Jedro

Vrnitev razžalitve (4. odstavek 169. člena KZ) je okoliščina, ki je v zakonu posebej navedena zgolj kot razlog za fakultativno odpustitev kazni, ne pa kot okoliščina, ki bi izključevala protipravnost oziroma kaznivost ravnanja v primeru vrnjene razžalitve.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega F.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil obsojeni F.Č. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po 2. v zvezi s 1. odstavkom 169. člena KZ. Izrečena mu je bila denarna kazen 100.000,00 SIT, ki jo mora plačati v roku dveh mesecev. Z isto sodbo je bila za enako kaznivo dejanje denarna kazen 80.000,00 SIT izrečena tudi obsojenemu M.P. Višje sodišče je pritožbo zagovornice obsojenega F.Č. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega F.Č. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagala, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje ali pa jo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec A.F. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Zahteva le pojasnjuje dosedanji potek postopka, vključno s pritožbenim postopkom. Kar zadeva smiselno sklicevanje vložnice zahteve na 4. odstavek 169. člena KZ, ki daje pooblastilo sodišču, da v primerih, kadar razžaljenec razžalitev vrne, sme obe stranki ali eno od njiju kaznovati ali kazen odpustiti, navaja, da ta določba ne pomeni hkrati tudi izključitve protipravnosti dejanja kot enega od elementov v strukturi splošnega pojma kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po ugotovitvah pravnomočne sodbe je dne 24.1.2002 najprej obsojeni M.P. razžalil obsojenega F.Č. z besedami: "Reveža takega, pohabljenega, dajo tekemi kak si ti, ki ga preskrbljuje", s čimer je storil kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Obsojeni F.Č. pa mu je kot razžaljenec razžalitev vrnil s tem, da mu je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah rekel: "Ti majoh. Poglej se kakšen si. Na firmi si vse pokradel", in s tem tudi on storil kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ.

Vložnica zahteve ob takšnem stanju stvari uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP. Meni, da bi glede na to, da je prvi žalil M.P. in da mu je F.Č. razžalitev le vrnil, moralo sodišče namesto obsodilne izreči oprostilno sodbo in da je napačno presodilo, da niso podane okoliščine, ki izključujejo protipravnost takšnega ravnanja.

Vložnica zahteve kot temelj očitka o kršitvi materialnega zakona izpostavlja okoliščino, da je obsojenec razžalitev vrnil. Očitno pri tem izhaja iz določbe 4. odstavka 169. člena, po kateri je provokacija žrtve predvidena kot posebna privilegirana oblika razžalitve. Po določbi 4. odstavka 169. člena KZ sme namreč sodišče obe stranki ali eno od njiju kaznovati ali kazen odpustiti, če je razžaljenec razžalitev vrnil. Vračanje razžalitve pomeni izmenjavo razžalitev, ki mora biti vrnjena takoj, obe pa morata biti kaznivi. Izzivanje žrtve (provokacija) predstavlja neposreden povod za vračanje razžalitve (retorzija) in je posebna okoliščina, zaradi katere sme sodišče strankama (eni ali obema) kazen odpustiti (1. odstavek 44. člena KZ), sme pa ju seveda tudi kaznovati ob predpostavki, da sta vloženi zasebni tožbi.

Vrnitev razžalitve je torej okoliščina, ki je v zakonu posebej navedena zgolj kot razlog za fakultativno odpustitev kazni, ne pa kot zmotno sklepa zagovornica, okoliščina, ki bi izključevala protipravnost oziroma kaznivost ravnanja v primeru vrnjene razžalitve. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP), saj zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni izkazana.

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, kot so bile ugotovljene v postopku pred nižjima sodiščema.