26. 9. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Matej Kos, Slovenj Gradec, ki ga zastopa Odvetniška družba Kac & odvetniki, o. p., d. o. o., Maribor, na seji senata 5. septembra 2023 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 98/2022 z dne 10. 5. 2022 v zvezi sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 173/2021 z dne 24. 11. 2021 se ne sprejme.

* * *

Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Proti sklepu je glasovala sodnica Kogovšek Šalamon, ki se je izrekla za sprejem ustavne pritožbe in dala odklonilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

27. 9. 2023

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNICE DR. NEŽE KOGOVŠEK ŠALAMON

K SKLEPU ŠT. Up-1513/22 Z DNE 5. 9. 2023

Relativizirana pogodbena obveznost delodajalca, da zagotovi ustrezno delovno mesto zaposlenemu po izteku mandata

1.V zadevi sem glasovala za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo, saj po mojem mnenju izpolnjuje pogoj iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS. Odpira namreč pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, in sicer, ali je dopustno izničiti pogodbeno obveznost delodajalca, da ponudi ustrezno zaposlitev po izteku mandata, z obrazložitvijo, da delodajalec ne razpolaga s takim ustreznim delovnim mestom, ter ali je ustrezno, da sodišča ne zavzamejo obrazloženega stališča o tem vprašanju. Menim, da bi bilo na podlagi ustavne pritožbe treba ugotoviti, ali so sodišča v obravnavani zadevi ravnala v skladu z 22. členom Ustave, ki zagotavlja vsakomur pravico do enakega varstva pravic.

2.V obravnavani zadevi gre za pritožnika, ki se je v javnem izobraževalnem zavodu zaposlil kot ravnatelj s časovno omejenim mandatom. V pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo podpisali obe pogodbeni stranki, je bilo zapisano, da ima pritožnik po prenehanju mandata pravico do zaposlitve v zavodu, v katerem je bil ravnatelj, in sicer na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi. Zavod pa mu je po izteku mandata odpovedal pogodbo o zaposlitvi, nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu pa mu, v nasprotju s prej podpisano pogodbo, ni ponudil v podpis. Navajal je, da drugega ustreznega delovnega mesta nima.

3.Pritožnik je uveljavljal sodno varstvo, postopek pred sodišči pa je potekal dvakrat. Pritožnik je pred sodiščem prve stopnje najprej uspel, saj je sodišče pritrdilo stališču, da mora delodajalec pritožniku skladno s pogodbo ponuditi zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu. Sklicevalo se je na judikat Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 298/2015 z dne 19. 4. 2016, ki je o tem vprašanju že zavzelo stališče. Višje sodišče pa je zavzelo drugačno stališče in pritrdilo delodajalcu, da mu pogodbenega določila ni treba spoštovati, če ustreznega delovnega mesta nima. Zatrjevalo je, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo judikat Vrhovnega sodišča in da ta obveznost (ponuditi zaposlitev na drugem delovnem mestu) ne velja, če delodajalec drugega ustreznega delovnega mesta nima.

4.O tem vidiku obveznosti ponudbe pogodbe o zaposlitvi po prenehanju mandata v navedenem judikatu Vrhovnega sodišča ni razprave, dodatnih razlogov, zakaj naj bi bilo to dejstvo upoštevno, pa Višje sodišče ni navedlo. V tem pogledu je po mojem mnenju vprašljivo, ali ni prišlo do kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe kot samostojne in avtonomne sestavine pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.

5.Navedeno pravno vprašanje je pomembno z vidika vsakogar, ki prevzame določeno funkcijo, vezano na mandat, ob zagotovitvi, da bo po izteku mandata ohranil zaposlitev pri istem delodajalcu. Taka pogodbena določila so v pogodbah pogosta in praviloma zapisana nepogojno, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru. Vprašljivo in neobrazloženo je stališče Višjega sodišča, da te pogodbene obveznosti delodajalec ni dolžan izpolniti, če nima ustreznega delovnega mesta. Razlogi, zakaj takega delovnega mesta nima, so namreč različni. Včasih takega delovnega mesta dejansko ni in delodajalec, ki je državni organ ali pravna oseba javnega prava ter je vezan s številnimi predpisi, morda tudi resnično nima možnosti zaposliti delavca, ki se mu je iztekel mandat, saj bi v nasprotnem primeru kršil različna kogentna pravila s področja organizacije in financiranja lastnega delovanja. Včasih pa ustreznega delovnega mesta ni zato, ker delodajalec spremeni sistemizacijo oziroma zaposluje tako, da zaposlenega, ki mu je prenehal mandat, ni več mogoče zaposliti.

6.Iz obravnavanega primera sicer izhaja, da je šlo verjetno za prvo situacijo, saj je bil delodajalec šola, torej javni zavod, ki ima (morda) omejene možnosti zaposlovanja. S tega vidika je odločitev Višjega sodišča v tem konkretnem primeru mogoče razumeti. Kot problematično pa se bo izkazalo, če bo ta sodba Višjega sodišča, ob odsotnosti morebitnega novega judikata Vrhovnega sodišča, ki bi pojasnilo to vprašanje, ostala precedenčna za vse primere, ko se bo posameznikom iztekel mandat, pa zanje delodajalec ne bo imel ustreznega delovnega mesta. To bi bilo povsem neustrezno. Nedopustno bi namreč bilo, če bi bila sodba precedenčna tudi za primere, ko delodajalec ne bi storil vsega, kar bi bilo v njegovi moči, da bi omogočil izpolnitev pogodbenega določila, ali pa bi celo poskrbel za to, da ustreznega delovnega mesta ne bi bilo na voljo in mu posledično delavca ne bi bilo treba zaposliti, kljub temu, da bi ga k temu moralo zavezovati pogodbeno določilo. Če bi bilo tudi v takih primerih pogodbeno določilo nično, bi bila izničena pravna varnost (kar je pomembno z vidika 2. člena Ustave), na katero se bodo zanesli posamezniki ob prevzemu mandata. Nekateri, če ne vsi, namreč morda mandat prevzamejo ob zagotovilu, da bodo po izteku mandata ohranili zaposlitev.

7.Delodajalci bi se morali zavedati, da morda po izteku mandata ne bo na voljo ustreznega delovnega mesta za nekdanjo poslovodno osebo. V tem primeru takega pogodbenega določila ne bi smeli vključiti v pogodbo. Kadar pa ga vključijo v pogodbo, nase prevzamejo odgovornost in obveznost, da tako ustrezno zaposlitev po prenehanju mandata zagotovijo. Če je bilo pogodbeno določilo vključeno v pogodbo samo zato, da bi se posameznik zaposlil na delovnem mestu ravnatelja, nato pa se mu delodajalec izneveri, ko bi mu moral zagotoviti novo zaposlitev, gre za vrsto prevare, ki ni v duhu pogodbenega prava.

8.Ocenjujem torej, da je očitek pritožnika, da je Višje sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse (ki je doslej priznavala zavezujočo naravo tovrstnih pogodbenih določil), morda utemeljen. Sodba Višjega sodišča je skopa in ne pojasni, zakaj je vidik, ali je delodajalec razpolagal z ustreznim delovnim mestom, bistven za odstop od dotedanje sodne prakse, ki je taka pogodbena določila iz pogodb o zaposlitvi varovala. Do tega vprašanja bi se moralo opredeliti tudi Vrhovno sodišče, ki je v ponovnem postopku pritožnikov predlog za dopustitev revizije zavrnilo. Ker se do pritožnikovih navedb ni opredelilo in ni podalo jasnega odgovora na izpostavljena vprašanja, se je tudi zaradi tega treba vprašati, ali so sodišča v obravnavani zadevi ravnala v skladu z 22. členom Ustave, ki zagotavlja vsakomur pravico do enakega varstva pravic. Iz navedenih razlogov sem se zavzemala za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo.

Dr. Neža Kogovšek Šalamon Sodnica