Jedro

Če je tožba vložena zoper imetnika stanovanjske pravice, ki v stanovanju več ne stanuje, lahko sodišče odloča le o osebah in stvareh, ki jih je imetnica dolžna odpeljati s seboj (ki so bile v stanovanju v času njene izselitve).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na izpraznitev stanovanja v .... Ugotovilo je, da je toženkin sin v času njene izselitve iz spornega stanovanja imel status uporabnika in da je zato po 19. členu zakona o stanovanjskih razmerjih smel stanovanje nadalje uporabljati. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišča prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. V reviziji trdi, da je toženka zaprosila za drugo stanovanje za dve osebi in je na podlagi te prošnje dobila stanovanje, ki meri 44,27 m2. Toženka je ob izselitvi sporno stanovanje tudi v celoti izpraznila in ga dala v uporabo tožeči stranki. Le v enem prostoru je pustila tisto pohištvo, ki ga ni mogla preseliti. Sin se po prihodu z morja ni zadrževal v spornem stanovanju, temveč pri materi, v stanovanju je bila tudi odklopljena voda in elektrika. Vse to dokazuje, da sta toženka in njen sin stanovanje trajno prenehala uporabljati in je tožbeni zahtevek utemeljen.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek je tožeča stranka naslovila na toženo stranko, ki v času vložitve tožbe ni več stanovala v spornem stanovanju. Le od nje je zahtevala, da ga izprazni in prostega oseb in stvari izroči tožeči stranki. S takšnim tožbenim zahtevkom je tožeča stranka opredelila tudi obseg odločanja.

Sodišče je lahko odločalo le o obveznosti toženke, da izprazni stanovanje, ki je predmet pravde. Ta obveznost pa je lahko zajela le stvari in osebe, ki jih je bila ob svoji izselitvi dolžna odnesti oz. odpeljati s seboj. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da toženka ni bila dolžna odpeljati s seboj svojega sina, ker je pridobljeno stanovanje primerno le za eno osebo. Ugotovilo pa je tudi, da je sin v času njene izselitve imel status uporabnika dotedanjega stanovanja. Za zavrnitev zahtevka po 19. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84) je to zadoščalo. Dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za takšno materialnopravno presojo pa zaradi izrecne prepovedi po 3. odstavku 385. člena ZPP revizijsko sodišče na revizijski stopnji ni smelo več presojati (velikost toženki dodeljenega stanovanja, dejansko bivanje sina v spornem stanovanju itd.) Če bi sodišče odločalo o morebitni izgubi pravice toženkinega sina po tem, ko se je toženka odselila, bi prekoračilo tožbeni zahtevek. Za svoje ravnanje po izselitvi matere je pasivno legitimiran le on sam, ne pa toženka.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, tožena pa ni priglasila stroškov odgovora, je stroškovni izrek odpadel.