Jedro

Skladno nauku o časovnih mejah pravnomočnosti se pravnomočnost nanaša na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Gre za mejnik, ki ga mora upoštevati instančno sodišče v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi.

Dokazi so namenjeni izkazovanju pravno relevantnih dejstev in iz izpodbijane sodbe so razvidni trditvena podlaga toženke in pravno relevantna dejstva. Načelo povezanosti trditvene in dokazne podlage (glej 7. in 212. člen ZPP) pomeni, da lahko sodišče z izvajanjem dokazov ugotavlja le zatrjevane okoliščine konkretnega primera. Že na tem mestu pritožbeno sodišče izpostavlja, da je bila sama toženkina trditvena podlaga prešibka, da bi lahko upravičila ravnanje, ki je utemeljena podlaga za njeno izključitev iz družbe.

Toženka v tej pravdi ni pojasnila, kako je rešila družbo pred grozečim stečajem oziroma kako si v bodoče predstavlja izpolnjevanje bistvenega namena družbe, ki je v pridobivanju dobička. Poleg prenosa nepremičnin so bili preneseni delavci, zaloge, poslovni partnerji (naročniki in dobavitelji).

Očitek o onemogočanju dostopa do bančnih računov pri ... banki (in ... banki) ob zatrjevanju kavzalne povezave preprosto ni zadosten razlog za opravičevanje ravnanj toženke. Obenem slovenska sodna praksa dopušča izključitev enega družbenika, čeprav se hkrati izključuje drugi družbenik, in v takšnih pravdah izrecno zavrača upoštevanje ravnanj izključujočega družbenika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 931,47 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklenilo, da se zavrneta predloga pravdnih strank za ponovno otvoritev glavne obravnave po 292. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in (1.) razsodilo, da se toženo stranko (toženko) izključi iz družbe G., MŠ: ..., DŠ: SI ..., ter (2.) odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki (tožnikoma) povrniti 7.884,17 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se primarno pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, uveljavlja razloge zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava (predvsem tretjega odstavka 501. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in bistvene kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. ZPP, nepravilno uporabo četrtega odstavka 324. člena ZPP ter neuporabo četrtega odstavka 269. člena ZPP. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati priče A. A., B. B. in C. C. Zmoten je zaključek, da je bil plačilni promet pri ... banki omogočen 22.7.2021. Toženka se je po zaključku glavne obravnave seznanila z novimi dejstvi. Gre za odločitev Okrožnega sodišča v Celju II Ks 7850/2021 z dne 4.11.2021 o uvedbi preiskave zaradi utemeljenega suma, da sta tožnika v sostorilstvu in na škodo družbe G. izvršila kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti. V zvezi z navedenim izpostavlja stališča nemške pravne teorije in sodne prakse, da družbenika ne more izključiti družbenik, ki je soodgovoren za porušenje zaupnega odnosa med družbeniki. Možno bi bilo uveljaviti le zahtevek po drugem odstavku 521. člena ZGD-1. 3. Toženka je 21.7.2022 vložila dopolnitev pritožbe, s katero med drugim uveljavlja novoto, in sicer, da je prvi tožnik 12.4.2022 prenehal biti družbenik družbe G. Navaja, da je prvi tožnik s pravnim poslom prenesel svoj poslovni delež Č. Č. in zato izgubil aktivno legitimacijo ter pravni interes (glej 274. člen ZPP) v predmetni pravdi. Sklicuje se na sodno prakso (odločbo VSK Cpg 155/2008 z dne 12.9.2008) in prilaga listinska dokazila (od B87 do B89) ter predlaga vpogled v spis Okrožnega sodišča v Celju I Pg 234/2022 (gospodarski spor po tožbi drugega tožnika za ugotovitev ničnosti pridobitve poslovnih deležev s strani družbe H.). Podredno tako pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v delu, v katerem se nanaša na prvega tožnika, razveljavi in tožbo v tem obsegu zavrže. 4. Tožnika v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Obširno nasprotujeta pritožbenim navedbam in soglašata z odločitvijo sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo, se pa bo v nadaljevanju te obrazložitve opredelilo do vseh pritožbenih očitkov, s katerimi se le-to izpodbija.

7. Toženkina dopolnitev pritožbe z dne 21.7.2022 ni upoštevna. V manjšem delu, s katerim toženka skuša morebiti dodatno konkretizirati nekatere že podane trditve (npr. da v postopku I Pg 370/2020 ona iz družbe G. izključuje oba tožnika; da je že predložila sklep o uvedbi preiskave; ipd.), gre preprosto za vlogo, ki je neupoštevna, ker je podana po preteku prekluzivnega pritožbenega roka. V bistvenem (preostalem) delu pa toženka s sklicevanjem na predložene listine in predlaganim vpogledom v spis I Pg 234/2022 uveljavlja in zatrjuje objektivno nova dejstva, to je dejstva, ki so nastala po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (da je prvi tožnik 12.4.2022 s pravnim poslom prenesel svoj poslovni delež na tretjo osebo; da s tem izigrava pravno varstvo v zadevi I Pg 370/2020; da je drugi tožnik sprožil spor na ugotovitev ničnosti pridobitve poslovnih deležev družbe G. s strani družbe H.; ipd.) ter iz njih izpeljuje lastne pravne zaključke. Skladno nauku o časovnih mejah pravnomočnosti se pravnomočnost nanaša na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Gre za mejnik, ki ga mora upoštevati instančno sodišče v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Dejstev, ki se zgodijo kasneje, instančno sodišče ne sme upoštevati ob odločanju o rednih in izrednih pravnih sredstvih. Učinek pravnomočnosti jih ne bo zajemal, zainteresirana stranka pa se bo prav zato nanje lahko sklicevala v morebitnih drugih postopkih. Za dani primer to pomeni, da pritožbeno sodišče ob vsebinski presoji pritožbe omenjenih objektivno novih dejstev ne sme upoštevati.2 Vseeno velja dodati, da izpostavljena odločba VSK Cpg 155/2008 z dne 12.9.2008 ni primerljiva, saj se nanaša na vprašanje uveljavljanja informacijskih pravic bivšega družbenika na prvi stopnji sojenja. Vprašanje aktivne (stvarne) legitimacije je stvar pravilne uporabe materialnega prava in slednja ima lahko podlago le v dejstvih, ki jih zajemajo omenjene časovne meje pravnomočnosti. Zaradi (neupoštevno) zatrjevane izgube stvarne legitimacije prvi tožnik ni mogel izgubiti pravnega interesa za tožbo. Obstoj pravnega interesa je odvisen od odgovora na vprašanje, ali vlagatelj pravnega sredstva lahko pričakuje pravno korist, če se bo izkazalo, da je pravno sredstvo utemeljeno. Izkazan je pravni interes prvega tožnika za tožbo pred sodiščem prve stopnje (glej 274. člen ZPP), saj je bil ves čas družbenik družbe G., medtem ko pritožbo vlaga toženka in je v tej fazi postopka bistven njen pravni interes za pritožbo. Vsekakor prvemu tožniku tudi ni mogoče pripisati izgube pravnega interesa za vložitev odgovora na pritožbo (glej četrti odstavek 343. člena ZPP), saj se s pritožbo izpodbija zanj uspešna odločitev na prvi stopnji sojenja. ZGD-1 ni zakon, ki kakorkoli spreminja zgoraj omenjene institute, in v njem ni najti podlage, da bi moral imeti družbenik, ki izključuje drugega družbenika, če želi biti uspešen s tožbenim zahtevkom, status družbenika vse do pravnomočnosti odločitve o izključitvi. Obravnava se tožba družbenika na izključitev drugega družbenika po tretjem odstavku 501. člena ZGD-1 in ne (zaradi izogibanja morebitnemu izigravanju specialno urejena) odškodninska tožba manjšinskih delničarjev v imenu družbe po drugem odstavku 328. člena ZGD-1. Tudi glede slednje je določeno le, da morajo biti delničarji imetniki delnic »do odločitve sodišča o tožbenem zahtevku«, sicer se šteje, da so tožbo umaknili, in ne, da morajo biti imetniki delnic do »pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku«.

8. Neutemeljen je pritožbeno obširno zatrjevani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je predlagano zaslišanje prič A. A., C. C. in B. B. zavrnilo iz razloga nepotrebnosti in s predmetnim razlogom za zavrnitev izvedbe dokazov soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je še dodatno pojasnilo, da je imelo v spisu zadostno listinsko podlago za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in da je zaslišalo toženo stranko, ki je pojasnila vse okoliščine, o katerih bi še dodatno izpovedale omenjene priče. Dokazi so namenjeni izkazovanju pravno relevantnih dejstev in iz izpodbijane sodbe so razvidni trditvena podlaga toženke in pravno relevantna dejstva. Načelo povezanosti trditvene in dokazne podlage (glej 7. in 212. člen ZPP) pomeni, da lahko sodišče z izvajanjem dokazov ugotavlja le zatrjevane okoliščine konkretnega primera. Že na tem mestu pritožbeno sodišče izpostavlja, da je bila sama toženkina trditvena podlaga prešibka, da bi lahko upravičila ravnanje, ki je utemeljena podlaga za njeno izključitev iz družbe G. Zaslišanje omenjenih je bilo torej že iz tega razloga nepotrebno. Hkrati toženka v pritožbi ne pojasni (op. z izjemo dostopa do računa pri ... banki dne 22.7.2021, o čemer je pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve), v katerem delu sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi toženke oziroma v katerem delu in o katerih pravno relevantnih dejstvih bi omenjene priče izpovedovale drugače. Očitek bistvene kršitve je pravzaprav v pretežnem delu povsem nekonkretiziran in torej pavšalen ter neutemeljen, saj ni jasno katerih spornih pravno relevantnih dejstev toženka zaradi zavrnjenih zaslišanj ni mogla izkazati. Izvedba dokaza s pričanji je seveda namenjena izkazovanju pravno relevantnih in zatrjevanih dejstev in ne pravni presoji, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. Da sta toženka (družbenica) in direktor družbe G. A. A. ravnala usklajeno in da je ravnanja slednjega mogoče pripisati toženki, je razvidno ne samo iz konkretnih okoliščin primera (glej razloge izpodbijane sodbe o imenovanju A. A., personalnih in koncernskih povezavah, ustanovitvi družb I. in J., ipd.), ampak tudi iz trditvene podlage (in zaslišanja) same toženke. Na prvem naroku je izpostavila, da se je poslovodstvo skupaj s toženko odločilo za prenos poslovanja, in v pripravljalni vlogi, ki jo je predložila na tem naroku, podobno navedla, da sta se A. A. in toženka odločila rešiti podjetje s prenosom na drugo pravno osebo. Drži, da se ravnanja A. A. pripisujejo tožnici, vendar je upoštevaje (zatrjevane in ugotovljene) konkretne okoliščine primera ter trditveno podlago same toženke pravilna zavrnitev izvedbe dokaza z zaslišanjem A. A. iz razloga nepotrebnosti. Da bi lahko A. A. iz lastnega neposrednega zaznavanja izpovedal o okoliščinah, razlogih, nujnosti, potrebnosti in smiselnosti ravnanj, je pavšalen pritožbeni očitek. Dokazi so namenjeni dokazovanju pravno relevantnih dejstev, le-ta je treba zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena najprej (konkretno) zatrjevati in ZPP (z izjemo javne listine) ne vsebuje dokaznih pravil, da bi bilo treba zaslišati osebo, ki je sporne posle neposredno sklepala. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo omenjenih pričanj ni poseglo v pravico toženke do poštenega sojenja in toženka se moti, da je izvedba dokazov namenjena temu, da stranka izkaže resničnost svojih pravnih navedb. Izvedba dokazov je namenjena izkazovanju pravno relevantnih dejstev. Seveda bi priče lahko izpovedale o svojih neposrednih zaznavanjih, lastnih ravnanjih in postopanjih, vendar gre zopet za nekonkretiziran in posledično neupošteven pritožbeni očitek. Toženka tudi v pritožbi ne pojasni, o katerih dejstvih bi omenjeni izpovedali in kako bi to vplivalo na pravilnost sojenja. Sicer omenja dejstva, ključne okoliščine, odločilne razloge sodbe in svojo trditveno podlago, vendar gre za pavšalne in neutemeljene navedbe. Da je bila družba prisiljena v takšna ravnanja dejansko in pravno, da ni bila več sposobna poravnavati dospelih obveznosti, da je postala nelikvidna, da se je spopadala z grožnjo insolventnosti, ipd., je predmet presoje, ki je v domeni sodišča in ne stvar dokazovanja s pričami. Okoliščine o navedenem in o nezmožnosti izvrševanja plačilnega prometa so razvidne iz izpodbijane sodbe in toženka v pritožbi ne pojasni, kako bi izvedba zaslišanj nanje vplivala. Povedano drugače, s pritožbo ni izpodbit utemeljen razlog za neizvedbo zaslišanj. Presoja insolventnosti in obveznosti poslovodstva po ZFPPIPP je stvar uporabe materialnega prava in ne ugotavljanja dejstev s pričami. Že na tem mestu velja dodati, da bi morala biti grožnja insolventnosti realna in zadosten razlog za postopanje, ki se ob usklajenem ravnanju z A. A. in koncernskih ter personalnih povezavah pripisuje toženki, in da bi moralo biti samo postopanje poslovno (ekonomsko) upravičeno v razmerju do družbe G. in vseh njenih družbenikov. Smiselnost, potrebnost, koristnost in nujnost ukrepov za družbo in družbenike, ki so dejansko iz družbe G. na novoustanovljeni družbi (iz sfere toženke – glej razloge iz izpodbijane sodbe o ustanovitvi družb in personalnih ter lastniških povezavah) prenesli skoraj celoten realni in personalni substrat družbe (op. iz izpodbijane sodbe izhaja, da je družba sicer prejela kupnino za prodane nepremičnine, a je bila prenesena cela dejavnost družbe (proizvodnja, delavci, zaloge, poslovni partnerji (naročniki in dobavitelji)), bi morala najprej toženka zatrjevati in šele nato bi predmetno lahko izkazovala z zaslišanji, ki so bila utemeljeno zavrnjena iz razloga nepotrebnosti.

9. Sodišče prve stopnje z zaključkom, da družba G. ni bila insolventna, ni zmotno uporabilo materialnega prava. Ni se oprlo le na denarna sredstva na računu družbe, ampak še na dejstvo, da je imela družba v letu 2021 proizvodnjo že prodano. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da sta tožnika neprerekano navajala o siceršnjih dobičkih družbe in da je toženka tista, ki bi morala najprej zatrjevati (nato pa še izkazati) insolventnost oziroma resnost preteče grožnje v tej smeri, nato pa še nujnost in primernost opisanega postopanja.

10. Izvedba spornih zaslišanj tudi ni bila potrebna v zvezi z izkazovanjem dejstva, da A. A. 22.7.2021 še ni mogel razpolagati s sredstvi na računu ... banke, saj je dejansko z njimi lahko razpolagal šele konec julija 2021. Drži, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je takrat že lahko razpolagal s sredstvi, saj je sledilo e-sporočilu, ki ga je 22.7.2021 B. B. poslal A. A. in v vednost še pooblaščencu toženke (priloga B31, ki jo je predložila sama toženka in iz katere izhaja, da je banka za A. A. uredila razpolaganje s sredstvi na transakcijskem računu), in da je tudi na tej podlagi gradilo razloge v izpodbijani sodbi, vendar gre za pravno nerelevantno dejstvo oziroma za dejstvo, ki ne more spremeniti pravilnosti končne odločitve o izključitvi toženke iz družbe G. Izvedba dokazov (spornih zaslišanj) v tej smeri ni bila potrebna. Glede predmetne okoliščine je že sama toženka v postopku na prvi stopnji sojenja spreminjala svoje navedbe. Sporočilo z dne 22.7.2021 je v spis predložila v vlogi na l. št. 127 in zatrjevala, da je v sporu o pravem zakonitem zastopniku družbe G. v vmesnem času ... banka odvzela pooblastila drugemu tožniku in kot edinega zastopnika pripoznala A. A. Šele po vlogi, s katero sta tožnika očitala ravnanja, ki so podlaga za izključitev, je na prvem naroku dodala, da ... banka do konca julija A. A. ni omogočila izvrševanja plačilnega prometa, v na tem naroku predloženi vlogi pa, da je stanje trajalo celo v mesec julij 2021 in da v 1/3 julija 2021 še ni bilo izgledov, da bo ... banka omogočila plačilni promet. Tudi če bi omenjeni lahko izpovedali, da je bil dejanski dostop do transakcijskega računa omogočen šele konec julija 2021 in ne že 22.7.2021, izvedba tega dokaza ni bila potrebna, saj je pravilen razlog sodišča prve stopnje, da je 22.7.2021 prenehala nevarnost glede razpolaganja s sredstvi na računu. Toženka zato ni imela nobenega utemeljenega razloga za prenos nepremičnin 23.7.2021 in prenos delavcev v avgustu 2021 ter za ostale prenose. Njenim opravičevanjem ravnanj preprosto ni mogoče slediti, saj med dvomesečnim sporom o tem, kdo je pravi zakoniti zastopnik zavoljo dostopanja do transakcijskega računa pri ... banki (pri ... banki toženka omenja nedostopanje do konca avgusta), in njenim postopanjem tudi sicer ni pojasnjene nobene sorazmernosti ukrepanja ter poslovnega (ekonomskega) smotra za družbo G. in njene družbenike. Ne gre za nobeno odločilno dejstvo, da A. A. vse do konca julija ni imel dostopa do računa pri ... banki. Iz predmetnega dejstva ne more izhajati, da je bilo postopanje »nujno, potrebno, koristno in celo zakonsko obvezno«, in tudi v primeru, če se sledi pritožbi, to ne more vplivati na pravilnost končne odločitve. Zatrjevano zmotno ugotovljeno dejstvo ni pravno relevantno, zato ni podlage za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

11. Tudi iz pritožbenih trditev ne izhaja, da je bilo omenjeno postopanje nujno po določbah ZFPPIPP oziroma, da je bil to, kot pravilno zapiše sodišče prve stopnje, edini način za odvrnitev preteče nevarnosti. Prispevek obeh tožnikov v zvezi z onemogočanjem dostopa A. A. do predmetnega računa je razviden iz razlogov izpodbijane sodbe, vendar ni podlage za pritožbene zaključke, da je bilo poslovanje družbe s tem onemogočeno in da je družbi grozil stečaj. Ugotovljeno je, da sta ob obstoju spora o pravem zakonitem zastopstvu plače junija 2021 izplačala tožnika in da sta bila pripravljena nastopati kot zastopnika družbe (o tem so nenazadnje potekali spori), julija 2021 pa je ob sporu glede zakonitega zastopstva družbe za plačilni promet A. poskrbela D. Toženka je onemogočanje plačilnega prometa A. A. izkazala (glej razloge izpodbijane sodbe), zato je bila izvedba njegovega zaslišanja nepotrebna. Ali sta bila tožnika (»resno«) pripravljena vršiti plačilni promet tudi v juliju, je najprej pravno nerelevantno dejstvo, saj ne more vplivati na pravilnost končne odločitve, nato pa tudi dejstvo, ki izraža le namero in izhaja iz predloženega dopisa z dne 14.7.2021. Resnost ali neresnost te namere je pravno nerelevantna in v tej smeri ni bilo potrebe po zasliševanju A. A. in B. B. Pritožbeno sodišče v tem delu soglaša z zavzemanjem pritožbe, da je imel A. A. pravico in dolžnost kot zakoniti zastopnik izvrševati plačilni promet za družbo G. in da ravnanje tožnikov ni bilo ustrezno. Drži še, da nepooblaščene osebe načeloma nimajo možnosti vršiti plačilnega prometa, vendar je ugotovljeno, da sta tožnika omogočala izplačila v juniju 2021, v juliju 2022 pa je plačilni promet omogočila K. Tudi v tem delu ni prišlo do bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Neutemeljeni so nadaljnji pritožbeni očitki bistvenih kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev izpodbijane sodbe obsega omenjeno v četrtem odstavku 324. člena ZPP, to je zahtevke strank, njihove trditve, dokaze in predpise, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev (predvsem tretji odstavek 501. člena ZGD-1). Predmetni spor ni odškodninski, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba podrobneje ukvarjati s pravno naravo in obsegom družbi ter družbenikom povzročene škode.3 Nobene potrebe ni bilo po dodatni argumentaciji pojavnih oblik in obsega škode v smislu Obligacijskega zakonika (OZ). Zadošča, da je sodišče prve stopnje ugotovilo povzročanje škode družbi in družbenikom. S takšnim zaključkom, ki je razviden iz povsem zadostnih in argumentiranih razlogov izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Prenosi, ki so povzročili, da je družbi G. ostala kupnina od prodanih nepremičnin, so zagotovo ravnanja, ki onemogočajo bodoče poslovanje in povzročajo družbi ter družbenikom škodo. Toženka v tej pravdi ni pojasnila, kako je rešila družbo pred grozečim stečajem oziroma kako si v bodoče predstavlja izpolnjevanje bistvenega namena družbe, ki je v pridobivanju dobička. Poleg prenosa nepremičnin so bili preneseni delavci, zaloge, poslovni partnerji (naročniki in dobavitelji). V takšni situaciji se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej ukvarjati s (sporno) ekvivalentnostjo protidajatev pri prenosu nepremičnin in nobene kontradiktornosti ni v ugotovitvi, da je bila kupnina za nepremičnine plačana. V delu, kjer toženka v pritožbi (le) navrže, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z ekvivalentnostjo drugih razpolaganj, velja izpostaviti, da toženka v pravdi ni podala nobenih razumnih pojasnil glede ostalih opravljenih prenosov. O kakšni ekvivalenci je govora, kakšno dejavnost, kje, s kom in s čim (op. prejela je sicer kupnino za nepremičnine) bo opravljala družba G. je ostalo nepojasnjeno. V tem delu očitki bistvenih kršitev niso utemeljeni in je pravilen ter v zadostni meri argumentiran zaključek sodišča prve stopnje, da gre za ravnanja, ki družbi in družbenikom povzročajo škodo. Drži, da toženka ni dolžna izkazovati negativnih dejstev, vendar sta tožnika postavila zadostno trditveno podlago (op. zatrjevali sta namen prevzema družbe, oškodovanje, da je družba postala »mrtva črka na papirju«, navedli sta vsebino prenosov in zatrjevali onemogočanje poslovanja ter delovanja družbe, ipd.) in jo v zadostni meri izkazala, da se je trditveno in dokazno breme obrnilo in je toženka postala tista, ki bi morala ovreči izkazano škodljivost ravnanj. Toženka niti v pritožbi ne pojasni, zakaj predmetni prenosi niso bili škodljivi za družbo in druge družbenike, zato ni mogoče slediti njeni pavšalni navedbi, da s prenosi ni povzročila in ne povzroča škode in da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo tretji odstavek 501. člena ZGD-1. 13. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da druge zatrjevane zlorabe s strani tožnikov niso takšne narave, da bi lahko vplivale na presojo v konkretni zadevi, v kateri so odločilna ravnanja toženke. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da ni ponovno otvorilo glavne obravnave, ker naj bi se toženka 9.11.2021 seznanila s sklepom o uvedbi preiskave zoper oba tožnika (op. tožnikoma se očita utemeljen sum storitve kaznivega dejanja v letu 2017, s katerim naj bi družbo A. oškodovala v višini preko 37.000 EUR). Omenjeno ravnanje, za katerega je toženka po lastnih trditvah izvedela šele po zaključku glavne obravnave, torej nikakor ni moglo imeti nobenega vpliva na takšno porušenost odnosov v družbi, da bi to opravičevalo ravnanja, ki so pripisana toženki. Odvečno je zato pritožbeno povzemanje in obširno pojasnjevanje, kaj vse naj bi iz omenjene uvedbe kazenske preiskave izhajalo in pomenilo za konkretno pravdo. Tudi sicer zatrjevano izčrpavanje (le-to ni izkazano in obstoj kaznivih dejanj še ni ugotovljen) nima takšne narave, da bi lahko opravičilo tu obravnavana ravnanja iz sfere toženke. Pripomniti velja, da ima toženka na voljo druga pravna sredstva, da se le-teh poslužuje in da že izključuje oba tožnika iz družbe G. Pravilno je zavzemanje tožnikov v odgovoru na pritožbo, da za sodišča v Republiki Sloveniji ni in ne moreta biti relevantni nemška pravna teorija in sodna praksa na način kot se zavzema toženka, pa čeprav so sestavljalci ZGD-1 (in pred njim ZGD) črpali iz besedil nemške zakonodaje. Nenazadnje izpostavljena nemška teorija in sodna praksa (glej v opombah na strani 9 pritožbe izpostavljena stališča Beck-a in BGH-ja od 31.3.2003, II ZR 8/11) nimata vsebine, ki ji jo pripisuje toženka. Govora je namreč o neopravičenosti zahtevka za izključitev, če je izključujoči družbenik vsaj v enaki meri (kavzalno) soodgovoren za razdor razmerij v družbi, ne pa tudi v primeru, če je razdor pretežno povzročil družbenik, ki se ga izključuje. Očitki o izčrpavanju nimajo niti zadostne niti kavzalne povezave z ravnanjem, ki se očita toženki, ki je povsem nesorazmerno in ki je onemogočilo opravljanje dejavnosti družbi G. Očitek o onemogočanju dostopa do bančnih računov pri ... banki (in ... banki) ob zatrjevanju kavzalne povezave preprosto ni zadosten razlog za opravičevanje ravnanj toženke. Obenem slovenska sodna praksa dopušča izključitev enega družbenika, čeprav se hkrati izključuje drugi družbenik, in v takšnih pravdah izrecno zavrača upoštevanje ravnanj izključujočega družbenika (glej npr. odločbe VSL I Cpg 963/2005 z dne 1.2.2007 v zvezi z VS RS III Ips 90/2007 z dne 19.1.2010,VSC Cpg 161/2018 z dne 7.11.2018, VSL I Cpg 99/2012 z dne 16.5.2012 in VSK Cpg 384/2014 z dne 4.12.2014). Neutemeljeno je zavzemanje toženke, da je bil A. v času končanja glavne obravnave nekakšna dvoosebna d.o.o. oziroma družba sestavljena iz dveh krogov družbenikov. Glej npr. točko 16. obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer so omenjeni še drugi družbeniki G. (D. D., E. E. in F. F.) in glede katerih toženka v pritožbi ne pojasni, v katerem krogu medsebojno izključujočih družbenikov naj bi se nahajali. Zato nista uporabljivi nemška sodna praksa in pravna teorija, ki naj bi v takšnih primerih dopuščali le tožbo na prenehanje družbe. Slovenska sodna praksa je upoštevaje povedano drugačna. Hkrati so sodišča dolžna odločati o postavljenih zahtevkih in ni izkazano, da bi bil vložen zahtevek za prenehanje družbe, ki je drug zahtevek, saj se nanaša na vse družbenike, in ga ni mogoče preprosto enačiti z zahtevkom za izključitev, ki se nanaša na enega družbenika. Del, v katerem se toženka zavzema, da bi bilo treba zaradi porušenih odnosov ugoditi zahtevku za prenehanje družbe, ne more biti utemeljen, saj takšen zahtevek ni bil postavljen. Prispevek tožnikov k spornim odnosom v družbi je sicer v določeni meri ugotovljen (povzročanje težav z zastopanjem pri bankah) in oba tožnika toženka zaradi zatrjevanega izčrpavanja izključuje, vendar te okoliščine niso takšne, da bi opravičevale ravnanja toženke in da bi utemeljevale zavrnitev zahtevka za njeno izključitev. Izkazan je dejanski stan, ki utemeljuje uporabo tretjega odstavka 501. člena ZGD-1. Neutemeljene, neizkazane in prazne so navedbe, da toženka ni kršila družbene pogodbe in da ni prispevala k porušenju zaupnega odnosa med družbeniki. Utemeljenost zahtevka za izključitev tožnikov iz družbe je predmet druge pravde in ni v zadostni povezavi z zahtevkom v tej pravdi.

14. Sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo določb ZFPPIPP, ko je zaključilo, da družba G. ni bila insolventna. Zaključek, da prenos nepremičnin, dejavnosti in zaposlenih (op. toženka v pritožbi pozabi omeniti še prenose poslovnih partnerjev (dobaviteljev in naročnikov) in zalog) pomeni gotov nastop insolventnosti in stečaja družbe, je logičen in razumljiv, saj toženka ni pojasnila kako bo družba, ki je sicer prejela kupnino za nepremičnine, v prihodnje poslovala. Drži pritožbeno zavzemanje, da družba za opravljanje dejavnosti načeloma ne potrebuje lastništva nad nepremičninami in da nastanek škode še ni razviden iz gole prodaje nepremičnin, vendar so bili opravljeni še drugi prenosi, in tudi sicer ni pojasnjene potrebe ter smotrnosti izvedenih prenosov. Predmetno ni razvidno iz pritožbenega polemiziranja o izrazih insolventnost, plačilna (ne)sposobnost, prezadolženost, likvidnost in dobiček, pri čemer sama toženka omenja, da je likvidnost mogoče pridobiti tudi s posojilom. Pritožbenemu izpostavljanju plačilne nesposobnosti s sklicevanjem na neustrezna ravnanja tožnikov in nujnosti v smeri spornega ukrepanja ni mogoče slediti na način kot se zavzema pritožnica. Insolventnost in nujnost spornega ukrepanja bi morala v konkretni pravdi zatrjevati in izkazati toženka. Insolventnost je podana, če je dolžnik trajneje nelikviden (op. kratkoročna nelikvidnost ne zadošča – glej 11. člen ZFPPIPP) ali dolgoročno plačilno nesposoben (glej 14. člen ZFPPIPP). Kljub zgoraj zapisanim zapletom z računi pri ... banki in ... banki (op. iz sodbe je razvidno, da je obstajal še račun banki ...) in zatrjevano plačilno nesposobnostjo, ni izkazane insolventnosti družbe G. Neutemeljeno je toženkino sklicevanje na domneve nastopa insolventnosti iz 14. člena ZFPPIPP, saj iz izpodbijane sodbe in siceršnje trditvene podlage ne izhaja, da so nastopile oziroma da je obstajala resna grožnja nastanka pritožbeno omenjenih izpodbojnih in neizpodbojnih domnev iz 14. člena ZFPPIPP. Zaplet pri dostopanju do računov pri ... banki in ... banki preprosto ne zadošča in ugotovljeno je, da sta plačilo plač junija 2021 zagotovila tožnika, julija pa je plačila zagotovila K. Nevarnost z dostopanjem do računa pri ... banki je dne 22.7.2021 prenehala (glej omenjeno e-sporočilo). Iz med pravdnimi strankami spornega imenovanja A. A. (na skupščini dne 23.4.2021) in ostalih okoliščin konkretnega primera sicer izhaja, da A. A. do 22.7.2021 oziroma do konca julija ni mogel izvrševati plačilnega prometa, a sta le-tega (pred junijem in plače v juniju) izvrševala tožnika, zato iz omenjenega ni mogoče delati zaključkov o insolventnosti družbe G. (op. toženka celo sama na drugem mestu omenja nesposobnost izvrševati plačilni promet od sredine junija). Iz izpodbijane sodbe nenazadnje izhaja, da del A.niso bila le sredstva na bančnem računu pri ... banki in ... banki (glej sporne prenose). Tožnika sta obenem dokaj nesporno navajala o predhodnih dobičkih družbe in ugotovljeno je, da je imela družba proizvodnjo v letu 2021 že prodano. Grožnja insolventnosti zato ni bila realna, neposredna in konkretna. Grožnja z dostopanjem do računa pri ... banki je 22.7.2021 prenehala, čeprav (glej zgoraj) toženka izpodbija dejansko ugotovitev, da je imel A. A. dostop do računa že tega dne in zatrjuje, da je dostop pridobil šele konec julija. Za ukrepanje A. A. v smeri spornih ravnanj ni izkazane nujnosti in potrebe. Kljub vloženi pritožbi ostaja nepojasnjeno in ni razumljivo kakšni »poslovni interesi vseh vpletenih in prizadetih« so bili zaščiteni s prenosom vsega (z izjemo kupnine od prodanih nepremičnin) na družbi iz sfere toženke (enega družbenika). Sodišče prve stopnje ni neutemeljeno zavrnilo navedb toženke o grozeči insolventnosti. K predmetnemu ni prispevalo neizvedeno zaslišanje prič A. A., B. B. in C. C. Izvajanje dokazov je namenjeno izkazovanju pravno relevantnih dejstev, ki jih je predhodno treba zatrjevati, in ne pravni presoji (npr. presoji vprašanja insolventnosti, škodljivosti ravnanj, ipd.). Z neizvedbo zaslišanj omenjenih prič sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Prenos nepremičnin je bil opravljen 23.7.2021, čeprav je nevarnost razpolaganja s sredstvi pri ... banki prenehala 22.7.2021, pri čemer, kot je bilo že pojasnjeno, ni pravno relevantno, če A. A. do računa dejansko ni mogel dostopati do konca julija (op. toženka omenja možnost dostopa do depozita pri ... banki šele koncem avgusta). V tej smeri zaslišanje prič ni bilo potrebno in ni podane bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazovanje obsega pravno relevantna dejstva in tudi, če se sledi toženki, da dejansko A. A. ni mogel dostopati do računa pri ... banki do konca julija, to ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve. Spori v zvezi z zakonitim zastopstvom so se končali ugodno za A. A., zato drži zavzemanje toženke, da sta zaplete v tej smeri in do dostopanja do računov povzročila tožnika in da so drugačni pravni zaključki sodišča prve stopnje zmotni, vendar predmetno ne vpliva na pravilnost in zakonitost končne odločitve.

16. Ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, ker naj bi bila tožnika prekludirana z vsemi trditvami, ki pomenijo razloge izpodbijane sodbe, in teh trditev sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Pritožbeno izpostavljene določbe četrtega odstavka 269. člena ZPP ni mogoče obravnavati ločeno od preostalih določb ZPP o prekluziji, iz katerih izhaja, da lahko stranka podaja navedbe in dokaze praviloma do prvega naroka za glavno obravnavo.4 Iz spisa ne izhaja, da vloge tožnikov niso bile potrebne in pravočasne oziroma da gre za nepotrebne vloge, ki pomenijo le ponavljanje siceršnjih navedb. Gre za vsebinske vloge in (tudi) odgovore na pisanja toženke, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri sojenju. Glede pritožbeno spornih prenosov, ki naj bi jih tožnika omenjala šele od svoje šeste pripravljalne vloge dalje, je brez izrecnih trditev tožnikov evidentno, da sta dejstva lahko navajala šele, ko so se dogodki pripetili. Nobene bistvene kršitve ni podane s tem, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse do prvega naroka vložene pripravljalne vloge tožnikov in jih ni zavrglo. Hkrati je kršitev 4. odstavka 339. člena ZPP relativna bistvena kršitev, ki jo lahko toženka v pritožbeni fazi sojenja uspešno uveljavlja le v primeru, če jo je pravočasno uveljavljala v postopku na prvi stopnji sojenja (glej 286.b člen ZPP). Toženka v pritožbi ne zatrjuje, da je predmetno storila. Skladno z navedenim ni napačna odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov za potrebne vloge tožnikov. Če sodišče prve stopnje pri odločitvi o izključitvi toženke iz družbe G. ni sledilo zatrjevanim kršitvam družbenice (toženke) iz tožbe in prvih dveh pripravljalnih vlog, to ne pomeni, da stroški tožbe in prvih dveh pripravljalnih vlog niso bili potrebni. Presoja potrebnosti vloge ni odvisna od tega, da sodišče sledi dejanskim in pravnim navedbam stranke.

17. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

18. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožnikoma povrniti njune stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnikoma se prizna 1.250 točk za odgovor na pritožbo, 22,5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk ter 1% od presežka) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 931,47 EUR. Ne priznajo se jima priglašeni stroški »sodnih taks, izvedenin, pričnin«, 50 točk za konferenco s stranko in 50 točk za pregled listin. Prvi nepriznani strošek tožnikoma ni nastal, medtem ko sta stroška konference s stranko in pregleda listin ne samo neizkazana, ampak tudi nesamostojna stroška, ki sta že vsebovana v nagradi za odgovor na pritožbo.

1 Takšna stališča izhajajo tudi iz npr. odločbe VS RS III Ips 8/2022 z dne 12.7.2022. 2 Podobno izhaja tudi iz odločb VSC Cpg 161/2018 z dne 7.11.2018 in Cpg 173/2019 z dne 5.2.2020. 3 Podobno tudi VSL v odločbi I Cp 2067/2022 z dne 24.1.2023.