Jedro

Upnik je izkazal prehod terjatve s po zakonu overjeno listino, in sicer z notarsko overjeno pogodbo o odstopu terjatve.

Za prehod terjatve na novega upnika ni potrebna dolžnikova privolitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje z dne 19. 5. 2009 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 5. 6. 2009. Dolžniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

K točki I izreka (o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora z dne 19. 5. 2009): Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19. 5. 2009 zavrnilo ugovor dolžnikov M. in F. J. in odločilo, da sta dolžnika dolžna upniku povrniti 910,14 EUR nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka.

Proti takšnemu sklepu sta se iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pritožila drugi dolžnik in tretja dolžnica, F. in M. J. (v nadaljevanju dolžnika). V pritožbi sta navedla, da ne drži zaključek sodišča, da dolžnika v ugovoru nista navedla nobenega razloga iz I. odstavka 55. člena ZIZ, ki bi preprečeval izvršbo, zaradi česar je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke II. odstavka 339. člena ZPP. Dolžnika sta namreč v ugovoru zatrjevala, da upnik ni predložil potrdila o izvršljivosti terjatve (3. točka I. odstavka 55. člena ZIZ) in da terjatev še ni zapadla (6. točka I. odstavka 55. člena ZIZ). Sodišče se sploh ni opredelilo do relevantnih ugovornih navedb, zato v obrazložitvi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Dokazno breme za višino in pravilnost terjatve je na upniku, tako da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, ko je navedlo, naj dolžnik dela svoje preračune. Upnik mora natančno specificirati svojo terjatev in obrazložiti obračun terjatve ter priložiti obračun obresti, da lahko dolžnik preveri pravilnost takšne terjatve. V obravnavanem primeru izvršilni naslov predstavlja notarski zapis, zato bi moral potrdilo o izvršljivosti izdati notar in tako overjen notarski zapis bi moral upnik sodišču posredovati v izvirniku. Ta formalna predpostavka ni bila izpolnjena. Sicer pa upnik tudi ni izpolnil formalnih pogojev iz določila 20.a člena ZIZ, ki ga je uvedla novela ZIZ-C z začetkom veljavnosti 15. 2. 2006, ki se uporablja tudi za postopke, v katerih je bil predlog za izvršbo vložen že pred uveljavitvijo te novele. Pogoj za formalno izkazanost zapadlosti in izvršljivosti terjatve je pisna izjava v vsebini, kot jo določa 20.a člen ZIZ in dokazilo o vročitvi te izjave, česar upnik v tem postopku ni predložil. Ob sklenitvi pogodbe o dolgoročnem posojilu je bilo med strankami tudi dogovorjeno, da prvi dolžnik terjatev upnika zavaruje tudi tako, da na poseben račun nakaže znesek 30.000,00 EUR in omogoči upniku razpolaganje s temi sredstvi. Z upnikom je bilo dogovorjeno, da dolžniki kredit sprva plačujejo na način, da upnik črpa po dolžniku položena sredstva v višini 30.000,00 EUR, kar po amortizacijskem načrtu zadostuje za 18 obrokov. Dolžnik zato res ni redno plačeval anuitet do vložitve ugovora, saj je štel, da dogovor velja in da na ta način redno plačuje svoj dolg. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da takšen dogovor iz po upniku predloženih listin ne izhaja, zaradi česar je takšne ugovorne navedbe dolžnikov zavrnilo kot neutemeljene. Zaključek sodišča je zmoten, saj sta dolžnika v zvezi z obstojem tega dogovora predlagala lastno zaslišanje ter zaslišanje predstavnika upnika, ki je sodeloval ob sklepanju pogodbe. Sodišče bi bilo dolžno razpisati narok v smislu določila II. odstavka 58. člena ZIZ. Upnik je v odgovoru na ugovor le pavšalno zatrjeval, da naj bi bila posojilna pogodba razvezana, nato pa je v dopolnitvi odgovora predložil dokaz (odpoved pogodbe in potrdilo o prejemu pošiljke). Te listine, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, dolžnikom niso bile vročene, tako da se do njih niso mogli opredeliti. Da je temu tako, izhaja tudi iz zahteve za vročitev listin z dne 12. 12. 2006, ki so jo dolžniki posredovali prvostopenjskemu sodišču, ki pa na ta dopis ni reagiralo. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke II. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila dolžnikom kršena pravica do izjave glede dokazov, ki jih je v spis vložil upnik. Gre za odločilna dejstva in listine, zlasti glede na določilo 9. člena posojilne pogodbe, ki določa obveznost posojilodajalca odstopiti od pogodbe ter šele nato zahtevati takojšnje plačilo celotnega dolga. Veljaven odstop do pogodbe z notifikacijo odstopa je predpogoj za zahtevo upnika za takojšnje plačilo preostalega dolga. Sodišče prve stopnje pa dolžnikom neutemeljeno ni priznalo stroške za sestavo pritožbe z dne 28. 9. 2007, kar bi bilo dolžno storiti, glede na to, da je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za sklep sodišča prve stopnje. Predlagala sta, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru dolžnikov, razveljavi sklep o izvršbi in postopek izvršbe ustavi, podredno pa sta predlagala razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Upnik ni podal odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da ima izpodbijani sklep zadostne razloge o odločilnih dejstvih, kar zadošča za njegov pritožbeni preizkus, zato ni podana pritožbeno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Prav tako sodišče prve stopnje z navedbo, da dolžnik v ugovoru ni navedel razlogov iz I. odstavka 55. člena ZIZ, ni storilo bistvene kršitve iz 15. točke II. odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost, ki je podana, kadar gre za nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah na eni strani in med samimi listinami oz. zapisniki na drugi strani), ampak je po vsebinski presoji ugovornih navedb zaključilo, da je dolžnikov ugovor v celoti neutemeljen. Gre za vsebinsko, materialnopravno presojo ugovornih navedb, ne pa za napačno povzemanje listine.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo ugovoru dolžnikov o obstoju drugačnega (ustnega) dogovora glede plačila obrokov posojila (da naj bi upnik sredstva za poplačilo obrokov posojila črpal iz depozita 30.000,00 EUR), saj je upnik v odgovoru na ugovor obstoj takšnega dogovora izrecno zanikal in sklicujoč se na 3. člen posojilne pogodbe zatrjeval, da je šlo le za obliko zavarovanja obveznosti. Iz določil 3. člena posojilne pogodbe izhaja, da je bilo med strankami dogovorjeno, da mora dolžnik v zavarovanje svojih obveznosti po tej posojilni pogodbi predložiti posojilodajalcu kot sredstvo zavarovanja vračila posojila med drugim tudi zastavo depozita v višini 30.000,00 EUR za dobo treh let. Po preteku treh let bo posojilodajalec preveril, ali je dolžnik redno poravnaval obveznosti po tej posojilni pogodbi ter ponovno ocenil boniteto dolžnika in se odločil, ali lahko depozit sprosti ali pa uporabi za znižanje glavnice po tej posojilni pogodbi. V obravnavanem primeru je podlaga za izvršbo izvršilni naslov, zato mora dolžnik v primeru, ko upnik nasprotuje njegovim zatrjevanjem o obstoju drugačnega dogovora o poplačilu obrokov posojila in o (delnem) prenehanju terjatve, to dejstvo dokazati z gotovostjo. V skladu z zakonsko ureditvijo upnik namreč v primeru, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi spornih dejstev, ki so se nanašala na samo terjatev, nima pravice do posebne tožbe, medtem ko za dolžnika velja drugače (59. člen ZIZ). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da dolžnika nista uspela dokazati zatrjevanj o drugačnem ustnem dogovoru o poplačilu obrokov posojila.

V obravnavanem primeru sta dolžnika v ugovoru uveljavljala tudi ugovorni razlog iz 3. točke I. odstavka 55. člena ZIZ, da odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo zapadlost terjatve iz notarskega zapisa po določbi III. odstavka 20.a člena ZIZ (ki jo je uvedel Zakon o spremembah in dopolnitvah ZIZ – novela ZIZ-C, Ur. l. RS, št. 17/2006, s pričetkom veljavnosti 4. 3. 2006), po kateri za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti dolžniku, če terjatev ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu (v obravnavanem primeru neizpolnjevanje obveznosti po posojilni pogodbi in odstop od pogodbe). Glede na to, da so bili v obravnavanem primeru predlog za izvršbo, ugovor in odgovor na ugovor ter njegova dopolnitev vloženi še v času veljavnosti določb ZIZ pred novelo ZIZ-C, na izvršljivost notarskega zapisa in v okviru tega na zapadlost terjatve, ki izhaja iz notarskega zapisa (II. odstavek 20.člena ZIZ) pa mora sodišče prve stopnje paziti po uradni dolžnosti že v fazi odločanja o predlogu za izvršbo, po presoji sodišča druge stopnje za obravnavani primer še ne velja novela ZIZ-C, temveč bi moral upnik zapadlost terjatve dokazati na način, ki je predpisan v III. in IV. odstavku 20. člena ZIZ, veljavnega pred novelo ZIZ-C, in sicer z zapisnikom o poravnavi, z notarskim zapisom, z javno ali s po zakonu overjeno listino ali pa s pravnomočno ugotovitveno sodbo, izdano v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je tako z zmotno uporabo materialnega prava, z uporabo določbe 20.a člena ZIZ, zmotno presodilo in preuranjeno zaključilo, da je zapadlost terjatve iz notarskega zapisa pravilno izkazana na podlagi navedb upnika in predloženih listin (dopis z dne 13. 5. 2005 o odpovedi pogodbe, potrdila o prejemu pošiljke). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje zapadlosti terjatve ni presojalo v smislu določb III. in IV. odstavka 20. člena ZIZ in je tako dejansko stanje za pravilno uporabo te določbe ostalo nepopolno ugotovljeno.

Ob navedenem je pritožba dolžnikov utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep o zavrnitvi ugovora in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP in s I. odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ), v katerem bo moralo ob uporabi določb III. in IV. odstavka 20. člena ZIZ presoditi, ali je upnik na način, ki je predpisan v teh določbah, dokazal zapadlost terjatve iz notarskega zapisa, nato pa ponovno odločiti o ugovoru dolžnikov zoper sklep o izvršbi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi III. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

K točki II izreka (o pritožbi zoper sklep o vstopu novega upnika z dne 5. 6. 2009): Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 6. 2009 odločilo, da namesto dosedanjega upnika v izvršbo vstopi nov upnik I. B. s.p., ki prevzame izvršbo v stanju, v katerem je.

Proti takšnemu sklepu so se iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pravočasno pritožili dolžniki. V skupni pritožbi so navedli, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sklepa nerazumljiv, sklep pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, v kolikor pa so ti navedeni, pa so nerazumljivi. Navadna fotokopija notarsko overjene pogodbe o odstopu terjatve ne zadošča za izkazanost podlage za spremembo upnika, temveč bi morala biti listina predložena v originalu. Sicer pa dolžniki niso bili obveščeni o domnevnem odstopu terjatve. Za končni uspeh cesije je potrebno še obvestiti dolžnika, do tega pa v konkretnem primeru sploh ni prišlo, tako da tudi do vstopa domnevnega novega upnika v izvršbo ne more priti. Poleg tega pogodba o odstopu terjatve ni izvršilni naslov, niti ni javna listina, na podlagi katere bi bil prehod terjatve možen. Predlagali so, da sodišče druge stopnje njihovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje ustrezno spremeni, podredno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Upnik ni podal odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o podanosti absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Izrek sklepa je jasen in razumljiv, v razlogih pa so navedena odločilna dejstva, ki omogočajo pritožbeni preizkus izpodbijane odločitve.

Zmotno je tudi stališče pritožnikov, da fotokopija notarsko overjene pogodbe o odstopu terjatve ne zadošča za izkazanost podlage za spremembo upnika. Po določbi III. odstavka v zvezi s I. odstavkom 24. člena ZIZ lahko po vložitvi izvršilnega predloga nov upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. ZIZ nima posebnih določb o vlogah ali listinah, ki so priložene vlogi, zato je v skladu z določbo 15. člena ZIZ za presojo vprašanja, ali mora biti listina o odstopu terjatve priložena v izvirniku, potrebno uporabiti določbe ZPP. I. odstavek 107. člena ZPP (spremenjen z novelo ZPP-C; začetek veljavnosti z dnem 13. 6. 2007) določa, da so lahko listine, ki se priložijo vlogi, v izvirniku ali prepisu, kot prepis listine pa se šteje tudi fotokopija. Sodišču prve stopnje se ni postavil dvom v pristnost listine o odstopu terjatve, tega pa tudi pritožniki ne zatrjujejo.

Za prehod terjatve na novega upnika ni potrebna dolžnikova privolitev (I. odstavek 419. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Terjatev preide na prevzemnika (novega upnika) že v trenutku sklenitve pogodbe o cesiji. Res je, da mora odstopnik terjatve dolžnika obvestiti o odstopu terjatve, vendar to ne vpliva na spremembo pravne pripadnosti terjatve oz. na vstop novega upnika v izvršbo. Dokler dolžnik ni obveščen o odstopu terjatve, ni dosežen končni cilj cesije, ki je v tem, da dolžnik svojo obveznost izpolni novemu upniku. Dolžnikov položaj v izvršbi je ob odstopu terjatve varovan s tem, da mora novi upnik prevzeti izvršbo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (III. odstavek 24. člena ZIZ) in da lahko dolžnik proti novemu upniku, poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti prejšnjemu upniku do takrat, ko je zvedel za odstop (II. odstavek 421. člena OZ).

Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. in I. odstavkom 366. člena ZPP ter 15. členom ZIZ). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Ker dolžniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s VI. odstavkom 38. člena ZIZ in s 15. členom ZIZ).