Jedro

Izpodbijani sklep, s katerim je prvostopenjski organ tožniku naložil založitev zneska, potrebnega za kritje izvršilnih strokov v postopku izvršbe, ne predstavlja akta iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Res je bilo tožniku z izpodbijanim sklepom naložena založitev denarnega zneska v tam opredeljeni višini, vendar pa ne samo, da gre za začasno naloženo denarno obveznost v določenem znesku (torej do poznejšega obračuna dejanskih izvršilnih stroškov), temveč ga v primeru, če ga zavezanec (tožnik) ne založi, organ ne more od njega izterjati, temveč ga mora založiti sam organ, glede na to, da se je postopek uvedel po uradni dolžnosti. Zato pa tudi ni mogoče šteti, da gre za akt, s katerim je bilo poseženo v pravice, pravne koristi ali obveznosti tožnika, saj v primeru, če tožnik ne bo (oziroma ne bi) izvršil s tem sklepom naloženi obveznosti, do nastanka posledic za tožnika ne bo prišlo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora v osmih (8) dneh po vročitvi tega sklepa založiti znesek, potreben za kritje izvršilnih stroškov v inšpekcijski zadevi št. 06122-1265/2009 in sicer v višini 3.781,61 EUR (z besedo tritisočsedemstoenainosemdeset 61/100), sicer se bodo ta denarna sredstva prisilno izterjala (1. točka izreka), določil način in rok plačila (2. točka izreka), odločil, da bo po dejansko opravljeni izvršbi izdan sklep o obračunu dejanskih izvršilnih stroškov (3. točka izreka) in še, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve in izvedbe izvršbe (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 17. 5. 2011 določen naknadni izpolnitveni rok tožniku kot zavezancu za izvršitev izrečenega inšpekcijskega ukrepa - odstranitve tipskega rastlinjaka tam navedenih dimenzij. Na podlagi naknadno opravljenega inšpekcijskega pregleda je bilo ugotovljeno, da tožnik ukrepa še vedno ni izvršil. Glede na 297. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 162. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je organ izbral izvajalca, ki bo opravil izvršilna dejanja. Predračun z dne 10. 10. 2016 temelji na pogodbi z dne 16. 11. 2015, sklenjeni med organom ter izvajalcem. Gre za okvirno ceno predvidenih stroškov. Zapisnik o ogledu objekta z izvajalcem je bil skupaj s predračunom posredovan tožniku v seznanitev ter morebitne pripombe. Tožnik je podal pripombe, ki jih je organ zavrnil. Prisotnost tožnika na ogledu z izvajalcem pa ne more spremeniti višino postavk, predvidenih za prisilno izvršitev ukrepa, pred izdajo akta pa je bil tožnik s stroški seznanjen.

3. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil odločitev prvostopnega organa.

4. Tožnik je v tožbi najprej navedel, da je odločitev drugostopnega organa tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, saj organ ni zavzel nobenih stališč do pritožbe. Zato gre za kršitev 14. in 22. člena Ustave. Tako tudi sodna praksa. Organ je s tem kršil tudi 254. člen in v zvezi z njim 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Drugostopni organ se tudi ne sklicuje na razloge prvostopne odločbe, to pa tudi zato, ker jih prvostopna odločba ne vsebuje. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj mora tožnik založiti te stroške. Sklep tudi ne vsebuje razlogov za takšno odločitev organa. Dejstvo je, da ima organ zagotovljena sredstva za izvajanje prisilnih izvršb, saj ima za to namenjeno posebno proračunsko postavko, torej ni pravno logično in utemeljeno, da organ zahteva od tožnika, da znesek, potreben za kritje stroškov, založi. Tožnik tudi meni, da izbrani izvajalec ni najugodnejši ponudnik izvedbe izvršbe glede na sedež izvajalca izvršbe in lokacijo izvršbe. Ni tudi jasen pravni temelj izbire. Iz sklepa tudi izhaja, da je bil 12. 9. 2016 ob 10.15 uri izveden ogled z izvajalcem. Na ta ogled tožnik ni bil vabljen, z njim tudi ni bil seznanjen. Organ bi moral tožnika vsaj seznaniti z nameravano izvedbo ogleda. Poleg tega gre za očitno nezakonito izvedbo postopka oprave ogleda, saj je bil organ in odgovorni vodja del izvajalca izvršbe od 10.00 uri na ogledu v ... v inšpekcijski zadevi poslovnega lokala. Ti dve osebi torej nista mogli biti prisotni tudi na ogledu pri tožniku glede na isto uro ogleda. Organ je nato tožnika sicer seznanil z zapisnikom ogleda, vendar to ne sanira kršitve 9. člena ZUP. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka je poslala upravne spise, ni pa podala odgovora na tožbo.

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnik pri pristojnem upravnem organu dne 10. 7. 2015 spremenil svoj priimek iz A. v B., kar pomeni, da je tožbo vložil tožnik C.B. 7. Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov:

8. Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oz. tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Dokončni upravni akt pa je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena ZUS-1). Po prvem odstavku 5. člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu akti, s katerim je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. Po drugem odstavku istega člena se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

9. V obravnavanem primeru tožnik izpodbija sklep, s katerim mu je prvostopni organ naložil založitev zneska, potrebnega za kritje izvršilnih stroškov v postopku izvršbe, ki se nanaša na odstranitev tipskega rastlinjaka tam navedenih dimenzij v k.o. ... Ta sklep je bil izdan na podlagi 297. člena ZUP.

10. V prvem odstavku 297. člena ZUP je določeno, da če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške; zavezanca pa je treba na to poprej opozoriti. V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da lahko organ, ki opravlja izvršbo, v primeru iz prvega odstavka naloži zavezancu s sklepom, naj založi znesek, ki je potreben za kritje izvršilnih stroškov, proti poznejšemu obračunu. Sklep o položitvi tega zneska je izvršljiv.

11. Po oceni sodišča izpodbijani sklep ne predstavlja akta iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Res je bilo tožniku z izpodbijanim sklepom naložena založitev denarnega zneska v tam opredeljeni višini, vendar pa ne samo, da gre za začasno naloženo denarno obveznost v določenem znesku (torej do poznejšega obračuna dejanskih izvršilnih stroškov), temveč ga v primeru, če ga zavezanec (tožnik) ne založi, organ ne more od njega izterjati, temveč ga mora založiti sam organ, glede na to, da se je postopek uvedel po uradni dolžnosti. Tako tudi Kerševan, Androjna v Upravno procesno pravo (GV Založba, Ljubljana 2018, str. 490). Zato pa tudi ni mogoče šteti, da gre za akt, s katerim je bilo poseženo v pravice, pravne koristi ali obveznosti tožnika, saj v primeru, če tožnik ne bo (oziroma ne bi) izvršil s tem sklepom naloženi obveznosti, do nastanka posledic za tožnika ne bo prišlo.

12. Prav tako izpodbijani sklep ni sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. To nenazadnje izhaja že iz citiranega drugega odstavka 297. člena ZUP, ki opredeljuje znesek, odmerjen na tej podlagi kot predujem. Organ namreč po zaključku postopka izda sklep, s katerim odloči o nastalih stroških in obveznosti plačila teh stroškov. Enako je določeno tudi že s samim izrekom izpodbijanega sklepa, natančneje iz 3. točke izreka, da bo po dejansko opravljeni izvršbi izdan sklep o obračunu dejanskih izvršilnih stroškov. Slednji pa bo v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sklep, s katerim bo postopek končan in ga bo tožnik lahko izpodbijal v upravnem sporu, če inšpekcijske odločbe ne bo izvršil sam.

13. Ob tem pa sodišče še dodaja, da iz upravnih spisov še izhaja, da je tožnik vložil predlog za odlog izvršbe na podlagi 156. a člena ZGO-1, kateremu je prvostopni organ ugodil in s sklepom, št. 06122-1265/2009-41 z dne 7. 6. 2017, izvršbo inšpekcijskih ukrepov, izrečenih z inšpekcijsko odločbo, št. 06122-1265/2009 z dne 2. 2. 2010, odložil za dobo pet let od vročitve tega sklepa. Citirani sklep je bil vročen tožniku in poslan v vednost njegovi pooblaščenki, ki ga zastopa tudi v tem upravnem sporu.

14. Ker gre torej v obravnavanem primeru za akt, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikovo tožbo zavrglo.

15. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).