Jedro

Tožnik v času, ko se je zaposlil pri toženi stranki, še ni pridobil odločbe o poklicni kvalifikaciji in še ni izpolnjeval pogojev oziroma ni imel zahtevane strokovne izobrazbe za delovno mesto, na katerega je bil razporejen. Zato mu je tožena stranka pravilno določila plačo na delovnem mestu z osnovnim količnikom, ki ga je znižala še za dva plačilna razreda, ker tožnik ni imel izpolnjenega pogoja strokovne izobrazbe. Kasneje, ko je tožnik pridobil poklicno kvalifikacijo oziroma mu je bila le-ta priznana, pa ni mogel za nazaj doseči zvišanja plačilnih razredov, ki so predvideni ob prvi zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da uvrstitev tožnika v plačilni razred ni zakonita in da tožniku pripada osnovna plača za 43. plačilni razred, zato je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo, upoštevajoč osnovno plačo za 43. plačilni razred, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za obdobje od 1. 8. 2008 dalje pa obračunati plačo na podlagi osnove za 43. plačilni razred in tožniku izplačati razliko med tako obračunano plačo in dejansko izplačano plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne razlike (18. v mesecu za razliko preteklega meseca) dalje do plačila, v 15 dneh od prejema sodbe, da ne bo izvršbe. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.203,00 EUR, stranskemu intervenientu pa v višini 417,50 EUR, v roku 8 dni (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki (in stranskemu intervenientu) pa naloži povračilo vseh stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve navedlo, da je bil tožnik ob prvi zaposlitvi pravilno uvrščen v plačilni razred, v katerega je uvrščen količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta, na katerega je zaposleni razporejen, saj tožena stranka tedaj ni razpolagala s podatki o delovni dobi tožeče stranke dosežene v tujini. Bivša ravnateljica naj bi po ugotovitvi sodišča prve stopnje prepričljivo povedala, da je tožeča stranka predložila slovensko delovno knjižico, ki je bila prazna in tožnikove italijanske delovne knjižice ni videla. Tožnik naj bi šele v juliju 2008 predložil obrazec E 2051, iz katerega je izhajalo, da ima v Italiji delovno dobo. Pritožba navaja, da je v sodbi netočen povzetek navedb bivše ravnateljice, saj iz sodbe izhaja, kot da ravnateljica sploh ni vedela, da bi bil tožnik zaposlen v Italiji. Česa takega ravnateljica ni izpovedala, saj je tožnika osebno poznala. Ko je prišel na razgovor v zvezi z zaposlitvijo, mu je povedala, da sta obiskovala isto šolo in da se lahko tikata. Spraševala ga je, zakaj ga zanima služba v Sloveniji, če ima bolje plačano službo v Italiji. Toženi stranki je bilo torej povsem jasno, da tožnik dela v Italiji v izobraževalnem zavodu. Predložil je tudi fotokopijo delovne knjižice, ki se nahaja v njegovi personalni mapi. Ko je bila zaslišana ravnateljica, ni trdila, da tožnik ne bi leta 2005 prinesel tudi italijanske delovne knjižice, povedala je, da je sama ni videla, ker so v tem času imeli še druge stvari za urejati. Njena navedba glede slovenske delovne knjižice tudi ni točna, saj je tožnik dobil delovno knjižico šele za tem, ko se je torej že zaposlil v Sloveniji. Delovna doba, ki pa jo je tožnik dosegel v Italiji, je bila razvidna iz kopije delovne knjižice. Delovna doba v Italiji se torej v zvezi z napredovanji tožniku ni upoštevala, vendar ne zato, ker zanjo tožena stranka ne bi vedela, temveč zato, ker je štela, da tožnik ne more napredovati, ker nima ustrezne strokovne izobrazbe. Tožniku tudi ni priznala dodatka za delovno dobo oziroma ga je priznala in začela izplačevati šele na podlagi odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za delo z dne 18. 6. 2008. To je storila kljub temu, da je tožnik pred tem večkrat opozarjal, da je Slovenija članica Evropske skupnosti in da zanjo veljajo direktive, ki enako veljavo dajejo pridobljeni delovni dobi v katerikoli izmed članic unije. Skliceval se je tudi na sodbo Evropskega sodišča Evropske skupnosti v zadevi C-15/96M, vendar je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložilo, da ta sodba ne vpliva na zadevo, saj se nanaša na Direktivo Sveta iz leta 1968, ki od leta 2006 ni več veljala. Tožnik poudarja, da nova Direktiva 2005/36/ES, ki je začela veljati 20. oktobra 2007, združuje in posodablja petnajst obstoječih direktiv in je šlo le za ponovno potrditev že določenega načela splošnega prostega gibanja delavcev. Če bi torej tožena stranka pravilno uporabila evropsko zakonodajo, bi morala upoštevati tožnikovo delovno dobo v Italiji. Isto določa 84. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja, kar je izrecno navedeno tudi v odločbi inšpektorja za delo. To bi lahko tožena stranka uredila ob prevedbi avgusta 2008 v zvezi z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, saj je tožnik zbral tolikšno število točk, da je izpolnil pogoje za izredno napredovanje. Sklicuje se tudi na okrožnico Ministrstva za šolstvo in šport št. 134-34/2005 z dne 23. 12. 2005, ki se nanaša na vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij državljanom evropske unije za opravljanje reguliranih poklicev v Republiki Sloveniji. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava, bi torej moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožnik zaposlil pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 9. 2005 (A2) na delovnem mestu učitelja violončela in vodenje godalnega orkestra v .... Dne 1. 9. 2006 sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta (A4), zatem pa je tožnik dne 27. 8. 2008 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (priloga A7). Tožniku je bila z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. .... z dne 19. 12. 2006 (A5) priznana kvalifikacija za opravljanje reguliranega poklica „učitelj v glasbeni šoli“ v Republiki Sloveniji, in sicer na delovnem mestu učitelja violončela, učitelja komorne igre v glasbeni šoli, učitelja, ki vodi simfonični orkester in ki vodi godalni orkester v glasbeni šoli. Ker tožnik v sporu zahteva uvrstitev v višji plačilni razred, ker njegova delovna doba, dosežena v Italiji, ni bila upoštevana ob prvi zaposlitvi oziroma uvrstitvi v plačilni razred, je v obravnavani zadevi bistveno, ali je bil tožnik ob prvi zaposlitvi, ko mu je bil določen količnik osnovne plače po določbah Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Ur. l. RS, št. 41/94 s spremembami – Pravilnik), ki je bil sprejet na podlagi Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti(Uradni list RS, št. 18/94 spremembami; ZRPJZ), pravilno uvrščen v plačilni razred.

Po določbi 22. člena Pravilnika se ob prvi zaposlitvi zaposlenega praviloma uvrsti v plačilni razred, v katerega je uvrščen količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta, na katerega je zaposleni razporejen, razen če izpolnjuje pogoje, določene za napredovanje v Pravilniku za uvrstitev v višji plačilni razred, o čemer odloča ravnatelj ob sklenitvi delovnega razmerja. Tožniku bi lahko tožena stranka, v skladu s citirano določbo, ob prvi zaposlitvi priznala dosežena napredovanja le, če bi tožnik izpolnjeval pogoje za napredovanje iz 2. člena Pravilnika, torej da bi imel zahtevano strokovno izobrazbo za delovno mesto, na katerega je razporejen, izpolnjeval druge zahtevane pogoje za razporeditev na delovno mesto in izpolnjeval pogoje za napredovanje določene z zakonom in tem Pravilnikom. Tožnik v letu 2005 še ni pridobil odločbe o poklicni kvalifikaciji ter zato takrat še ni izpolnjeval pogojev oziroma ni imel zahtevane strokovne izobrazbe za delovno mesto, na katerega je bil razporejen. Ob prvi zaposlitvi pri toženi stranki je torej tožena stranka pravilno upoštevala, da je lahko tožnik razporejen v količnik delovnega mesta, torej v osnovni količnik, ki ga je znižala še za dva plačilna razreda, ker tožnik ni imel izpolnjenega pogoja strokovne izobrazbe.

Pravilnik določa možnost upoštevanja doseženih napredovanj le ob prvi zaposlitvi, zato tožnik potem, ko je pridobil poklicno kvalifikacijo oziroma mu je bila le-ta priznana, ni mogel za nazaj doseči zvišanja plačilnih razredov, ki so predvideni ob prvi zaposlitvi. Od priznanja poklicne kvalifikacije je bil tožnik glede napredovanja v enakem položaju kot ostali zaposleni, ki delajo na delovnem mestu, za katero imajo ustrezno strokovno izobrazbo. Po določbi drugega odstavka 13. člena ZRPJZ oziroma prvega odstavka 5. člena Pravilnika, ki sta veljala v letu 2006, ko je bila tožniku priznana poklicna kvalifikacijo, bi lahko napredoval po preteku najmanj treh let od zadnjega napredovanja (v nadaljevanju: napredovalno obdobje). Enako napredovalno obdobje določata sedaj veljavna Uredba o napredovanjih javnih uslužbencev v plačilne razrede (Uradni list RS, št. 51/2008 s spremembami; Uredba) oziroma tretji odstavek 16. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002, s spremembami; ZSPJS). Niti ZRPJZ niti ZSPJS pa ne predvidevata, da bi zaposleni naknadno, po prvi zaposlitvi, napredoval v višji plačilni razred, če je kasneje izpolnil katerega izmed pogojev, ki ob prvi zaposlitvi niso bili izpolnjeni. Tožnik torej po stališču pritožbenega sodišča ne more naknadno doseči uvrstitve v višji plačilni razred, ki bi bila možna le ob prvi zaposlitvi. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da tožnik ni zatrjeval, da bi v Italiji sploh napredoval v višji plačilni razred, niti ni navedel, koliko je bilo eventualno teh napredovanj. Zato za odločitev ni odločilno, ali je ob prvi zaposlitvi predložil dokazila o trajanju delovne dobe v Italiji, temveč je odločilna pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ob prvi uvrstitvi v plačilni razred ni izkazoval pogojev za višjo uvrstitev. Zgolj podatki o doseženi delovni dobi namreč ne dajejo podlage za sklepanje, da bi tožnik ob prvi zaposlitvi izpolnjeval pogoje, določene za napredovanje v smislu določbe prvega odstavka 22. člena Pravilnika.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na sodbo sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Schöning št. C-15/96. V zadevi Schöning je bila tožnica Kalioppe Schöning – Kougebetopoulou, ki je sprožila spor proti Svobodnemu in hanzeatskemu mestu Hamburg, upravičena do napredovanja v višji plačilni razred po nemški Zvezni kolektivni pogodbi za uslužbence v javnem sektorju (BAT) le na podlagi delovne dobe, to je takrat, ko bi dosegla osem let zdravniške dejavnosti. Tedaj bi morala biti iz plačnega razreda 1b uvrščena v 4. skupino plačnega razreda 1a. To pomeni, da po določbah BAT za napredovanje ni bilo pomembno izpolnjevanje ostalih pogojev, razen upoštevanje dosežene delovne dobe. V navedeni zadevi je sodišče štelo, da je potrebno delovno dobo, ki jo je tožnica kot zdravnica specialistka dosegla v Grčiji, upoštevati tudi v Nemčiji. Ker tega tožena stranka ni storila, jo je diskriminirala. Pri uporabi določb Pravilnika pa gre za drugačen primer, saj izpolnjevanje pogojev za uvrstitev v plačni razred ob prvi zaposlitvi ni vezano le na doseženo delovno dobo, temveč mora vsak zaposleni delavec oziroma javni uslužbenec, ne glede na državljanstvo Republike Slovenije ali državljanstvo katere izmed drugih članic Evropske unije, ob prvi zaposlitvi izkazati, da izpolnjuje pogoje za napredovanje, torej tudi, da ima ustrezno strokovno izobrazbe. To pomeni, da Pravilnik ne diskriminira na podlagi dosežene delovne dobe, temveč za vse enako zahteva izpolnjevanje pogojev za napredovanje, torej tudi ustrezno strokovno izobrazbo ob prvi zaposlitvi.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na, ob prvi zaposlitvi, veljavni drugi odstavek 84. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 52/1994, s spremembami; PKP), ki je določal, da v delovno dobo po tej kolektivni pogodbi sodijo vsa obdobja opravljanja efektivnega dela v naši državi in tujini, ki se po predpisih pokojninskega in invalidskega zavarovanja štejejo v zavarovalno dobo, razen dokupljene, beneficirane in posebne dobe ter dobe za čas zavarovanja za brezposelnost. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, delovna doba ni izključni pogoj za napredovanje tožnika, temveč bi moral izpolnjevati vse pogoje iz takrat veljavnega 2. člena Pravilnika.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.