Jedro

Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožeče stranke v višini 1.141.421,64 EUR (in ne 1.398.183,64 EUR, kolikor je bila ocenjena vrednost spornega predmeta).

Pritožnik mora pritožbene stroške zahtevati v pritožbi.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 18.903,42 EUR v roku 15 dni, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka z dne 5. 11. 2015 se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 30.391,38 EUR v roku 15 dni, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka je zoper izpodbijani sklep pravočasno vložila pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe pravil Zakona o pravdnem postopku – ZPP o odmeri pravdnih stroškov, ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Stroškov pritožbenega postopka ni pravočasno priglasila.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. V sodni praksi in pravni teoriji je bilo namreč že večkrat zavzeto stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki posebej, temveč zadostuje, če je odmera opravljena na stroškovnikih, ki so sestavni del sodnega spisa. Za takšno situacijo gre tudi v konkretnem primeru. Iz stroškovnikov pravdnih strank (list. št. 233, 481 in 482 spisa) je namreč mogoče razbrati, kateri odvetniški stroški (torej za katere vloge in naroke) so bili priznani pravdnima strankama (in posledično tudi, katere stroške je sodišče prve stopnje štelo za pravdo potrebne stroške). Iz stroškovnikov je razvidno tudi, koliko točk je sodišče prve stopnje priznalo za posamezno odvetniško storitev, in kolikšen je seštevek teh točk, razvidna pa je tudi vrednost, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri preračunu odvetniške točke v EUR (0,459). Ob povedanem se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa še posebej navesti, katere odvetniške storitve so bile priglašene, kolikšna je bila njihova vrednost, ter oceniti, ali so bili ti stroški potrebni za pravdo.

6. Tožeča stranka si je po izdaji sklepa in pred vložitvijo pritožbe fotokopirala stroškovnike (prim. uradni zaznamek na list. št. 571 spisa), zaradi česar bi, po prepričanju višjega sodišča, lahko konkretizirano in argumentirano izpodbijala stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v izpodbijanem sklepu. Iz stroškovnikov namreč jasno izhaja, katere stroške (in v kakšni višini) je sodišče priznalo pravdnima strankama, zaradi česar tožeča stranka neutemeljeno navaja, da ostaja nejasno, kateri so za pravdo potrebni stroški ene in druge stranke. Da pa je ta presoja sodišča prve stopnje napačna, pa bi morala s pritožbo konkretizirano uveljavljati tožeča stranka. Slednja namreč ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da je sodišče prve stopnje (očitno) nekritično priznalo vse stroške, ki jih je priglasila tožena stranka. Enako velja tudi za pritožbene navedbe tožeče stranke, da so se tožbeni zahtevki tekom pravde večkrat spreminjali, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tudi te pritožbene navedbe so namreč ostale na pavšalni ravni.

7. Poleg tega iz stroškovnikov izhaja tudi, katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo za pridružene zadeve (II Pg 81/2003 - Ig 2002/06279, XI Pg 234/2004 in I Pg 138/2004 - Ig 2002/06280), zaradi česar tožeča stranka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa še posebej navesti, koliko so znašali stroški v pridruženih zadevah. Poleg tega velja pripomniti, da vsi ti stroški delijo usodo končnega uspeha, saj je bilo o vseh tožbenih zahtevkih odločeno s (sedaj že pravnomočno) sodbo sodišča prve z dne 11. 7. 2012 (red. št. 151 spisa). In v tem smislu so tudi neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali je pri vrednosti spora upoštevalo seštevek glavnic iz posameznih (pridruženih) zadev, ali pa je upoštevalo stroške, ki so nastajali v posamezni pravdi.

8. Tožeča stranka v zvezi z višino odvetniških stroškov pravilno ugotavlja, da jih je mogoče izračunati (tudi) kot razliko med celotnimi stroški tožeče stranke (38.068,41 EUR) in ostalimi stroški, ki so našteti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (sodne takse in stroški izvedenca). Višje sodišče pojasnjuje, da odvetniški stroški znašajo 28.503,64 EUR, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa za stroške izvedenca pomotoma navedlo valuto SIT namesto EUR. Da gre za očitno pisno pomoto, ki pa sicer ni vplivala na pravilnost in razumljivost izpodbijanega sklepa, je razvidno iz (seštevka) postavk za stroške izvedenca v stroškovniku tožeče stranke (prim. list. št. 481 spisa), saj priglašeni (in priznani) stroški znašajo 3.457,62 EUR. Odvetniški stroški tožene stranke pa znašajo 30.216,89 EUR, kot pravilno navaja tožeča stranka v pritožbi. Zmotne pa so njene pritožbene navedbe, da je sodišče kakorkoli vezano na svojo prejšnjo odločitev, ki je bila v pritožbenem postopku razveljavljena, zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi zatrjevanji, da je sodišče prve stopnje, ko je prvič odločalo o pravdnih stroških strank, odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 29.701,93 EUR (z izpodbijanim sklepom pa je odločilo drugače).

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da je nemogoče preveriti, kako je sodišče prve stopnje izračunalo uspeh pravdnih strank. Ugotoviti je namreč, da ocena uspeha tožeče stranke (6,19 %) temelji na ugotovitvi, da ji je uspelo dokazati obstoj terjatve v višini 86.574,31 EUR (točka I.1 izreka sodbe sodišča prve stopnje z dne 11. 7. 2012), medtem ko je (ocenjena, v uvodu sodbe navedena) vrednost spornega predmeta znašala 1.398.183,64 EUR. Ocena uspeha tožene stranke (99,30 %) pa temelji na ugotovitvi, da ji je uspelo dokazati obstoj v pobot uveljavljene terjatve v višini 86.574,31 EUR (točka I.2 izreka sodbe sodišča prve stopnje z dne 11. 7. 2012 v zvezi s sodbo in sklepom višjega sodišča z dne 20. 5. 2015 na red. št. 172) in obstoj terjatve po nasprotni tožbi v višini 659.552,89 EUR (točka III.2 izreka sodbe sodišča prve stopnje z dne 11. 7. 2012), pri čemer je (ocenjena, v uvodu sodbe navedena) vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi znašala 751.323,40 EUR. Zato se torej ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da ni jasno, kako je sodišče prve stopnje izračunalo uspeh pravdnih strank.

10. Tožeča stranka pa v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje uspeh pravdnih strank izračunalo napačno, saj ni upoštevalo delnega umika tožene stranke v višini 376.649,90 EUR po nasprotni tožbi (točka III.1 izreka sodbe sodišča prve stopnje z dne 11. 7. 2012). Poleg tega višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri oceni uspeha pravdnih strank upoštevalo ocenjeno, v uvodu sodbe navedeno vrednost spornega predmeta, ne pa dejanske vrednosti terjatev, v zvezi s katerimi sta pravdni stranki v sporu in o katerih je odločilo sodišče prve stopnje v sodbi in sklepu z dne 11. 7. 2012). Višje sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožeče stranke v višini 1.141.421,64 EUR (in ne 1.398.183,64 EUR, kolikor je bila ocenjena vrednost spornega predmeta). Slednja je uspela dokazati obstoj terjatve v višini 86.574,31 EUR, ne pa terjatve v višini 21.619,00 EUR in 1.033.228,33 EUR, zaradi česar je njen uspeh 7,58 % (86.574,31 EUR / 1.141.421,64 EUR). Neutemeljene so njene pritožbene navedbe, da je njen % uspeha višji, ker je „s pritožbo uspela za znesek 659.372,89 EUR“. Njen uspeh je le navidezen. Višje sodišče je namreč le razveljavilo del sodbe sodišča prve stopnje v točki I.2., s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke nad višino terjatve tožeče stranke, poleg tega pa je o njen odločilo dvakrat, tudi v okviru nasprotne tožbe (prim. 11. in 12. točko obrazložitve sodbe in sklepa višjega sodišča na red. št. 172). Pa tudi sicer je treba njen siceršnji uspeh v pravdi presojati glede na sodbo, kakršna je po opravljenem pritožbenem preizkusu.

11. Nadalje višje sodišče v zvezi z uspehom tožene stranke ugotavlja, da seštevek zahtevkov po nasprotni tožbi znaša 1.129.315,60 EUR (in ne le 751.323,40 EUR, kot je navedlo sodišče prve stopnje), saj je treba upoštevati tudi to, da je tožena stranka umaknila tožbo za terjatev v višini 376.649,90 EUR. Sodišče prve stopnje je odločalo o višji dejanski vrednosti spora, kot je bilo navedeno v uvodu odločbe, poleg tega pa je treba šteti, da tožena stranka ni uspela v delu, v katerem je umaknila nasprotno tožbo. Sicer pa je toženi stranki uspelo dokazati obstoj terjatve v višini 86.574,31 EUR (točka I.2 izreka sodbe sodišča prve stopnje z dne 11. 7. 2012) in obstoj terjatve v višini 659.552,89 EUR (točka III.2. izreka sodbe sodišča prve stopnje z dne 11. 7. 2012). Ker tožena stranka ni uspela v delu, v katerem je umaknila nasprotno tožbo v višini 376.649,90, in v delu, ki se nanaša na terjatev v višini 5.196,20 EUR in 1.342,30 EUR, je njen uspeh le 66,07 % (746.127,20 EUR / 1.129.315,60 EUR), in ne 99,30 %, kot je navedlo sodišče prve stopnje.

12. Glede na to, da bi stroški tožeče stranke sicer znašali 38.068,41 EUR, je tožeča stranka glede na njen uspeh (v višini 7,58 %) upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 2.885,58 EUR. Stroški tožene stranke bi sicer znašali 32.978,66 EUR, vendar ker je njen uspeh le 66,07 %, ji gredo pravdni stroški v višini 21.789,00 EUR. Po opravljenem pobotu je tako tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 18.903,42 EUR v roku 15 dni, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Zato je višje sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP), v ostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v ostalem delu zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tretji odstavek 163. člena ZPP določa, da mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Po določbi 165. člena ZPP sodišče v postopku s pravnimi sredstvi odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. V primeru, da gre za odločanje brez poprejšnjega obravnavanja, kakršen je tudi postopek odločanja o pritožbi, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu (torej pritožbi), o katerem naj odloči sodišče (prim. VSL sklep I Cpg 42/2013 z dne 14. 5. 2013 in sklep VS RS Cp 18/2012 z dne 10. 1. 2013). Tožeča stranka v obravnavani pritožbi z dne 2. 9. 2015 stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zaradi česar je njena stroškovna zahteva, dana s posebno vlogo z dne 5. 11. 2015, prepozna in jo je višje sodišče zato zavrglo.