Jedro

Presoja vzajemnosti zajema vsebinsko presojo, kar pomeni, da je treba presoditi, ali se v tuji državi glede vračanja podržavljenega premoženja priznavajo državljanom Slovenije enake pravice, kot jih Slovenija priznava tujim državljanom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00; ZUS) zavrnilo tožbo in potrdilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 12. 8. 2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Šentjur pri Celju z dne 8.10.2001. Prvostopni organ je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo za vrnitev premoženja, podržavljenega A.A..

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da izpodbijana odločba temelji na tretjem odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 – odl. US). Meni, da je presoja vzajemnosti vsebinska presoja, in sicer, ali je vračanje podržavljenega premoženja po vsebini enako urejeno v obeh državah ter katero premoženje in komu se vrača. Pri tem je treba ugotoviti, ali se v obeh državah priznavajo enake pravice. Že na podlagi ZDen in zakonov Republike Srbije je bilo pravilno ugotovljeno, da dejanska vzajemnost med državama ne obstoji. Zakon o načinu in pogojih za priznavanje pravic in o vrnitvi zemljišča, ki je prešlo v družbeno last na podlagi kmetijskega zemljiškega sklada in z zaplembo zaradi neizpolnjenih obveznosti iz obveznega odkupa kmetijskih pridelkov ter Zakon o načrtovanju in graditvi namreč ne urejata vračanja zazidanih stavbnih zemljišč, temveč le vračanje nekaterih kmetijskih zemljišč in nezazidanih stavbnih zemljišč, podržavljenih po Zakonu o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam in po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. V obravnavani zadevi se zahteva vračilo parc. št. 10, 11 in 12 vse k.o. ..., ki so bile ob podržavljenju stavbi in vrt, podržavljene pa po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji. Primerjava kaže, da vračanje ni vsebinsko enako urejeno, zato glede na postavljeni zahtevek ni podana vzajemnost po tretjem odstavku 9. člena ZDen. Noben od navedenih zakonov ne vsebuje določb o pravicah bivših lastnikov oziroma pravnih naslednikov, ki niso jugoslovanski državljani, zato ni utemeljen ugovor, da naj bi Republika Srbija urejala vračanje vseh vrst nepremičnin tudi državljanom Republike Slovenije ter da naj bi bila podana dejanska vzajemnost pri vračanju stavbnih zemljišč. Ker med državama ni sklenjena nobena meddržavna pogodba o priznavanju pravic do denacionalizacije in ker Republika Srbija ni sprejela zakona, ki bi sistematično urejal vračanje po drugi svetovni vojni prisilno razlaščenega premoženja, ni izpolnjen pogoj vzajemnosti. Kot neutemeljen zavrača ugovor kršitve prvega in drugega odstavka 168. člena ZUP ter se sklicuje na 70. člen ZDen, ki je posebnost v primerjavi z drugimi splošnimi določbami o dokazovanju tujega prava. Določba drugega odstavka 5. člena Ustave ni neposredno uporabljiva, ZDen pa pravic in ugodnosti za Slovence brez slovenskega državljanstva ni posebej opredelil. Ni podana kršitev 8. in 14. člena Ustave, saj ureditev vzajemnosti ni v nasprotju z Ustavo, mednarodne konvencije, na katere se sklicujeta tožnika, pa ne posegajo na področje ureditve denacionalizacije.

Tožnika v pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da srbski predpisi urejajo vračanje nekaterih kmetijskih zemljišč slovenskim državljanom, kar naj bi pomenilo, da je po vsebinski presoji vzajemnost podana. ZDen govori o vzajemnosti na splošno in ne glede na posamezne vrste zemljišč. Ker sodišče pojem vzajemnosti pogojuje z vračanjem zazidanih stavbnih zemljišč, naj bi bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Novela tudi ne določa, da morajo biti v srbskem zakonu navedeni isti predpisi, na podlagi katerih je bilo premoženje odvzeto. Meni, da se po vsebinski presoji presoja le, ali predpisi vsebujejo določbe o vračanju zaplenjenega premoženja, kar pa ne pomeni, da bi moralo biti vračanje premoženja v Srbiji urejeno enako kot v Sloveniji do take mere, da bi morala oba predpisa navajati iste predpise. Bistveno je, ali lahko slovenski državljan brez ovir v Srbiji pride do odvzetega premoženja. Meni, da se vzajemnost domneva in se sklicuje na odločbo, št. Cp 5/2000. Očita kršitev pravil postopka, in sicer prvega in drugega odstavka 168. člena ZUP. Če vzajemnost z dokazi tožnikov ni bila zadovoljivo izkazana, bi moralo sodišče opraviti poizvedbe pri pristojnem ministrstvu. Z opustitvijo poizvedb naj bi bile bistveno kršene določbe postopka. Meni, da bi ji bilo treba ob upoštevanju reciproitete vrniti zemljišča, skladno z načelom superficies solo cedit pa bi ji pripadla tudi stavba na zemljišču. Zatrjuje kršitev 5. člena Ustave in da je navedena določba Ustave neposredno uporabljiva. Navaja razloge in namen, zaradi katerih je A.A. oče podaril sporno nepremičnino in v zvezi s tem meni, da je kršeno načelo pravičnosti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna, sodišče pa je za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Izpodbijana odločitev temelji na uporabi tretjega odstavka 9. člena ZDen, ki določa, da v primeru, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Skladno z navedeno določbo mora bivši lastnik podržavljenega premoženja, ki je imel državljanstvo katere od drugih republik bivše SFRJ, v konkretnem primeru srbsko republiško državljanstvo, dokazati obstoj vzajemnosti.

Način dokazovanja vzajemnosti je urejen v prvem odstavku 70. člena ZDen, ki za primer, da ta zakon odkazuje na uporabo tujega ali avtonomnega prava, določa, da dokazujejo to pravo stranke, ki uveljavljajo denacionalizacijo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ta določba pomeni posebnost v primerjavi z drugimi splošnimi določbami o dokazovanju tujega prava, ki jih vsebujeta Zakon o splošnem upravnem postopku in Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Uradni list RS, št. 56/99). Ker je to specialna določba, ne pridejo v poštev določbe 163. člena ZUP (1986), ki se glede na določbo 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06 ZUP-UPB2, 105/06 in 126/07) sicer uporablja v obravnavanem primeru. Zato ni podana zatrjevana kršitev pravil upravnega postopka. Glede na izrecno določbo prvega odstavka 70. člena ZDen pa tudi ni podana očitana kršitev pravil postopka v upravnem sporu.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo, da presoja vzajemnosti zajema vsebinsko presojo, kar pomeni, da je treba presoditi, ali se v tuji državi glede vračanja podržavljenega premoženja priznavajo državljanom Slovenije enake pravice, kot jih Slovenija priznava tujim državljanom. Takšno stališče je vrhovno sodišče sprejelo že v zadevi, opr. št. I Up 1364/2002 z dne 25. 11. 2004. Glede na to, da predpisa Republike Srbije, ki sta ju v dokaz vzajemnosti predložila tožnika, ne urejata vračanja nacionaliziranih stavbnih zemljišč, niti ne urejata pravic bivših lastnikov in pravnih naslednikov, ki niso jugoslovanski državljani, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da vzajemnost ni podana. Ker je za presojo obstoja vzajemnosti torej pomembno, da je slovenskim državljanom v Republiki Srbiji omogočeno uveljavljanje vrnitve podržavljenega premoženja v enakem obsegu kot v Republiki Sloveniji, navedena predpisa pa ne urejata položaja tujcev niti ne omogočata vračanja premoženja v enakem obsegu kot v Republiki Sloveniji, so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bila vzajemnost podana, prav tako pa tudi sklicevanje na načelo superficies solo cedit. Obseg vračanja premoženja v Republiki Sloveniji, ki je izhodišče za presojo obstoja vzajemnosti, izhaja iz določb ZDen kot celote, zato niso upoštevni pritožbeni ugovori, da tretji odstavek 9. člena ZDen ne omenja posebej vrste zemljišč in predpisov, ki so bili podlaga podržavljenju.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da se obstoj vzajemnosti domneva. Tretji odstavek 9. člena ZDen tega ne določa. Tožnika pa se neutemeljeno sklicujeta na stališče vrhovnega sodišča, sprejeto v zadevi, opr. št. Cp 5/2004, saj se to stališče nanaša na drugačno pravno in dejansko situacijo, in sicer na priznanje tuje sodne odločbe, temelji pa na tretjem odstavku 101. člena ZMZPP, ki izrecno določa, da se obstoj vzajemnosti glede priznanja tuje sodne odločbe domneva do dokaza o nasprotnem. Pravilno je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo tudi sklicevanje tožnikov na drugi odstavek 5. člena Ustave, po kateri Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti. Navedena ustavna določba, kot opozarja že sodišče prve stopnje, namreč izrecno določa, da vrsto in obseg teh pravic in ugodnosti določa zakon. Posebnih pravic in ugodnosti za Slovence brez slovenskega državljanstva pa ZDen glede vračanje premoženja ni določil. Ob takšni ureditvi denacionalizacije pa tožnika tudi ne moreta uspeti s sklicevanjem na prvi odstavek 5. člena Ustave.

Niso utemeljeni pritožbeni ugovori, da izpodbijana odločitev, glede na razloge in namen, zaradi katerih je A.A. njen oče podaril sporno nepremičnino in glede na to, da bosta tožnika sicer lahko dedovala ustrezen delež premoženja po dedu, pomeni kršitev prepovedi diskriminacije in načela pravičnosti, saj razlogi in način pridobitve lastninske pravice na kasneje podržavljenem premoženju ne vplivajo na pravico do denacionalizacije.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.