Jedro

Ker gre v obravnavanem primeru za obstoječo pot, ki jo predlagatelj že nekaj časa uporablja (in ki očitno zadošča kot potrebna povezava), bi bila kakršnakoli njena razširitev v nasprotju s tem institutom.

Pojmovno se plačilo nadomestila zaradi dovolitve nujne poti ne more »nanašati« na samega lastnika (z nujno potjo) obremenjene nepremičnine (in sicer ker tudi če pot uporablja, uporablja »zgolj« lastno nepremičnino). K plačilu nadomestila je lahko zavezan zgolj (drug) lastnik sosednje nepremičnine, v korist katere se pot po obremenjeni nepremičnini uporablja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sevnici je z izpodbijanim sklepom za potrebe redne rabe (za dostop do nepremičnin, dovoz in odvoz oseb, dovoz blaga, odvoz odpadkov, dovoz kurjave, dovoz in odvoz gradbenega materiala in gradbenih odpadkov, dovoz gnoja in kmetijskega reprodukcijskega materiala, odvoz kmetijskih pridelkov in lesa, dostop kmetijskih strojev in gradbenih strojev v primeru izvajanja del in ostalih potreb za redno rabo) predlagateljevih nepremičnin parc. št. 593/1, parc. št. 593/2, parc. št. 600, parc. št. 601, parc. št. 597, parc. št. 596, parc. št. 594, parc. št. 595, parc. št. 589 in parc. št. 588, vse k.o. AA., določilo nujno pot s pravico hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi (osebnimi in tovornimi avtomobili, intervencijskimi vozili, kmetijskimi traktorji s traktorskimi priključki in z gradbenimi stroji) po v naravi že obstoječi poti po južnem delu parcele št. 512/44 k.o. AA, ki poteka v dolžini okoli 40 m in širini do 3 metre oziroma v dejanski širini v naravi od javne ceste G., to je od parc. št. 2315/1 k.o. AA po južnem delu parc. št. 512/44 k.o. AA proti vzhodu, kot je trasa nujne poti razvidna iz skice izvedenca M. M. z dne 26.3.2009, v zvezi s skico zamejničenja z dne 7.5.2007, ki je sestavni del sklepa (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da se nujna pot vpiše v zemljiški knjigi v breme nasprotnega udeleženca, lastnika parc. št. 512/44 k.o. AA (II. točka izreka) ter predlagatelju naložilo, da v 15 dneh po pravnomočnosti sklepa nasprotnemu udeležencu plača nadomestilo v višini 771,20 EUR (III. točka izreka). Na koncu je odločilo, da je dolžan predlagatelj nasprotnemu udeležencu plačati stroške postopka v višini 681,04 EUR (IV. točka izreka).

Zoper omenjeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov zoper točko I (v delu, v katerem je opredeljena trasa glede širine nujne poti in njenega poteka) in zoper točko III (glede višine določenega nadomestila za nujno pot) pravočasno pritožil predlagatelj, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu predlogu (in sicer glede širine nujne poti, prav tako naj ponovno odloči o nadomestilu za nujno pot), podredno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudaril je, da je glede širine poti izrek sklepa nedoločen in neizvršljiv (kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka), saj je širina poti najprej opredeljena »do 3 metre« (iz sklepa pa ne izhaja po katerem delu), v nadaljevanju »v dejanski širini v naravi« (kar je v nasprotju s prej omenjenim) in nato »kot je trasa razvidna iz skice o poteku nujne poti, ki je sestavni del sklepa.« Iz sklice izmere izvedenca M. z dne 26.3.2009 in skice zamejničenja istega izvedenca z dne 7.5.2007 izhaja, da je trasa dejanske širine poti v naravi na določenih mestih ožja od treh metrov, na določenih (na zahodnem delu te poti ob uvozu z javne ceste) pa precej širša (od treh metrov). Širina poti do treh metrov ne zadošča za izvajanje vseh potrebnih voženj, za katere se nujna pot določa. Sam je predlagal širino nujne poti do 5 metrov, saj je imel v mislih tudi dejstvo, da se nujna pot odcepi od javne ceste parc. št. 2315/1 k.o. AA skoraj pod pravim kotom, zaradi česar je v zavoju z javne ceste na nujno pot potrebno širše vozišče kot na ravnem delu nujne poti. Le trimetrski pas (za normalno zavijanje z javne ceste na nujno pot z vsemi vozili) ne zadošča. Potrebno je upoštevati tudi mnenje izvedenca T., da bi bil primeren priključek na občinsko cesto v okviru obstoječe dimenzije priključka in obstoječe trase dovozne ceste, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Širina poti »do 3 metre« ne zadošča potrebam vseh voženj in bi morala biti ta določena najmanj v širini 3,5 metra po celotni dolžini, kot je to v mnenju z dne 11.11.2009 opredelil izvedenec gradbene stroke. Slednji je tudi utemeljeno predlagal določitev zemljišča 0,6 metra na vsaki strani poti po celotni dolžini, in sicer kot zemljišče potrebno za izgradnjo in vzdrževanje poti (tudi zimskega pluženja snega), ki bi istočasno služilo tudi izogibanju vozil. Zato naj se širina nujne poti določi v skladu z mnenjem izvedenca z ustrezno razširitvijo priključka poti (v skladu z obstoječo širino priključka). Sodišče prve stopnje je celotno vrednost nadomestila razdelilo le na tri dele, ni pa upoštevalo uporabnika tistega zemljišča, ki ga obdeluje A. (lastnik pa je predlagatelj) in nasprotnega udeleženca kot uporabnika te poti. V zvezi z zemljiščem, ki ga obdeluje A.(na javni dražbi pa ga je kupil predlagatelj), je poudaril, da se je nanj vedno vozilo po tej isti poti in je bila služnostna pravica v korist teh parcel (št. 603 in 604 k.o. AA) že zdavnaj priposestvovana, zaradi česar pot za te parcele ni predmet tega postopka. To zemljišče je potrebno obravnavati kot zemljišče samostojnega uporabnika z že pridobljeno služnostno pravico do poti. Tudi nasprotni udeleženec za potrebe parcel št. 512/44 in št. 512/16 koristi pot, po kateri je določena nujna pot. Njegovo zemljišče ima tudi pridobljeno gradbeno dovoljenje za gradnjo dveh stanovanjskih hiš, za potrebe njune izgradnje in kasnejšega dostopa pa je predvidena ista pot. Zato je potrebno tudi nasprotnega udeleženca upoštevati kot uporabnika poti, predlagatelju pa v plačilo naložiti le 1/5 vrednosti te poti kot nadomestilo.

Pritožba je bila poslana v odgovor nasprotnemu udeležencu, ki pa le-tega ni podal. Pritožba ni utemeljena.

Ne držijo pritožbene navedbe o nedoločenosti (neizvršljivosti) oziroma kontradiktornosti izpodbijanega sklepa v I. točki izreka glede širine nujne poti.(1) V opredelitvi, da pot (ki je bila določena po v naravi že obstoječi poti) poteka v širini do 3 metrov oziroma v dejanski širini v naravi, je bistven ta drugi del, medtem ko prvi predstavlja (v prvi vrsti) ugotovitev prvostopenjskega sodišča (kar je razvidno tudi iz same obrazložitve), kakšna naj bi ta maksimalna širina (v naravi dejansko) bila. Ker pa je ključen kriterij dejanske širine obstoječe poti, je z vidika pravilnosti izreka (določenosti oziroma jasnosti) povsem nerelevantno, ali je obstoječa pot na kakšnem odseku morebiti širša od 3 metrov.(2) Na takšnem odseku je (nujna pot) pač širša. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, kako je prišlo do ugotovitev o širini poti (ob ogledu dne 27.11.2008 je bila ta tudi izmerjena) in zakaj ni bilo moč slediti (neobrazloženi) navedbi izvedenca gradbene stroke T. v mnenju z dne 11.11.2009, češ da je (obstoječa) širina trase poti 3,5 m. Nadalje ne drži, da bi bilo moč iz same sklice izmere izvedenca M. z dne 26.3.2009 (in skice zamejničenja istega izvedenca z dne 7.5.2007) razbrati, da je dejanska širina obstoječe poti na določenih mestih (na zahodnem delu ob uvozu z javne ceste) precej širša od treh metrov. A tudi če je na tem skrajno zahodnem začetnem delu res širša od 3 metrov, to (kot rečeno) ni v nasprotju z izpodbijano odločitvijo, saj je relevantno prvenstveno to, da gre nujna pot po obstoječi poti (in je širina nujne poti opredeljena z dejansko širino obstoječe poti). Predlagatelj je resda predlagal širino nujne poti do petih metrov. Vendar pa razloga, zakaj potrebuje takšno širino po celotni dolžini (40 m) nikoli ni dovolj dobro pojasnil (takšna splošna trditev, da širina poti do 3 metrov ne zadošča potrebam vseh voženj, je podana v pritožbi). Že sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu zelo prepričljivo opozorilo na upoštevanje bistva instituta nujne poti (le-to izhaja že iz samega njegovega imena), ki je v dovolitvi vzpostavitve potrebne povezave, a ob čim manjši obremenitvi služeče nepremičnine. Gre za vzpostavitev sicer ustrezne a hkrati najbolj »osnovne« povezave (in da je prav takšna s strani sodišča prve stopnje določena v naravi obstoječa pot, izhaja tudi iz mnenja izvedenca T., ki jo je v dopolnitvi z dne 11.11.2009 jasno opredelil kot zadovoljivo). Ker gre v obravnavanem primeru za obstoječo pot, ki jo predlagatelj že nekaj časa uporablja (in ki očitno zadošča kot potrebna povezava), bi bila kakršnakoli njena razširitev v nasprotju s tem institutom. V tej zvezi je prvostopenjsko sodišče razumno poudarilo tudi, da gre za makadamsko in ne asfaltno pot, zaradi česar ni jasno, zakaj naj bi bila v okviru danega instituta utemeljena njena razširitev z dodatkov 0,6 m zemljišča na vsaki strani, kot je to v svojem mnenju (brez vsakršnega pojasnila) predlagal izvedenec T.. Prav tako je sodišče prve stopnje poudarilo (pritožba pa temu ne oporeka), da si je predlagatelj z naknadno postavitvijo ograje sam nekoliko zožil možnost manevriranja ob poti (kar pa sicer ne velja za uvoz v garažo). Pritožbeno zatrjevanje, češ da naj bi izvedenec »predlagal« določitev zemljišča 0,6 metrov na vsaki strani poti po celotni dolžini kot zemljišče potrebno za izgradnjo in vzdrževanje poti (tudi zimskega pluženja snega), ki bi istočasno služilo tudi izogibanju vozil, je ne samo novo (v smislu lastnih trditev oziroma razlogov predlagatelja) in zgolj deloma resnično (izvedenec T. navedenih razlogov za takšno razširitev ne v mnenju z dne 24.6.2009 ne v dopolnitvi z dne 11.11.2009 ne navaja), ampak je spričo predhodno povedanega v nasprotju z institutom nujne poti. To v celoti nadalje velja tudi za pritožbeno navedbo, da je bila širina nujne poti do 5 metrov predlagana zato, ker je imel predlagatelj v mislih tudi dejstvo, da se nujna pot od javne ceste parc. št. 2315/1 k.o. V. odcepi skoraj pod pravim kotom (zaradi česar naj bi bilo v zavoju z javne ceste na nujno pot potrebno širše vozišče kot na ravnem delu nujne poti). K temu velja (ponovno) dodati zgolj to, da je tudi izvedenec T. (na katerega se pritožnik sicer sklicuje) v mnenju nedvoumno navedel, da sta tako obstoječa trasa dovozne ceste kot tudi priključek na občinsko cesto zadovoljiva.

Neutemeljene oziroma neupoštevne pa so nadalje pritožbene navedbe glede neustrezne razdelitve nadomestila za nujno pot »zgolj« na tri dele. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo svojo odločitev, h kateri ni moč nič bistvenega dodati. V zvezi z zemljiščema (parcelama), ki naj bi jih uporabljal A. A., je tako že v izpodbijanem sklepu pojasnjeno, da je njihov lastnik pravzaprav predlagatelj (služnost oziroma uporaba poti pa je dovoljena zaradi uporabe oziroma v korist določenega zemljišča), medtem ko so bile trditve o priposestvovani služnostni pravici (v korist teh istih parcel) prvič (pavšalno) podane na zadnjem naroku 3.6.2011 (in so že iz tega razloga neupoštevne). Glede pritožbene navedbe, da naj bi tudi nasprotni udeleženec za potrebe svojih parcel koristil to pot, gre poudariti, da (kot to v obrazložitvi navaja tudi sodišče prve stopnje) iz izpovedbe slednjega izhaja, da pot uporablja poredko, z avtomobilom pa nikoli.(3) Še bistveno bolj pomembno pa je, da se že povsem pojmovno plačilo nadomestila zaradi dovolitve nujne poti ne more »nanašati« na samega lastnika (z nujno potjo) obremenjene nepremičnine (in sicer ker tudi če pot uporablja, uporablja »zgolj« lastno nepremičnino). K plačilu nadomestila(4) je lahko zavezan zgolj (drug) lastnik(5) sosednje nepremičnine, v korist katere se pot po obremenjeni nepremičnini uporablja.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

(1) Predlagatelj v drugem odstavku obrazložitve svoje pritožbe omenja, da se pritožuje tudi glede poteka nujne poti, a v zvezi s to okoliščino v nadaljevanju nato ni navedel ničesar.

(2) Besedilo izreka „kot je trasa razvidna iz skice o poteku nujne poti, ki je sestavni del sklepa“ pa se (kot je razvidno iz samega stavka) nanaša na potek trase/poti in ne njeno širino.

(3) Do kakšne uporabe naj bi prišlo v prihodnje zaradi morebitne gradnje, je v tem trenutku bolj ali manj hipotetično vprašanje.

(4) Glej tretji odstavek 89. člena SPZ.

(5) Torej druga oseba.