Jedro

Vrednost spornega predmeta se v tej pravdi ravna po zahtevku vsakega posameznega tožnika in ne po seštevku njihovih zahtevkov. Ti se resda opirajo na isto dejansko in pravno podlago, vendar so med seboj neodvisni. Čeprav so tožniki sodediči, imajo v tem postopku položaj navadnih sospornikov, ne pa enotnih ali celo nujnih sospornikov.

Dejstvo, da so tožniki svoj tožbeni zahtevek utemeljili z višino dednih deležev, kot jim pripadajo po sklepu o dedovanju, še ne pomeni, da gre za zahtevek na dednopravni podlagi. Upoštevati je treba tudi vsebino spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo toženkin odgovor na tožbo in njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Toženka namreč v dodatnem roku ni predložila zadostnega števila izvodov navedene vloge in prilog.

2. Toženka se je pravočasno pritožila. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve v nov postopek. Sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za izdajo izpodbijanega sklepa glede na višino tožbenega zahtevka, ki znaša 13.930,00 EUR. Tožniki niso zgolj materialni sosporniki, pač pa so nujni enotni sosporniki. Tožbo so namreč vložili kot skupnost dedičev, ta pa preneha šele z delitvijo zapuščine. V obravnavanem primeru do delitve še ni prišlo. Ker se tožniki sklicujejo samo na svoje dedne deleže, gre očitno za zahtevek na dednopravnem temelju. Sklep o dedovanju ne predstavlja delitve dediščine. Ne gre torej za osem zahtevkov, pač pa za enoten zahtevek vseh tožnikov skupaj, ki po višini sodi v pristojnost okrožnega sodišča. Sicer pa ni res, da se toženka ni pravočasno odzvala na sklep z dne 3.4.2009, po katerem bi morala vložiti še en izvod odgovora na tožbo in predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Sklep je namreč prejela šele 9.5.2009. Poleg tega niti iz izreka niti iz pravnega pouka v navedenem sklepu ne izhaja, da bo sodišče zavrglo odgovor na tožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje, če toženka ne bo ravnala v skladu z izrekom sklepa. Sodišče bi toženko moralo opozoriti na takšno pravno posledico. Pravne učinke ima lahko samo izrek sklepa, ne pa njegova obrazložitev; ta niti ni obvezna sestavina sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijanega sklepa ni kršilo pravil postopka o stvarni pristojnosti. Tožniki vsak zase zahtevajo od toženke plačilo zneska, ki po višini ne presega mejnega zneska iz 1. odst. 32. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07 - UPB3, 45/08 in 57/09), nad katerim je predpisana pristojnost okrožnega sodišča. Upoštevaje 41. člen ZPP, se vrednost spornega predmeta v tej pravdi ravna po zahtevku vsakega posameznega tožnika in ne po seštevku njihovih zahtevkov. Ti se resda opirajo na isto dejansko in pravno podlago, vendar so med seboj neodvisni. Čeprav so tožniki sodediči, imajo v tem postopku položaj navadnih sospornikov, ne pa enotnih ali celo nujnih sospornikov. Dejstvo, da so tožniki svoj tožbeni zahtevek utemeljili z višino dednih deležev, kot jim pripadajo po sklepu o dedovanju, še ne pomeni, da gre za zahtevek na dednopravni podlagi. Upoštevati je treba tudi vsebino spora. Kot je mogoče povzeti iz tožbe, naj bi si toženka brez pravne podlage prilastila sporne premičnine po zapustnikovi smrti in jih odsvojila še pred izdajo sklepa o dedovanju. Tožniki, ki so postali po samem zakonu lastniki spornih premičnih stvari že s trenutkom zapustnikove smrti, od toženke s tožbo ne zahtevajo vrnitve teh stvari v zapuščino, pač pa plačilo njihove denarne vrednosti. Toženki pri tem očitajo neupravičeno pridobitev, torej uveljavljajo kvazideliktni zahtevek. Pritožbena trditev, da dediščina še ni razdeljena in da gre za skupno lastnino tožnikov, je brez podlage. Res je, da skupnost dedičev preneha šele z delitvijo zapuščine in ne že s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Delitev pa se v skladu s 4. odst. 146. člena Zakona o dedovanju (ZD; Ur. list SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. list RS, št. 17/91 do 73/04) lahko opravi tudi tako, da se sodediči dogovorijo, da postanejo solastniki posameznih zapuščinskih stvari v sorazmerju s svojimi dednimi deleži. Sodeč po tožbenem zahtevku, je bil takšen dogovor, za katerega posebna obličnost, ko gre za premičnine, ni predpisana, dosežen tudi med tožniki. Materialnopravno zgrešeno je zato pritožbeno sodišče, da gre v tej pravdi za spor v zvezi z zapuščino pred njeno delitvijo in zato za enotno pravdno stranko na strani tožnikov.

5. Tudi očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Iz obvestila o opravljeni vročitvi je razvidno, da je bil sklep z dne 3.4.2009, s katerim je bila toženka pozvana k predložitvi dodatnega izvoda odgovora na tožbo in predloga za vrnitev v prejšnje stanje, toženki puščen v hišnem predalčniku 29.4.2009, obvestilo o sklepu pa že 10.4.2009. V skladu s 4. odst. 142. člena ZPP se je vročitev štela za opravljeno po poteku 15-ih dni od prejema obvestila, torej z dnem 25.4.2009. Ob tem ni bistveno, kdaj je toženka dejansko prejela navedeni sklep, ki ji je bil puščen v hišnem predalčniku. Očitno je, da je odrejeni 8-dnevni rok potekel pred 18.5.2009, ko je toženka predložila dodatni izvod odgovora na tožbo in predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 5. odst. 108. člena ZPP njeno vlogo upravičeno zavrglo. V sklepu z dne 3.4.2009 jo je na takšno pravno posledico tudi pravilno opozorilo. Brez podlage v zakonu je pritožbeno stališče, da bi opozorilo moralo biti vsebovano v izreku ali pravnem pouku sklepa. Pravni pouk je po 6. odst. 324. člena ZPP v zvezi s 332. členom istega zakona namenjen seznanitvi stranke s pravico do pritožbe in pogoji za njeno uveljavitev. V obravnavanem primeru je šlo za sklep procesnega vodstva, zoper katerega po 3. odst. 270. člena ZPP, ni pritožbe. Ponujena primerjava s pravnim poukom, ki ga vsebuje izpodbijani sklep, zato ni umestna. Res je sicer, da obrazložitev sklepa po 1. odst. 331. člena ZPP ni obvezna sestavina sklepa. To pa ne pomeni, da je opozorilo o pravnih posledicah, ki ga terja 7. odst. 108. člena ZPP, brez učinka, če ga je sodišče zapisalo v obrazložitvi in ne tudi v izreku sklepa, s katerim je stranko pozvalo k popravi ali dopolnitvi nerazumljive ali nepopolne vloge. Drugačno pritožbeno stališče nima opore niti v odločbi (sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 1857/2001 z dne 23.1.2003), na katero se toženka v pritožbi izrecno sklicuje.

6. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

7. Odločitev o zavrnitvi pritožbe se nanaša tudi na priglašene pritožbene stroške. Ker je toženka s pritožbo propadla, ni upravičena do njihovega povračila, ampak jih mora v skladu s 1. odst. 165. člena ZPP in v zvezi s 155. členom istega zakona kriti sama.