Jedro

V skladu s 352. členom OZ začetek teka zastaralnega roka ni vezan na zaključek zdravljenja kot tak, čeprav utegne biti to z vidika oškodovančeve skrbnosti najbolj oprijemljiva okoliščina, temveč na trenutek, ko je oškodovanec zvedel za obseg in višino škode. Trenutek subjektivnega spoznanja in zaključek zdravljenja časovno zmeraj ne sovpadata. Odškodninska obveza namreč zapade že takrat, ko nastane škoda, za njeno vedenje pa je treba upoštevati (celoten) obseg in višino oziroma upoštevano škodno obdobje, zajeto v njenem odpravljanju; torej tako potek zdravljenja kot tudi njegov sestavni del - zaključek zdravljenja. Subjektivni zastaralni rok tako prične teči, ko bi oškodovanec glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zvedel za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka oziroma ko bi ob ravnanju s skrbnostjo, kakršna se zahteva v pravnem prometu, lahko prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvo in drugo toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati znesek 29.310,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2015 dalje do plačila in da sta dolžni nerazdelno povrniti tožniku pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti stroške postopka prvotoženi stranki v znesku 3.053,63 EUR in drugotoženi stranki v znesku 3.594,34 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz razloga bistvene kršitve pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku dosodi odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter toženima strankama naloži plačilo celotnih stroških pravdnega postopka, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je s tožbo od toženih strank zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe pri delu pri prvotoženi stranki dne 4. 5. 2013, ko je z vrtalnim strojem vrtal luknjo za cev skozi ploščo med 1. in 2. nadstropjem, med vrtanjem pa mu je na levo roko padla zelo težka, slabo pritrjena cev, ki je bila v plošči nad njim, ter mu je stisnila dlan in zlomila členke II., III. in IV. prsta leve roke in poškodovala tetive II. do V. prsta leve roke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je ugodilo ugovoru toženih strank glede zastaranja. V zvezi z vprašanjem, kdaj je bilo tožnikovo zdravljenje končano, je zaslišalo tožnika in postavilo izvedenca medicinske stroke. Tožnik je na vprašanje, ali ga je komisija ZPIZ seznanila s tem, da je njegovo zdravljenje zaključeno, odgovoril nikalno, saj so mu rekli, da je še naprej na bolniški odsotnosti z dela, ker je imel bolečine v roki. Z odločbo ZPIZ je bil seznanjen s prejemom te z dne 28. 6. 2014. Navaja, da na pregledu pred Komisijo ZPIZ dne 19. 5. 2014 še ni dobil odločbe o ugotovitvi invalidnosti, niti nobenih informacij s strani invalidske komisije o zaključku zdravljenja in stopnji njegove invalidnosti. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 33/2016. Meni, da je odločba ZPIZ, ki jo je tožnik prejel dne 28. 6. 2014 tisti dokument, ki je na strokovni podlagi tožnika informiral o stopnji njegove invalidnosti. Šele prejem odločbe mu je omogočil, da ustrezno konkretizira svoj odškodninski zahtevek. Na pregledu dne 8. 1. 2014 je bilo sicer ugotovljeno, da se najverjetneje ne bo več mogel ukvarjati z dosedanjim poklicem, vendar tožnik pri tem ni vedel, katero stopnjo invalidnosti to pomeni, kakšna je njegova telesna okvara, ali to pomeni zgolj premestitev na drugo delovno mesto, ali pa bo moral povsem zamenjati poklic. Poudarja, da se je njegovo zdravljenje zaključilo dne 31. 7. 2014, kar izhaja iz odločbe ZZZS o začasni nezmožnosti za delo z dne 2. 7. 2014 in sicer ko je imenovani zdravnik odločil, da je tožnik na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja nezmožen za delo vse do 31. 7. 2014 oziroma do prejema odločbe invalidske komisije. Podlaga za izdajo navedene odločbe je v nedokončanem zdravljenju, saj je bil tožnik v mesecu juniju in juliju 2014 pri osebnem zdravniku petkrat, vedno pa zaradi poškodbe pri delu. V konkretnem primeru se je tožnik šele s prejemom odločbe ZPIZ z dne 28. 6. 2014 seznanil o tem, kakšno je njegovo stanje v smislu invalidnosti in pred tem ni vedel in mogel vedeti, kakšne bodo posledice obravnavane poškodbe na področju njegove delazmožnosti, zato pred 28. 6. 2014 subjektivni zastaralni rok ni mogel pričeti teči, kar pomeni, da je bila tožba vložena pravočasno. V zvezi z vprašanjem trenutka zaključka zdravljenja je sodišče postavilo tudi izvedenca medicinske stroke, ki je podal mnenje, da je bilo tožnikovo kirurško zdravljenje zaključeno 8. 1. 2014, čeprav je tožnik opozoril, da njegova poškodba ni bila zdravljena samo kirurško, temveč tudi protibolečinsko in fizioterapevtsko. Opozarja, da je izvedenec v svojem mnenju napisal, da je tožnikov osebni zdravnik konec meseca januarja 2014 predal njegovo zdravstveno dokumentacijo invalidski komisiji zaradi ocene preostale delazmožnosti, pod točko 3 pa je navedel, da je tožnik informacijo o svoji preostali delazmožnosti pridobil šele po prejemu odločbe ZPIZ dne 28. 6. 2014. Zatrjuje, da je izvedenec mnenja, da je prejem odločbe ZPIZ tisti trenutek, ko se je tožnik seznanil z oceno svoje delazmožnosti, kar je bistvena okoliščina, ki vpliva na obseg in višino škode. Sklicuje se, da je bil kontinuirano zdravljen v celotnem obdobju bolniškega staleža, ki je trajal neprekinjeno od 4. 5. 2013 do 31. 7. 2014. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženi stranki sta podali odgovor na pritožbo, v katerem prerekata pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. V predmetnem sporu je ključno vprašanje, kdaj je začel teči subjektivni zastaralni rok iz 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v 3 letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V skladu s 352. členom OZ začetek teka zastaralnega roka ni vezan na zaključek zdravljenja kot tak, čeprav utegne biti to z vidika oškodovančeve skrbnosti najbolj oprejemljiva okoliščina, temveč na trenutek, ko je oškodovanec zvedel za obseg in višino škode. Trenutek subjektivnega spoznanja in zaključek zdravljenja časovno zmeraj ne sovpadata. Odškodninska obveza namreč zapade že takrat, ko nastane škoda, za njeno vedenje pa je treba upoštevati (celoten) obseg in višino oziroma upoštevano škodno obdobje, zajeto v njenem odpravljanju; torej tako potek zdravljenja kot tudi njegov sestavni del - zaključek zdravljenja. Subjektivni zastaralni rok tako prične teči, ko bi oškodovanec glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zvedel za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka oziroma ko bi ob ravnanju s skrbnostjo, kakršna se zahteva v pravnem prometu, lahko prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je tožnik dne 4. 5. 2013 na gradbišču utrpel delovno nezgodo in bil pripeljan v bolnišnico v A., kjer se je zdravil od 4. 5. 2013 do 8. 5. 2013; - da je bil ponovno oskrbljen v bolnišnici v A. od 11. 6. 2013 do 25. 6. 2013; - da je tožnik nadaljeval zdravljenje v travmatološki ambulanti UKC B., kjer je opravil kontrolni pregled 26. 6. 2013, dne 8. 7. 2013 pa so mu bili odstranjeni šivi; - da je tožnik dne 9. 7. 2013 pričel z zdravljenjem v ambulanti za plastično in rekonstruktivno kirurgijo, kjer je bil ponovno pregledan 30. 7. 2013 in se dogovoril, da bo fizikalno terapijo opravil v domačem kraju v C. (tujina); - da je bil tožnik dne 9. 8. 2013 pregledan v Centru za fizikalno medicino in rehabilitacijo v C., kjer se je udeležil programa fizikalne terapije, kontrole pa je opravil pri fiziatru dne 30. 8. 2013, 27. 9. 2013, 7. 10. 2013 in 1. 11. 2013; - da je tožnik dne 8. 1. 2014 opravil pregled v ambulanti za plastično in rekonstruktivno kirurgijo UKC B.; - da se je tožnik ves čas zdravil in vodil tudi v ambulanti splošnega zdravnika, ki je dne 9. 1. 2014 zapisal, da je dosežni napredek definitiven in da večjega izboljšanja ni pričakovati; - da je splošni zdravnik za tožnika konec januarja 2014 predal dokumentacijo za invalidsko komisijo za oceno preostale delazmožnosti; - da je imel tožnik v ambulanti splošnega zdravnika kontrole še v mesecu marcu, aprilu in maju 2014 in bil v bolniškem staležu; - da je bil dne 19. 5. 2014 tožnik obravnavan pri invalidski komisiji ZPIZ in dne 28. 6. 2014 prejel odločbe ZPIZ o preostali delovni zmožnosti; - da je bil tožnik zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo od 3. 5. 2013 do 31. 7. 2014; - da iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je bil pri tožniku po kirurški oskrbi in po intenzivni fizikalni terapiji dne 8. 1. 2014 opravljen zaključni pregled v ambulanti za plastično in rekonstruktivno kirurgijo UKC B. Ugotovljeno je bilo klinično stanje ter postavljena ocena o trajnih funkcionalnih posledicah po poškodbi roke in pomembnega funkcionalnega izboljšanja se ni pričakovalo. Zdravnik je bil mnenja, da dodatno kirurško ali drugačno intenzivno zdravljenje ne bo potrebno in uspešno in da je stanje dokončno; - da je po ugotovitvi sodnega izvedenca dne 8. 1. 2014 tisti datum, ko je bilo zdravljenje tožnika zaključeno. Pojasnil je, da je bilo v januarju 2014 zdravljenje tožnika zaključeno, ugotovljeni so bili trajni funkcionalni deficiti roke - gibljivost prstov, spretnost prstov in možnost funkcionalnih prejemov. Zaključil je, da je tožnik lahko takrat vedel za svoje funkcionalne omejitve roke in te so mu bile tudi predstavljene; - splošni zdravnik tožnika je bil na podlagi ocene vseh podatkov mnenja, da ni pričakovati pomembnega funkcionalnega izboljšanja, da tožnik za svoje delo ne bo več sposoben, zato je bil tudi predlagan in nato izpeljan postopek ocene na ZPIZ-u o določanju stopnje invalidnosti.

8. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev in upoštevajoč izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je subjektivni zastaralni rok začel teči naslednji dan po zaključnem pregledu v ambulanti za plastično in rekonstruktivno kirurgijo UKC B., ki je bil dne 8. 1. 2014. Tožnik je vložil tožbo 8. 6. 2017, torej po poteku triletnega subjektivnega zastaralnega roka, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo mnenje sodnega izvedenca, da je bilo tožnikovo zdravljenje, ne le kirurško, temveč tisto zdravljenje, od katerega je bilo mogoče pričakovati pomembno funkcionalno izboljšanje, zaključeno v januarju 2014, ko je bil ugotovljen trajni funkcionalni deficit roke - gibljivost prstov, spretnost prstov, možnost funkcionalnih prejemov. Tožnik je takrat vedel za svoje funkcionalne omejitve roke in so mu bile tudi predstavljene. Zdravljenje tožnika, od katerega je bilo mogoče pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, je bilo zaključeno v januarju 2014 in tožnik je že takrat vedel za funkcionalne omejitve roke. Pregledi, ki jih je tožnik opravil pri osebnem zdravniku, in trajanje bolniškega staleža tožnika do 31. 7. 2014 tudi po oceni pritožbenega sodišča ne podaljšujejo tistega tožnikovega zdravljenja, od katerega je bilo mogoče pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. V medicinski dokumentaciji tožnika (A6) je zabeleženo zgolj za dne 17. 6. 2014, da je bil obravnavan na IK in odločbe še ni prejel, za 27. 6. 2014 kontrola ter ugotovitve, da so prisotne trajne deformacije, dne 30. 6. 2014 ugotovljanje indeksa telesne mase ter procesa ogroženosti, 2. 7. 2014 je zabeleženo, da je bil obravnavan na IK in da je seznanjen z omejitvami, dne 8. 7. 2014 je zabeležena le kontrola ter začetek z delom, dne 25. 7. 2014 pa je zabeležen le posvet. Navedene zabeležke v zdravstvenem kartonu tožnika o opravljenih pregledih in tudi trajanje bolniškega staleža do 31. 7. 2014 ne morejo vplivati na opredelitev zaključka zdravljenja v smislu začetka teka subjektivnega zastaralnega roka. Narava poškodbe je tožniku pustila invalidnost, vendar nadaljnji bolniški stalež v zvezi s tem ne predstavlja več zdravljenja, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, ampak zgolj zdravljenje invalidnosti.

10. Zdravljenje tožnika se je tako zaključilo že januarja 2014, saj iz nobenega zapisa od 16. 1. 2014 naprej ne izhaja, da bi zdravljenje še potekalo, enako pa je ugotovil tudi sodni izvedenec. Tožnik ni bil v bolniškem staležu zaradi zdravljenja kot neutemeljeno zatrjuje pritožba, ampak je bil bolniški stalež podaljšan, da se dopolni medicinska dokumentacija za IK in da se v postopku pred ZPIZ ugotovi stopnja invalidnosti tožnika. Samo ugotavljanje kategorije invalidnosti oziroma delazmožnosti in pregled pri IK ter izdaja odločbe ZPIZ o kategoriji invalidnosti ne podaljšuje zastaralnega roka za postavitev zahtevka za nematerialno škodo. Z izdajo odločbe ZPIZ je bil tožnik seznanjen le s tem, v katero kategorijo invalidnosti je uvrščen, ne pa, kakšno je njegovo dokončno zdravstveno stanje.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na zadevo II Ips 33/2016 z dne 18. 1. 2018. V citirani zadevi je tožnik zahteval povrnitev škode na svoji hiši, ki je bila posledica nevzdrževanja in rušenja toženkine hiše, ter gre za povrnitev premoženjske škode in teka subjektivnega zastaralnega roka v primeru sukcesivno nastajajoče škode na hiši in stabilizacije te škode. Navedena zadeva s predmetno zato ni primerljiva.

12. Tožnik je tožbo vložil dne 8. 6. 2017, kar je po poteku subjektivnega triletnega zastaralnega roka od dne, ko je bilo njegovo stanje stabilizirano (v januarju 2014). V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da je relativni zastaralni rok pričel teči šele 28. 6. 2014, ko je tožnik prejel odločbo ZPIZ, na podlagi katere je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu.

13. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katera mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki sami krijeta vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).