Jedro

Pri odločanju o napredovanju v naziv mentor po prehodni določbi 19. člena Pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu, sama okoliščina, da prosilec v času odločanja o tem nazivu ne izpolnjuje pogojev strokovne izobrazbe za delo, ki ga opravlja, ne more biti razlog za zavrnitev zahteve, ker navedena prehodna določba pravilnika v povezavi z 2. odst. 5. člena tega pravilnika takega pogoja ne določa.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije z dne 18.4.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika za napredovanje v naziv mentor, ker ta ne izpolnjuje pogoja ustrezne strokovne izobrazbe, ki jo 2. člen pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu določa kot enega izmed pogojev za napredovanje. Tožnik opravlja delo in naloge vzgojitelja otrok z motnjami v duševnem razvoju. V skladu s pravilnikom o pogojih glede vrste in stopnje izobrazbe, ki jih morajo izpolnjevati strokovni delavci v organizacijah za usposabljanje, morajo imeti učitelji in vzgojitelji, ki to delo izvajajo, ustrezno višjo ali visoko specialno pedagoško izobrazbo. Predlagatelj zahteve ima srednjo strokovno izobrazbo (učiteljišče). Specialnih pedagoških znanj, potrebnih za usposabljanje otrok določene vrste motenosti, pa si po posebnem programu specialno-pedagoških znanj tudi ni pridobil. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo, ker naj bi bila ugotovitev odločbe in sama odločitev v nasprotju z dejanskim stanjem. Obrazložitev izpodbijane odločbe temelji izključno na ugotovitvi, da ne izpolnjuje pogoja ustrezne strokovne izobrazbe, ki je predpisana za usposabljanje otrok z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Tožnik opravlja delo v dijaškem domu že 28 let. Kot vzgojitelj dela tako z osnovnošolci kot z učenci z lažjo motnjo v duševnem in telesnem razvoju, ki so pri vseh vzgojnih predmetih integrirani v redne oddelke osnovne šole in se po tem učnem programu tudi usposabljajo. Zaradi specifične narave del obvlada znanje in naloge za različne skupine otrok, med drugim tudi za dijake srednjih šol. V ustanovi s tako različno populacijo se dela prepletajo, tako glede kadrovske zasedbe v tekočem šolskem letu, kakor v kombinacijah in velikosti skupin. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge, navedene že v izpodbijani odločbi in še posebej poudarja, da tako iz tožnikove zahteve za napredovanje v naziv kot tudi iz pismenega pojasnila v.d. ravnateljice doma z dne 23.4.1993 in pismenega mnenja vzgojiteljskega zbora doma z dne 4.5.1993 jasno izhaja, da tožnik opravlja dela in naloge vzgojitelja otrok z motnjami v duševnem razvoju in da za opravljanje tega dela ne izpolnjuje zahtev glede predpisane strokovne izobrazbe.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Tako kot to navaja že tožena stranka v odgovoru na tožbo, je tožnik v tem primeru vložil zahtevo za napredovanje v naziv mentor na podlagi 19. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92 in 42/92). Po tej prehodni določbi pridobi naziv mentor s 15.4.1992 pedagoški oziroma drug strokovni delavec, ki je do vključno 14.4.1992 izpolnil pogoje iz 2. odstavka 5. člena tega pravilnika, če vloži zahtevo za napredovanje v naziv najkasneje v šestih mesecih od uveljavitve tega pravilnika. Določba 2. odstavka 5. člena pravilnika pa določa, da pedagoški oziroma drug strokovni delavec, ki do 14.4.1992 dopolni petindvajset let strokovnega dela v vzgoji in izobraževanju, ima opravljen strokovni izpit in je uspešen pri svojem delu, napreduje v naziv mentor, ne glede na pogoje določene v 4. (da je opravil strokovno izobraževanje, ovrednotesno najmanj 8 točk) in 5. alinei (ima najmanj 7 točk iz drugega strokovnega dela) prejšnjega odstavka.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo zahtevo z obrazložitvijo, da vlagatelj ne izpolnjuje pogoja ustrezne strokovne izobrazbe, določene v 2. členu pravilnika kot enega izmed pogojev za napredovanje. Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe pa je sodišče ugotovilo, da tožena stranka bistvenih okoliščin iz prej navedenih določb pravilnika (ali je vlagatelj do 14.4.1992 izpolnil pogoj petindvajsetih let strokovnega dela v vzgoji in izobraževanju, ali ima opravljen strokovni izpit in ali je uspešen pri svojem delu) v postopku sploh ni ugotavljala. V postopku se je omejila (vsaj tako izhaja iz izpodbijane odločbe) le na ugotavljanje, ali tožnik izpolnjuje pogoj ustrezne strokovne izobrazbe za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela z otroki z motnjami v duševnem razvoju, ki ga je opravljal v času izdaje odločbe. Po mnenju sodišča pa je ta okoliščina, glede na že navedeno prehodno določbo 19. člena pravilnika, v povezavi z določbo 2. odstavka 5. člena, ki napredovanje v naziv mentor omogoča pedagoškim oziroma drugim strokovnim delavcem, ki so do s pravilnikom določenega roka dopolnili petindvajset let strokovnega dela v vzgoji in izobraževanju, nepomembna. Pedagoški delavec, ki izpolnjuje pogoje, določene v navedeni prehodni določbi, je upravičen do naziva mentor tudi v primeru, če ob izdaji odločbe opravlja pedagoško delo, za katero ne izpolnjuje pogoja ustrezne strokovne izobrazbe. Namen te prehodne določbe je po mnenju sodišča v tem, da omogoči napredovanje pedagoškim delavcem, ki že daljše obdobje uspešno opravljajo delo v vzgoji in izobraževanju, ne glede na okoliščino, ali v času odločanja o njihovem napredovanju v ta naziv izpolnjujejo pogoj ustrezne strokovne izobrazbe za delo, ki ga opravljajo. Po veljavni zakonodaji je kot pogoj za opravljanje določenih pedagoških del z zakonom oziroma podzakonskim aktom predpisana strokovna izobrazba, ki jo mora delavec imeti, da tako delo sploh lahko opravlja. Ker je torej ta okoliščina stvar kadrovanja, je zato v tem primeru sama ta okoliščina, da tožnik ob izdaji odločbe ni izpolnjeval pogoja ustrezne strokovne izobrazbe za delo, ki ga je opravljal, brez ugotovitve vseh preostalih že prej navedenih okoliščin, ki so za napredovanje v naziv mentor po 19. členu pravilnika odločujoče, nepomembna. Tožena stranka bo morala zato v ponovnem postopku ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 19. člena, v povezavi z 2. odstavkom 5. člena pravilnika. Šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bo lahko zakonito odločila o tožnikovem zahtevku. Ker je bilo dejansko stanje v upravnem postopku nepopolno oziroma pomanjkljivo ugotovljeno, saj je tožena stranka opustila ugotavljanje okoliščin, ki so pomembne za odločitev v stvari, sodišče ne more rešiti upravnega spora. Zato je odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).