne občine Nova Gorica, sprejetega s sklepom št. 478-23/2019-4 z dne 21. 2. 2019, pa je tudi razvidno, da je parc. št. 756/35 predvidena za odkup in ureditev lastninskega stanja. V dokaznem smislu se toženka sklicuje na izpodbijano odločbo, tožničino pritožbo, drugostopenjsko odločbo, tožničino vlogo za odmero komunalnega prispevka s prilogami, Odlok, Program opremljanja, Karto 2 (Prometno omrežje) in Karto 6 (Omrežje odprtih javnih površin) Programa opremljanja, grafični del Programa opremljanja (list 45), Odlok o OPN Mestne občine Nova Gorica in z njim sprejet OPN, grafično prilogo OPN (Prikaz območij enot urejanja prostora in prikaz gospodarske javne infrastrukture), Prilogo 2 OPN (Regulacijske črte v prostoru in grafične zasnove podrobnih PIP), mnenje o priključevanju na javno pot št. ... z dne 20. 9. 2018, Odlok o kategorizaciji cest, grafični prikaz poteka javne poti JP ... iz PISO, sklep o sprejemu Načrta ravnanja z nepremičnim premoženjem Mestne občine Nova Gorica št. 478-23/2019-4 z dne 21. 2. 2109 (Načrt pridobivanja nepremičnega premoženja Mestne občine Nova Gorica za leto 2019), slikovni izpis iz PISO, tematski sklop: Nazivi naselij v MO Nova Gorica, ter slikovni izris iz "Google maps" z označeno okvirno razdaljo do otroškega igrišča. Toženka predlaga, da sodišče tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne.

10. S sklepom št. III U 12/2019-13 z dne 14. 10. 2022 je sodni senat na podlagi določb 3. alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sklenil, da bo v tej zadevi odločal sodnik posameznik.

11. Tožnica je v dne 27. 10. 2022 poslani vlogi vztrajala pri tožbi in še navedla, da iz Programa opremljanja (poglavje 3.3.5) izhaja, da odprte javne površine (parkovne ureditve, ploščadi, športna in otroška igrišča ter javna parkirišča) obstajajo v strnjenem delu naselja ..., njeni parceli pa sta izven tega območja, kar je ugovarjala z navedbo razdalj, to pa izhaja tudi iz tožbi priložene mapne kopije. Toženka se do teh ugovorov ni opredelila, navedbe v odgovoru na tožbo pa niso upoštevne. Prav tako toženka ni navedla, zakaj ni upoštevala grafičnega dela Programa opremljanja (list 45), iz katerega je jasno razvidna uvrstitev tožničinih parcel v obračunsko območje C1 (delno opremljeno območje).

**K I. točki izreka:**

12. Tožba ni utemeljena.

13. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je toženka v odgovoru na tožbo sicer predlagala (tudi), naj se tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrže, česar pa ni z ničemer obrazložila. Ker sodišče podlage za to tudi ni našlo, je tožbo vsebinsko obravnavalo.

14. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožnici odmeril komunalni prispevek zaradi priključitve novogradnje na obstoječo komunalno opremo; in sicer je za tožnico odločitev sporna v delu, v katerem se ji odmerja komunalni prispevek za opremljenost zemljišča s cestnim omrežjem in z omrežjem odprtih javnih površin.

15. Zakonska podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (in njeno presojo v upravnem sporu) je v določbah ZUreP-2. Ta določa, da gradnjo komunalne opreme zagotavlja občina (prvi odstavek 156. člena); gradnja komunalne opreme se financira iz komunalnega prispevka, proračunskih sredstev občine in drugih virov (drugi odstavek 156. člena). Komunalna oprema so med drugim objekti grajenega javnega dobra, in sicer občinske ceste, javna parkirišča in druge javne površine v javni lasti (3. alineja prvega odstavka 148. člena ZUreP-2). Komunalno opremljeno je stavbno zemljišče, ki ima urejen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanj mogoče izvesti priključke na: - javno elektroenergetsko omrežje, - javno vodovodno omrežje in - javno kanalizacijsko omrežje (prvi odstavek 149. člena ZUreP-2). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo je prispevek za obremenitev obstoječe komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek 217. člena ZUreP-2). Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na obstoječo komunalno opremo, ali ki povečuje zmogljivost objekta ali spreminja njegovo namembnost (drugi odstavek 220. člena ZUreP-2). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se odmerja na območju celotne občine in se za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme (drugi in tretji odstavek 217. člena ZUreP-2), ter se določi na podlagi podlag za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (četrti odstavek 217. člena ZUreP-2).

16. Podzakonska ureditev za obračunavanje komunalnega prispevka v obravnavani zadevi pa je v določbah Odloka, s katerim je bil sprejet tudi Program opremljanja. Odlok v prvem odstavku 5. člena opredeljuje obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme, in sicer kot območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme, oziroma ki omogoča njeno uporabo. Območja, opremljena s posamezno vrsto komunalne opreme, so prikazana v kartografskem delu Programa opremljanja na naslednjih kartah: obračunsko območje prometnega omrežja je prikazano na karti 2: Prometno omrežje – Pregledna karta obračunskih območij; obračunsko območje kanalizacijskega omrežja na karti 3: Kanalizacijsko omrežje – Pregledna karta obračunskih območij; obračunsko območje vodovodnega omrežja na karti 4: Vodovodno omrežje – Pregledna karta obračunskih območij; obračunsko območje omrežja daljinskega ogrevanja na karti 5: Omrežje daljinskega ogrevanja – Pregledna karta obračunskih območij; obračunsko območje omrežja odprtih javnih površin na karti 6: Omrežje odprtih javnih površin – Pregledna karta obračunskih območij, obračunsko območje omrežja objektov ravnanja z odpadki pa na karti 7: Omrežje objektov ravnanja z odpadki – Pregledna karta obračunskih območij (drugi odstavek 5. člena Odloka); obračunska območja celotne komunalne opreme so podrobneje prikazana na kartah v merilu 1:5.000 (tretji odstavek 5. člena Odloka). Ne glede na določbe drugega odstavka tega člena, se komunalni prispevek odmeri od dejanske opremljenost objekta s posamezno vrsto komunalne opreme. Šteje se, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opreme, na katero je mogoče izvesti priključke, in s tisto, ki jo je mogoče uporabljati v obračunskem območju, v katerem se nahaja zemljišče zavezanca za plačilo komunalnega prispevka (četrti odstavek 5. člena Odloka).

17. Za odmero komunalnega prispevka je po navedenem pomembno: prvič, ali se nepremičnina nahaja v obračunskem območju posamezne vrste komunalne opreme, in drugič, ali to obračunsko območje zagotavlja dejansko možnost za priključevanje na to vrsto komunalne opreme oziroma možnost njene uporabe (primerjaj tudi prvi odstavek 155. člena ZUreP-2).

18. V konkretnem primeru iz izpodbijane odločbe in podatkov upravnega spisa izhaja ter med strankama ni sporno, da se parceli št. 756/30 in 756/32 glede na z Odlokom sprejeti Program opremljanja nahajata v obračunskih območjih zadevnih vrst komunalne opreme (cestno omrežje, omrežje odprtih javnih površin). Sporno pa je, ali je toženka pravilno odmerila komunalni prispevek (v celoti), čeprav parcele tožnice, kot ta poudarja, nimajo priključka neposredno na občinsko cesto. Prav tako tožnica uveljavlja, da stavbno zemljišče ni komunalno opremljeno z omrežjem odprtih javnih površin, ker so po njenem mnenju objekti teh javnih površin od tožničinih parcel preveč oddaljeni.

19. Kot je sodišče že pojasnilo, zakon določa, da gradnjo komunalne opreme zagotavlja občina. Zakon torej predpostavlja, da mora komunalno opremo zagotoviti občina, priključek pa investitor. Vrhovno sodišče je v zvezi z vprašanjem komunalne opremljenosti zemljišča v sodbi X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019 zavzelo stališče, da je treba za presojo možnosti priključitve posamezne nepremičnine (zemljišča, objekta), torej za presojo, kdaj se šteje, da je zemljišče komunalno opremljeno, ugotoviti, kakšna je prava razmejitev med dolžnostjo občine, da zagotovi komunalno opremo (javno infrastrukturo), in dolžnostjo investitorja, da zagotovi izgradnjo priključka na komunalno opremo. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavna Gradbeni zakon (v nadaljevanju: GZ) in ZUreP-2 sicer ne definirata pojma priključka, glede na njegovo nespremenjeno naravo pa je po presoji sodišča utemeljeno uporabiti razlago iz sodbe X Ips 94/2017. V njej je Vrhovno sodišče (sicer ob presoji določb za tamkajšnjo zadevo relevantnega Zakona o prostorskem načrtovanju, ZPNačrt) obrazložilo razliko med priključkom in javno (sekundarno) komunalno infrastrukturo, in sicer je pojasnilo, da se razlikujeta ne le glede lastništva, temveč tudi glede temeljne funkcije. Komunalni priključek je priključek objekta na objekt komunalne oskrbe in njegovo omrežje; možnost priključka pa se ugotavlja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za posamezen objekt in je torej vezana na izgradnjo določenega objekta, saj šele takrat nastane potreba in dolžnost izgradnje priključka za priključitev na javno infrastrukturo. Skladno s tem za priključek ne more šteti objekt, ki bi bil zgrajen ločeno od posamezne gradnje, npr. za zagotavljanje koristi večjemu številu (predvidenih) objektov. Funkcija priključka je torej namenjena zgolj koristi posameznega objekta, medtem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist, kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo. Pri tem je treba upoštevati, da se komunalni prispevek odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme (drugi odstavek 217. člena ZUreP-2). Tudi glede možnosti priključitve je relevantno stališče Vrhovnega sodišča iz navedene sodbe, da se kot komunalno opremljene lahko štejejo le tiste parcele, pri katerih se je priključitev na tedaj obstoječo komunalno opremo lahko izvedla (le) na podlagi izgradnje posameznih priključkov, občina pa mora zagotoviti priključitev objektov na javno infrastrukturo. Če je pred tem za priključitev na obstoječo komunalno opremo (javno infrastrukturo) treba šele izgraditi dodatne objekte, ki nimajo (več) značilnosti priključka, temveč značilnosti infrastrukture (torej komunalne opreme), parcele pravno ni mogoče šteti za komunalno opremljene.

20. Za odločitev o odmeri komunalnega prispevka je torej pomembno, ali ima zavezanec možnost priključitve na javno komunalno opremo, pri čemer je Upravno sodišče že zavzelo stališče,2 da ceste niso vrsta komunalne opreme, za uporabo katere bi bilo treba izvesti priključek za odjem (kot npr. pri vodovodu ali kanalizaciji), zato za odmero ni relevantno, ali javna pot (cesta) sega vse do zavezančevega zemljišča. Pomembno je, da ima zavezanec iz tega obračunskega območja dostop do javne ceste, ki se nahaja v istem obračunskem območju, in da jo torej lahko uporablja, čeprav do nje dostopa po zemljišču v zasebni lasti (bodisi po lastnem zemljišču, bodisi po služnostni poti preko tujega privatnega zemljišča ali preko poti oziroma koridorja, ki ga vzpostavi zavezanec sam). Bistveno je torej, da ima zavezanec iz tega obračunskega območja dostop do javne ceste, ki se nahaja v istem obračunskem območju, in da to cesto lahko uporablja, pri tem pa je ključna možnost dejanskega dostopa do javne ceste.

21. V obravnavani zadevi niti ni sporno, da imata tožničini parceli št. 756/30 in 756/32 zagotovljen dejanski dostop do občinske javne ceste preko parcele 756/35, na kateri je tudi ustanovljena stvarna služnost v korist tožničinih parcel. Ob tem sodišče glede na tožničine navedbe o možnosti ukinitve služnosti dodaja, da je relevantno stanje, kakršno je v času izdaje izpodbijane odločbe, in ne negotovo bodoče stanje. Ker je torej izpolnjen pogoj možnosti dostopa na javno cesto, je bil tožnici pravilno odmerjen komunalni prispevek, pri čemer ga je toženka tudi utemeljeno odmerila ob upoštevanju stopnje za območje opremljenega omrežja cest - C2 (kljub uvrstitvi tožničinih parcel s Programom opremljanja v območje delno opremljenega omrežja cest - C1). Pravno podlago za takšno odločitev je imela v določbi četrtega odstavka 5. člena Odloka, po kateri se komunalni prispevek odmeri od dejanske opremljenosti objekta s posamezno vrsto komunalne opreme.3 Iz navedenega izhaja, da sta pri odmeri komunalnega prispevka pomembna opremljenost posameznega stavbnega zemljišča in možnost njegove priključitve na komunalno infrastrukturo. Samo zase torej ne zadostuje oziroma ni bistveno, ali je komunalno (ne)opremljeno neko širše območje, znotraj katerega leži konkretno zemljišče, niti to, da je katero od drugih zemljišč znotraj tega območja mogoče priključiti na določeno vrsto komunalne opreme, ampak se mora taka ugotovitev nanašati na konkretno zemljišče, za katero se odmerja komunalni prispevek. Mogoče je namreč, da vsa zemljišča znotraj določenega območja niso enako komunalno opremljena, oziroma nekatera sploh niso. Odmera komunalnega prispevka je torej odvisna od konkretnih značilnosti stavbnega zemljišča. Glede na navedeno je torej prvostopenjski organ pravilno uporabil materialni predpis.

22. Tožnica ugovarja tudi odmeri komunalnega prispevka za omrežje odprtih javnih površin, in sicer zatrjuje, da so te površine od njenih parcel preveč oddaljene, da bi jih lahko uporabljala in bi se njeno zemljišče še lahko štelo za komunalno opremljeno s to vrsto komunalne opreme. Sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da, enako kot ceste, tudi odprte javne površine niso vrsta komunalne opreme, za uporabo katere bi bilo treba izvesti priključek za odjem. Za odmero komunalnega prispevka za omrežje odprtih javnih površin je torej pomembno, da se ta vrsta komunalne opreme nahaja v istem obračunskem območju kot zavezančevo zemljišče ter da ima zavezanec možnost uporabe odprtih javnih površin. Pri tem ne ZUreP-2 ne Odlok ugotovitve o možnosti uporabe tovrstne komunalne opreme ne pogojujeta z njeno določeno oddaljenostjo od konkretnega stavbnega zemljišča ali načinom dostopa. Sodišče še pripominja, da je določba drugega odstavka 10. člena Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe, celo predvidevala, da se za komunalno opremo s statusom grajenega javnega dobra praviloma določi eno obračunsko območje za posamezno komunalno opremo na celotnem območju občine.4 V konkretnem primeru ni sporno, da je obračunsko območje, v katerem se nahajata tožničini nepremičnini, opremljeno z odprtimi javnimi površinami. Da se tovrstna komunalna oprema (npr. urejena otroška igrišča, zelenice) nahaja v naselju ... (v katerem, kot je obrazložil že drugostopenjski organ, ležita tožničini parceli), sledi tudi iz navedb tožnice v tem upravnem sporu. Da ne bi imela možnosti uporabe teh odprtih javnih površin, tožnica ni uspela utemeljiti. Stališče, da je uporaba tovrstne komunalne opreme mogoča le, če je v neposredni bližini oziroma je dostopna brez uporabe osebnih ali javnih prevoznih sredstev, kot je bilo že obrazloženo, nima pravne podlage. Sodišče zato zgolj v pojasnilo dodaja, da tudi sicer razdalja, ki jo omenja tožnica (več kot 4 km, pri čemer ne trdi, da bi razdalja dosegla 5 km), kot je splošno znano, niti peš ni nepremagljiva.

23. Glede na vse navedeno je bilo po presoji sodišča v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ter pravilno uporabljeno materialno pravo, prvo- in drugostopenjski organ pa sta tudi ustrezno utemeljila odločitev (pri čemer jima sodišče sledi, glej drugi odstavek 71. člena ZUS-1), tako da se je tožnica lahko seznanila z razlogi zanjo. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

24. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave. Kot je razvidno iz obrazloženega, gre v zadevi predvsem za vprašanje razlage materialnega prava. Obe stranki pa sta tudi izrecno pisno soglašali, da sodišče v tem upravnem sporu odloči na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, ter sta se glavni obravnavi odpovedali (279.a člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

25. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Vse v zadevi obravnavane parcele se nahajajo v isti k.o. ..., zato se v nadaljevanju te obrazložitve navajajo samo s številko. 2 Prim. sodbe I U 1447/2009 z dne 4. 2. 2010, I U 397/2014 z dne 5. 6. 2014, II U 47/2016 z dne 6. 6. 2017 in II U 128/2016 z dne 13. 9. 2017. 3 Glej tudi določbo prvega odstavka 7. člena Odloka, po katerem se obračunski stroški opremljanja m2 parcele objekta in m2 neto tlorisne površine objekta obračunajo z upoštevanjem tam navedene preglednice, pri čemer se za določitev območja opremljanja s posamezno vrsto komunalne opreme smiselno upoštevajo določila 5. člena Odloka. 4 Glej tudi sodbo Upravnega sodišča I U 1447/2009 z dne 4. 2. 2010.