Jedro

Temeljna predpostavka, da sodišče odloči o zdravljenju, je ugotovitev, da oseba trpi za eno izmed duševnih motenj. O obstoju le te je sodišče prve stopnje presojalo s pomočjo izvedenca, saj gre za strokovno vprašanje. Glede na ugotovitev izvedenca, da gre pri nasprotnem udeležencu za menjavanje razpoloženja, ki niha od hipomaničnih dejanj do depresivne zavrtosti, je očitek pritožnika, da obstoj duševne motnje ni ugotovljen, neutemeljen. Duševno motnjo namreč ZDZdr v 3. točki drugega člena opredeljuje kot začasno ali trajno motnjo v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Tudi pri vprašanju, ali je pritožnikova presoja realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanj v posledici ugotovljene duševne motnje hudo motena, gre za strokovno vprašanje, na katerega je odgovoril izvedenec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje A. A. (v nadaljevanju nasprotni udeleženec oziroma pritožnik) zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... do 14. 1. 2024. 2. Zoper odločitev se pritožuje pooblaščenec nasprotnega udeleženca. Navaja, da je ugotovitev sodišča o izpolnjenosti pogojev iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) zmotna. Nasprotni udeleženec ne ogroža svojega življenja. Ta okoliščina bi morala biti ugotovljena in ne le domnevana. Ob zaslišanju je nasprotni udeleženec povedal, da tega, da bo naredil samomor, ni resno mislil. Nobenih drugih indicev ni, ki bi kazali drugače. Ni dokazov, da je to že kdaj poskušal. Šlo je za vzbujanje pozornosti pri ženi. Ta je povedala, da je bil takrat pod vplivom "trave". Navedbe sodišča, ki se nanašajo na druge osebe, niso relevantne (samomor očeta, odvisnost hčere od drog). Nasprotni udeleženec tudi nima hudo motene presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja. Ob zaslišanju je bil zmožen normalnega pogovora, odgovarjal je smiselno. Da je sposoben razsojanja, kaže dejstvo, da mu je izvedenec predlagal, da poda soglasje za zdravljenje in da je po poskusu samomora sam poiskal zdravstveno pomoč in prišel na zdravljenje. To izpodbija tudi ugotovitev, da do svoje psihopatologije ni kritičen in druge oblike pomoči niso mogoče. Iz izvida in mnenja izvedenca ne izhaja ugotovitev o obstoju duševne motnje. V njem je navedeno le to, da je pridržanec čustveno v depresivnost nagnjen in da gre pri njem za menjavanje razpoloženja. Zaključki sodišča o obstoju zdravstvenih razlogov za zadržanje so pavšalni in preuranjeni. Nasprotni udeleženec nima terapije in ne odklanja nobene terapije. Zaključka, da nima stika z realnostjo oziroma je ta hudo motena, ni mogoče preizkusiti. Takšna ocena ni vsebinsko obrazložena ne s strani izvedenca ne s strani sodišča. Gre za povzemanje abstraktne norme. Škoda objektivno ni izkazana, niti iz razlogov ne izhaja, kakšna naj bi ta škoda sploh bila. Ni sporno, da zoper nasprotnega udeleženca ali njegovo ženo ne teče noben izvršilni postopek. Razlogi so izostali tudi glede vprašanja sorazmernosti ukrepa, saj sodišče ne ugotovi nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da nasprotni udeleženec na zdravljenje ne bi pristal in da druge oblike zdravljenja ne pridejo v poštev. Treba mu je dati možnost, da se sooči z okoliščinami hudih življenjskih preizkušenj in se ponovno postavi na noge.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvijo po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, za pritožbeni preizkus zadoščajo.

5. Prisilno zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Gre zlasti za pravico do osebne svobode (1. odst. 19. čl. Ustave), pravico do varstva duševne integritete (35. čl. Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (3. odst. 51. čl. Ustave), ki poleg pravice do prostovoljnega zdravljenja obsega tudi pravico do odklonitve zdravljenja in je zato, kot pravilno opozarja pritožnik, tako zdravljenje dopustno le ob izpolnjenosti vseh v zakonu predpisanih pogojev. Po določbi 53. čl. ZDZdr gre za pogoje, ki so predpisani v 1. odst. 39. čl. istega zakona. To določilo je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa tudi povzelo in po izvedbi z zakonom predpisanega postopka zaključilo, da so izpolnjeni. Pritožbeno sodišče s takim zaključkom, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, soglaša. 6. Temeljna predpostavka, da sodišče odloči o zdravljenju, je ugotovitev, da oseba trpi za eno izmed duševnih motenj. O obstoju le te je sodišče prve stopnje presojalo s pomočjo izvedenca, saj gre za strokovno vprašanje. Glede na ugotovitev izvedenca, da gre pri nasprotnem udeležencu za menjavanje razpoloženja, ki niha od hipomaničnih dejanj do depresivne zavrtosti, je očitek pritožnika, da obstoj duševne motnje ni ugotovljen, neutemeljen. Duševno motnjo namreč ZDZdr 3. tč. 2. čl. opredeljuje kot začasno ali trajno motnjo v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Tudi pri vprašanju, ali je pritožnikova presoja realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanj v posledici ugotovljene duševne motnje hudo motena, gre za strokovno vprašanje, na katerega je odgovoril izvedenec. Slednji je po opravljenem razgovoru s pritožnikom in po tem, ko se je seznanil s celotno medicinsko dokumentacijo, na to vprašanje odgovoril pritrdilno. Ker ne pritožnik ne njegov pooblaščenec mnenju nista oporekala, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da nanj ne bi oprlo svoje odločitve. Glede na to, da je bil izvedenec ob zaslišanju prisoten in je deloma razgovor s pritožnikom opravil sam, pritožbena navedba, da so bili pritožnikovi odgovori smiselni in brez posebnosti in je bil zmožen normalnega pogovora, dvoma v pravilnost izvedenčeve ugotovitve ne more vzbuditi. Izvedenec je namreč pri oblikovanju mnenja nivo komunikacije nedvomno upošteval. Iz podatkov spisa1 tudi ne izhaja, da bi izvedenec ob razgovoru 24. 12. 2023 pritožniku predlagal, da poda soglasje za zdravljenje.

7. Pritožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje tudi ugotovitvi, da zaradi ugotovljene duševne motnje, zaradi katere je njegova presoja realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanj hudo motena, obstaja nevarnost hudega ogrožanja zdravja oziroma ogrožanja svojega življenja ter nevarnost povzročanja hude premoženjske škode ter končno tudi ugotovitvi, da ugotovljenega ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 8. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje ugotovitve o ogrožanju (glej razloge v 4., 5. in 6. točki izpodbijanega sklepa) oprlo ne le na izkazane grožnje s samomorom (sms sporočilo ženi; njena izpovedba, da ji je večkrat rekel - tudi dan pred narokom - da se bo ubil; medicinska dokumentacija (list. št. 2a spisa Pr 367/2023), iz katere izhaja, da je enako grožnjo ponovil tudi ob sprejemu 19. 12. 2023), ampak tudi na strokovno oceno izvedenca, ki je te grožnje, glede na ugotovljeno psihofizično stanje nasprotnega udeleženca, v povezavi s številnimi osebnimi oziroma družinskimi problemi ter dedno obremenjenostjo (samomor je naredil tudi njegov oče), ocenil kot realne. Gre torej za strokovno oceno in ne domnevo sodišča. Res je nasprotni udeleženec ob zaslišanju izpovedal, da s temi grožnjami ni mislil resno, a pritožbeno sodišče, glede na mnenje izvedenca, ki mu ne pritožnik ne na naroku prisoten pooblaščenec nista nasprotovala, v pravilnost ugotovitve o realnem ogrožanju ne dvomi. Glede na pritožbeno navedbo, da svoje grožnje še nikoli ni poskusil uresničiti, pa dodaja, da poskus samomora pritožnik v pritožbi celo sam omenja, ko navaja, da je po tem poskusu sam poiskal zdravstveno pomoč.

9. Pritožbeno sodišče zavrača tudi očitke, ki se nanašajo na ugotovitev, da si pritožnik v posledici svoje bolezni povzroča hudo premoženjsko škodo. Gre za pravni standard, ki ga je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno napolnilo. Iz ugotovitev sodišča tako izhaja, da pritožnik že več kot pol leta nima rednih prihodkov, saj ne dela,2 ne glede na to pa je kupil nov osebni avto na leasing v višini 25.000 EUR (ki ga ne plačuje). Pritožnik je v tem času opravil tudi vrsto nepotrebnih nakupov,3 tudi sicer denar troši neracionalno, saj je po izpovedbi žene nastal le zaradi bencina strošek v višini 800 EUR, v delavnici pa je našla še druge neporavnane položnice, med njimi položnico Telekoma za 450 EUR. Izposodil si je tudi večje vsote denarja od svojcev in prijateljev.4 Ob dejstvu, da pritožnik ne dela in nima dohodkov, žena pa prejema le rejnino,5 tako ravnanje nedvomno ustreza pojmu povzročanja hude premoženjske škode. Čeprav zgoraj navedena dejstva niso izkazana z listinami, to ne pomeni, da niso dokazana. O njih je namreč prepričljivo izpovedala pritožnikova žena kot najbližja oseba, izkazujejo pa jih tudi njene pretekle izjave, dane ob sprejemu 16. 12. 2023.6 Tudi če drži, da doslej zoper pritožnika ne teče noben izvršilni postopek, je dejstvo, da ugotovljeno ravnanje vodi v vedno večje dolgove, ki jih pritožnik, saj ne dela, nedvomno ni sposoben vračati.

10. Pravilna je nadalje presoja sodišča prve stopnje, da drugačna oblika zdravljenja v tem trenutku ni mogoča. Udeleženčevo psihofizično stanje po mnenju izvedenca (še) ni tako, da bi bil sposoben odgovorno sodelovati pri zdravljenju (to je ne le prihajati v ambulanto, ampak tudi sprejemati in izvajati terapijo z antidepresivi). Da tega ni sposoben, nenazadnje kaže že sam potek tega in predhodnih postopkov oziroma dejstvo, da je bil pritožnik po odpustu 19. 12. 2023, že isti dan zvečer v spremstvu reševalcev in žene ponovno pripeljan v urgentno psihiatrično ambulanto in sprejet na zdravljenje.

11. Tudi v pogledu trajanja zdravljenja je odločitev pravilna. Izvedenec je pojasnil, da je za ustrezen učinek zdravil, kar bi v nadaljevanju omogočilo zdravljenje na odprtem oddelku ali ambulantno, potrebno obdobje treh tednov.

12. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

1 To je zapisnika naroka dne 24. 12. 2023 (list. št. 3). 2 Iz podatkov spisa sicer izhaja, da ima pritožnik ... obrt. 3 Iz ugotovitev sodišča izhaja, da kupuje stvari, ki jih ne potrebujeta (posodo, čevlje, peč za pico). 4 Zaslišana žena je povedala, da si je za nakup štirikolesnika izposodil 8.000 EUR, od domačih 10.000 EUR. 5 Ob razgovoru je povedala, da trenutno prejema rejnino v višini 1.200 EUR. 6 Glej uradni zaznamek o razgovoru dne 18. 12. 2023 (list. št. 6) ter heteroanamnezo (priloga A1) v priloženem spisu Pr 359/2023.