Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba II Cpg 197/2010

ECLI:SI:VSLJ:2010:II.CPG.197.2010 Gospodarski oddelek

odprava procesne kršitve v pritožbenem postopku skladiščna pogodba zastavna pravica dolžnost skladiščnika izročiti blago
Višje sodišče v Ljubljani
24. november 2010
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Zaključki izpodbijane sodbe ne temeljijo na trditvah pravdnih strank, ki sta jih podali do prvega naroka za glavno obravnavo, niti na trditvah, ki sta jih podali kasneje. Ti zaključki temeljijo na izvedenih dokazih, glede katerih je bila tožeča stranka prekludirana, saj je njihovo izvedbo predlagala po zaključku glavne obravnave. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je v nasprotju z določbo 1. odst. 286. člena ZPP, v posledici katere je nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je mogoče v pritožbenem postopku odpraviti navedeno kršitev pravdnega postopka sodišča prve stopnje, brez obravnave.

Skladiščnik je dolžan izročiti blago le položniku in ne komu drugegemu, tudi ne lastniku, kar izhaja iz določbe 1. odst. 713. člena ZOR v zvezi s 739. člena ZOR. To pomeni, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je družbi N. d.o.o. omogočila, da iz skladišča odpelje preostanek blaga, saj je to bila njena pogodbena obveznost napram družbi N. d.o.o. kot položniku blaga. Zato dejstvo, ali je bila tožeča stranka lastnica blaga v tem primeru, ni pomembno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 17.568,55 EUR, kakor tudi njene pritožbene stroške v višini 1.175,62 EUR,oboje v 15 dneh, v primeru zamude tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 29.216,49 EUR z zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na znesek 1.472,59 EUR z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 3.028,43 EUR z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo v obsodilnem delu se je tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi trditev, ki sta jih pravdni stranki pravočasno navedli v postopku na prvi stopnji, kar je bilo do glavne obravnave dne 23. 12. 2002, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka kot skladiščnik imela na dan 28. 07. 1995 v hrambi 38.834 komadov trikilogramskih paketov pralnega praška A., ki jih ob vložitvi tožbe ni imela več v posesti.

Tožeča stranka je trdila, da je bila lastnica tega blaga in da je tožena stranka v nasprotju z njeno voljo, s tem blagom razpolagala, tako da je omogočila, da je družba N. d.o.o. to blago odpeljala iz skladišča. Zaradi opisanega ravnanja je tožeča stranka bila oškodovana za vrednost odtujenega blaga. S tožbo je zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine v višini vrednosti blaga. Trdila je še, da sta toženi stranki prepovedovali razpolaganja in izročanja tega blaga komur-koli v začasni odredbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. Rig 653/95 z dne 28. 07. 1995 in opr. št. Rig 653/95 z dne 24. 07. 1995. Tožena stranka je nasprotovala tožbenemu zahtevku. Trdila je, da ji je blago v skladiščenje predal N. d.o.o., ki ji ni plačal stroškov skladiščenja, zaradi česar je kot skladiščnik uveljavila zakonito zastavno pravico na tem blagu in prodala 24.217 komadov trikilogramskih paketov pralnega praška A., iz kupnine pa je poplačala svojo terjatev. Trdila je še, da tožeča stranka ni izkazala lastništva na blagu, saj je o tem tekel spor med tožečo stranko in N. d.o.o., ter, da je sta bili začasni odredbi pravnomočno razveljavljeni s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. Rig 653/1995 z dne 01. 07. 1996. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. II Pg 67/2006 z dne 16. 05. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cpg 25/2008 pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek za znesek 48.405,70 EUR, ki se nanaša na vrednost 24.217 komadov trikilogramskih paketov pralnega praška A., ki jih je tožena stranka prodala zaradi uveljavljavitve zastavne pravice.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki vrednost še preostalega blaga 14.617 komadov trikilskega pralnega praška A., ki ga je imela v hrambi dne 28. 07. 1995. Zaključilo je, da tožena stranka kršila skladiščno pogodbo, po kateri je imela blago kot skladiščnik v v hrambi napram tožeči stranki kot položnici blaga, saj je dopustila, da je le-to izginilo. Zato je odškodninsko odgovorna tožeči stranki kot položnici blaga.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilno pritožbeno stališče, da navedeni zaključki izpodbijane sodbe ne temeljijo na trditvah pravdnih strank, ki sta jih podali do 23. 12. 2002, niti na trditvah, podanih na kasnejših narokih. Prav tako pritožnik pravilno opozarja, da ti zaključki temeljijo na izvedenih dokazih (vpogledanih listinah, ki se nahajajo v spisu I Pg 217/95: Distribucijska pogodba za pralni prašek in kozmetiko med tožečo stranko in N. d.o.o. ter Pogodba o najemu in uporabi poslovnih prostorov in storitev brez carinske cone med tožečo stranko in toženo stranko z dne 15. 03. 1993) glede katerih je bila tožeča stranka prekludirana, saj je njihovo izvedbo predlagala po zaključku glavne obravnave dne 23. 12. 2002. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je v nasprotju z določbo 1. odst. 286. člena ZPP, v posledici katere je nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je mogoče v pritožbenem postopku odpraviti navedeno kršitev pravdnega postopka sodišča prve stopnje, brez obravnave (1. odst. 347. člena ZPP). Ob upoštevanji trditev, ki sta jih pravdni stranki podali do konca glavne obravnave dne 23. 12. 2002 in do takrat izvedenih dokazov je namreč lahko ugotovilo sledeče dejanske zaključke: Iz podatkov v spisu izhaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka hranila predmetno blago kot skladiščnik. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka sklenila s toženo stranko skladiščno pogodbo za hrambo blaga, saj tega v postopku na prvi stopnji do 23. 12. 2002 ni trdila. Tožena stranka je zatrjevala, da ji je blago v hrambo predala družba N., tožeča stranka pa je v tožbi trdila, da je N. d.o.o., skladiščil pri toženi stranki večjo količino pralnega praška A., ki naj bi bila njena last. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz navedenega izhaja, da je v pogodbeni odnos s toženo stranko kot skladiščnikom stopila družba N. d.o.o., kot položnik blaga. Tožeča stranka namreč kot rečeno ni izrecno trdila, da je bila ona položnik blaga oziroma, da je bila ona v neposrednem pogodbenem odnosu s toženo stranko v zvezi s hrambo blaga. Tožeča stranka ni konkretno pojasnila vsebine svojega poslovnega odnosa z družbo N. d.o.o., očitno pa je, da je obstajal, saj je soglašala s tem, da je slednja dala toženi stranki blago v hrambo. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da je družba N. d.o.o. to storila proti njeni volji.

Ker tožeča stranka ni izkazala, da bi bila v neposrednem pogodbenem odnosu s toženo stranko po skladiščni pogodbi, ji slednja odškodninsko ne odgovarja zaradi morebitne kršitve skladiščne pogodbe. Tožeča stranka v tožbi tudi sicer ni navedla, kot podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke, da je kršila skladiščno pogodbo.

Po določbi 1. odst. 730. člena ZOR se skladiščnik zavezuje, da sprejme in shrani določeno blago in ukrene, kar je potrebno za njegovo ohranitev v določenem stanju ter, da ga na zahtevo položnika ali drugega upravičenca izroči. Skladiščnik je torej dolžan izročiti blago le položniku in ne komu drugegemu, tudi ne lastniku, kar izhaja iz določbe 1. odst. 713. člena ZOR v zvezi s 739. člena ZOR. Tožeča stranka namreč ni trdila, da bi iz ugotovljene skladiščne pogodbe med toženo stranko in N. d.o.o. bila upravičenka do izročitve blaga. Zato je bila tožena stranka kot skladiščnik odškodninsko odgovorna le položniku. To pomeni, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je družbi N. d.o.o. omogočila, da iz skladišča odpelje preostanek blaga, saj je to bila njena pogodbena obveznost napram družbi N. d.o.o. kot položniku blaga. Zato dejstvo, ali je bila tožeča stranka lastnica blaga v tem primeru, ni pomembno.

Izročitev blaga družbi N. d.o.o. s strani tožene stranke, bi bilo protipravno, če bi obveljale zgoraj navedene začasne odredbe, s katerimi je Okrajno sodišče v Mariboru prepovedalo toženi stranki razpolaganje z blagom. Dejstvo pa je, da sta bili obe začasni odredbi pravnomočno razveljavljeni in predloga za izdajo začasne odredbe zavrnjena. Razveljavitev začasnih odredb učinkuje za nazaj, kar pomeni, da razveljavljeni začasni odredbi nista nikoli veljali. Ob dejstvu da sta bili začasni odredbi, s katerimi je sodišče prepovedalo toženi stranki razpolaganje in izročitev blaga, ni mogoče očitati toženi stranki, da je izdano začasno odredbo kršila in s tem ravnala protipravno, ko je izročila preostanek blaga družbi N. d.o.o., saj je kot rečeno napram slednji tako izpolnila svojo pogodbeno obveznost. S strani sodišča odrejena prepoved takšnega ravnanja je z razveljavitvijo sklepov o izdaji začasne odredbe odpadla. Materialnopravno pa to pomeni, da zaradi navedenega ravnanja tožene stranke ni izkazana njena odškodninska odgovornost napram tožeči stranki, zaradi česar je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. alinea 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na določbo 2. odst. 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka.

Tožeča stranka s tožbo ni uspela zato mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je odmerilo pravdne stroške tožene stranke, enako kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, saj je pravilno upoštevalo stroške, ki jih je tožena stranka priglasila in so v skladu Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Višina odmerjenih stroškov tako znaša 17.568,55 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti tudi pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki odmerilo stroške za sestavo pritožbe po Odvetniški tarifi v višini 1000 točk in 2% od navedenega materialnih stroškov oboje povečano za 20% DDV. Prav tako pa je toženi stranki prisodilo višino sodne takse za pritožbo v višini 613,78 EUR.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia